Ko nam nič več ni sveto

Ko se ozrem čez ramo, se zavem, da se je v letih, ki so za mano, spremenilo marsikaj. Tudi odnos do hrane. O tem sicer ne pišem prvič, a se mi zdi, da še premalokrat.

Kruh je predstavljal simbol ''sitosti''. Tisti, ki ga je imel, ni bil lačen. V naših krajih je bil zajtrk že od nekdaj zelo pomemben dnevni obrok. Če smo se v moji generaciji zadovoljili s kosom kruha, ki smo ga namakali v mleku (nadrobili), je danes vse drugače. Spominjam se, da sem bila presrečna ob slivovi marmeladi, ki sem jo namazala preko koščka masla. Ali ob ocvrtem jajčku na oko, v katerega sem ''pomakala'' kos kruha. Razkošje je pomenila tudi sladka smetana, pobrana z mleka, na katero smo potresli sladkor. Sladkor smo potresli tudi po slanini. Pa ne vem, zakaj.

Ko sem prinesla malico koscem in grabljicam, je bila ta njihov prvi jutranji obrok. Z delom so začeli že ob svitu in ni bilo misliti, da bi prej sedli še k zajtrku. Na kruh so si naložili špeh, domačo salamo ali zaseko (ocvirke), kruh pa so po navadi namakali v čaj, v katerega so kanili vino ali žganje.

Malice smo imeli tudi v šoli. V prvih dveh ali treh letih so nam delili tisto, kar se je znašlo v t. i. ''ameriški pomoči''. Zmeraj je bil zraven tudi čaj. Kruha je po navadi zmanjkalo. Kar ga nismo pojedli, smo ga odnesli domov.

Pri naši hiši so bila zelo predvidljiva tudi kosila. V nedeljo smo imeli mesno (kostno) juho, tenstan krompir, pečenega zajca ali kokoš, solato in jabolčni kompot. Za posladek pa jabolčni zavitek ali rulado. Pri hiši so bile kokoši, zato smo se iz hrane lahko ''delali norca'', kot je rada rekla mama. V ponedeljek smo pojedli nedeljske ''ostanke'' in obrali kosti. Če je bilo kaj obirati.

V torek je bil na vrsti zelje. Da smo se prečistili od nedeljskega preobilja. Zraven so sodili krompirjevi svaljki.

V sredo smo po navadi jedli fižolovko ali zelenjavno juho. V četrtek je bila na vrsti repa. V petek drobnjakovi štruklji na žup, v soboto pa češpljevi knedeljni ali palačinke. Zraven pa prežganka, poleti, ko je bilo na vrtu obilo zelenjave, pretlačena zelenjavna juha ali kumare s krompirjem ali stročji fižol s krompirjem. V nedeljo pa spet od začetka.

Čez dan smo jedli jabolka, saj smo jih imeli veliko okoli hiše. Ali pa češnje, češplje in grozdje. Poleti smo nabirali borovnice in robidnice ter maline. Pogosto bi dala vso ''zdravo hrano'' za eno banano, ki sem jo videla na fotografiji v neki reviji.

Hrana se ni nikoli metala stran. Če dobro pomislim, se je tudi ni moglo, saj smo bili kar naprej zelo lačni. Ko danes včasih opazujem vnuke, ki ''drezajo'' v juho, si zaželim, da bi jih preselila v ''čas naše mladosti''. Potrebovali bi en sam samcat teden, pa bi bili ozdravljeni afnanja za mizo.

Pa, če sem iskrena, sploh niso kakšen akuten primer. Ne norčujejo se iz hrane, ne mečejo je po tleh, ne pljuvajo v krožnik, če jim kaj ni všeč, ne derejo se kot jesiharji, ne žogajo se s kruhom….

Se pa spomnim, da so nam učitelji obilo in pogosto pridigali  o odnosu do hrane . Kar je razumljivo. Biti sit je bila v času moje mladosti za mnoge nedosegljiva vrednota.

Še v 80-ih letih, ko smo zidali hišo, ni bilo nič nenavadnega, če so okoliški otroci ob malici prišli bliže in čakali, da dobijo kaj za pod zob.

Kar pomnim, pa so obstajali tudi starši, ki jim za lastne otroke ni bilo dosti mar. Denarja za glaš vina, cigarete in za karte ni smelo zmanjkati, za hrano pa lahko!

Bili pa so tudi takšni, ki otrok niso marali. Karla je osemmesečnega dojenčka pustila stekleničko s skisanim mlekom v posteljici, sama pa je odšla za več dni po različnih ''opravkih''. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če otroški jok ne bi motil sosedov?

Zinki se ni ljubilo prati perila na roke, pa je zato ''spodbujala'' sinova, da sta se ob ponedeljkovih poznih večerih, ko se je na vasi sušila žehta, podala na lov za sveže opranimi rjuhami, brisačami. Tudi ''brisle'' so bile dobrodošle. Mimogrede pa sta malo tu in malo tam izpulila tudi kakšno korenje, repo, utrgala hruško medenko….

Ko sem med počitnicami delala v Alpini, sem skupaj z drugimi težko čakala na malico! Tudi mama ni znala skuhati takšnega ''krompirjevega golaža'' kot so ga tam!

V času, ko sem obiskovala starejše zaradi zgodb, ki so mi jih pripovedovali, sem zašla tudi v marsikateri dom za starejše. Večkrat, kot ne se mi je zgodilo, da mi je kdo od osebja potarnal, da so pri tem ali onem starostniku v omari odkrili več vrečk skorij kruha. Bili so premladi, da bi vedeli, da je starostnikom, ki so v življenju doživeli marsikaj, ta kruh pomenil simbol preživetja – za morebitne hude čase.

Nikoli nisem bila lačna, a kljub temu ne morem gledati tistih, ki se za mizo preseravajo. In kritizirajo. In se afnajo. Češ- premalo slano, preveč pokuhano. Premalo intenzivnih okusov, kakšen zanič kuhar!

Če nisi lačen, vstani od mize in zaradi spoštovanja do hrane, le-tej ne delaj sramote.

Pika.