se še spomnite?

Spominjam se časov okoli prepovedi kajenja v notranjih prostorih. Morda se motim, a Začelo se je s prepovedjo kajenja v bolnišnicah, šolah, zdravstvenih domovih. Ko sta se rodila moja prva dva otroka, se je še kadilo tudi v porodnišnici. Spominjam se cimre, ki je ''morala'' iti na čik takoj- nemudoma- po porodu. Nazaj so je prinesli, ker je na stranišču zgrmela po tleh.

Ljudje so se jezili:''Oče umira. Vi, barabe, pa ga hočete prikrajšati še za zadnji užitek, za zadnji dim!''

Spominjam se nekega obiska na ORL. Bilo je že po prepovedi kajenja, a se jih otorinolaringolog ni hotel držati. Pred menoj je bil na vrsti nek gospod in ko je stopil v ordinacijo, je, tako menim, zdravniku omenil, naj ugasne cigareto. Zaslišalo se je kričanje na račun ''fašistoidnih'' zahtev in potem je zdravnik odprl vrata in oddivjal po hodniku. Za tisti dan je zaključil z delom, tako da sva morala s sinom na avtobus pa domov.

Na račun tistih, ki so kajenje prepovedali, je bilo ogromno kričanja, zmerjanja!

Neko obdobje so bili kadilci prepovedani tudi v filmih. Zadnje čase to prepoved kršijo.

Razmere, ki smo jim priča ob zdajšnji prepovedi nošenja mask zaradi Covida 19, niso nove. Bile so že večkrat videne.

*************************

Marta (1948)

»V naši vasi so bili še po drugi svetovni vojni zelo nazadnjaški in vraževerni. Spominjam se deklice z živo rdečimi lasmi. Bila je zala, četudi malo posebna. Po hišah je pazila otroke in se na ta način preživljala. Potem pa je za davico umrl deček, ki je bil eden prvih v njenem varstvu. 'Zavdala ga je!' so začeli šepetati ljudje in ji zapirali vrata pred nosom. O njenem rodu pa so se začele širiti mračnjaške in izmišljene zgodbe. Vedelo se je tudi, da jo je zaplodil eden od Nemcev, ki ga je njena mama zaradi golega preživetja pogosto spuščala k sebi.

Rdečelaska se je že pri šestnajstih letih kljub otipljivemu sovraštvu, ki ga je na vasi čutila na vsakem koraku, poročila s Tinetom, precej starejšim od sebe. Ravno avgusta, ko je bila poroka, je vas doživela eno hudih ur. Toča je oklestila vse, kar je raslo na polju. Kdo je bil spet kriv? Rdečelaska. Celo učiteljici, ki sta hodili k hiši po mleko, sta si premislili. Potem je bila Rdečelaska noseča in vsa vas je napeto čakala, da rodi spačka. Bili so prepričani, da česa drugega tudi ni pričakovati. Govorice so prišle na ušesa župniku. S prižnice je grmel nad slepoto in neumnostjo faranov, a ni pomagalo. Začeli so govoričiti, da je tudi njega začarala. Vaščani, zlasti ženske, so se v vse vtikali. Njihovo obnašanje je bilo še toliko bolj obsojanja vredno, saj so med vojno doživeli veliko hudega.

Nekoč se je Tine, potem ko je v gostilni popil kozarček preveč, hvalil, da se z ženo poljubljata na usta. Kaj hujšega! Močno je dregnil v osje gnezdo, saj je veljalo, da »poštene« zakonske žene za francoske poljube niti vedeti niso smele. Tine je prenehal tudi kaditi, a ne toliko zaradi žene kot zato, ker ga je po cigaretah pekla zgaga.

Kmalu zatem je zdravnik prepovedal cigarete mojemu očetu. Imel je vnet požiralnik in se je bal, da se bo v njem zaredilo rakavo obolenje. Mama je šla v zrak, da tega pa ne! Da tobak pa mora biti pri hiši, kajti če ga ne bi bilo, bi ljudje govorili, da je imela tudi pri očetu Rdečelaska prste vmes.

Opravljivke s sokoljimi očesi so se pogosto zbirale pri nas, saj mama ni bila čisto nič boljša od njih. Bolj kot je rasel rdečelaskin trebuh, več so imele povedati. Toliko časa so motovilile z jezikom, da so bile že prepričane, da se bo rodil sam peklenšček. Pa se ni. Na svet je prijokal deček s prečudovitimi, skodranimi, rdečimi lasmi. Hudobnice niso mogle verjeti! A zgodbe še ni bilo konec. Strupene jezike so spet začele vrteti, ko so videle, da je Tine pral plenice ter z vozičkom vozil otroka na sprehod. Marsikatero kosilo se je prismodilo zaradi tega!

Ko sem začela hoditi v šolo, sem skoraj vsak dan naredila ovinek in se ustavila pri Rdečelaski. Presrečna sem bila, da sem lahko pestovala njenega sinčka. Nosila sem ga cikaprda (štuporamo) in potem sva dirkala okoli hiše, da se je kar kadilo. V to hišo pa sem prihajala še zaradi nečesa drugega: v njej je bilo veliko ljubezni. Nikoli nisem slišala grde besedice, kaj šele kletvice. Neštetokrat pa sem videla, kako je Rdečelaska nastavila svoje lice, da jo je Tine, ko je šel mimo nje, pobožal. To se po drugih hišah ni dogajalo! Moški so bili bolj nerodni, togi, nekateri so ga preveč pili in so bili za povrh tudi nasilni.

Prav rdečelaskina zgodba je botrovala moji odločitvi, da postanem otroška zdravnica. Iz dolgoletne prakse lahko povem, da je kljub 21. stoletju vraževernosti med ljudmi še zmeraj zelo veliko. Moja babica na primer je bolj zaupala vaški zdravilki kot zdravniku. Je danes kaj drugače? Ni. Preveč je staršev, ki lastnemu otroku škodujejo s tem, da ga ne dajo cepiti. Mlade matere, lepe in izobražene, verjamejo v horoskope, zle duhove. Zadnjič so me poklicali k nekemu bolnemu otroku, malodane so mu bili šteti dnevi, mamica pa ga je zdravila s ponavljanjem neke »zdravilne« številke. Pošteno sem jo oštela! Človekova omejenost ni odvisna ne od napredka ne od časa. Zmeraj je prisotna!«

Zgodbe iz življenja in vsakdana prednikov in tudi sedanjikov pa najdete v trilogiji

Ogenj, rit in kače niso za igrače.