JUTRI 2052

  Janina zgodba: «Ko sem bila sprejeta na gimnazijo, sem bila neizmerno srečna. To je bila moja prva osebna zmaga, kajti v naši družini so imeli starši zadnjo besedo, z mojo izbiro niso bili niti malo zadovoljni. Bili smo štirje otroci, stroga vzgoja nam je šla vsem bolj ali manj na živce, a smo jo sprejeli kot nujno zlo. Oče je redno, vsak mesec, hodil na govorilne ure k razredničarki in k vzgojiteljici v internat. Nikoli, ampak res- nikoli ni komentiral ocen in mojega obnašanja. Zadoščalo je, da sem ga videla na hodniku, pa so se mi zašibila kolena ob misli, kaj pa, če sem ga kaj polomila, pa sem na to pozabila? V drugem letniku smo dobili novo sošolko Vido, ki se je kar sama, ne da bi me vprašala, usedla k meni. Čez čas sva se nekako zbližali, pa ne preveč. Vsaj z moje strani ne. Ona je živela približno tako, kot sem si jaz od nekdaj želela: svobodno! Včasih me je povabila k sebi domov. Vsi, tudi njen eno leto mlajši brat, so kadili, steklenice z viskijem so se valjale po ...

  ŠPAMPET ali POSTELJA? Ko sem nekoč obiskala otok Elba, smo se ustavili tudi v hiši, v kateri je svoje čase bival veliki vojskovodja Napoleon. Ostal je le deset mesecev, od 3. maja 1814 do 26. februarja 1815, potem pa je z Elbe pobegnil med maškaradno karnevalsko zabavo. V oči mi je padla njegova postelja. Bil je manjše raste (158 cm), zato je bila tudi njegova postelja zelo majhna. Pravzaprav smešno majhna. A preprosta. Vsaj ta – na Elbi. Verjemite- tudi obisk Bavarskih gradov je bil zaradi radovednosti, v kakšnih posteljah so spali tamkajšnji graščaki - zelo zanimiv. Seveda so bile nekaj posebnega tudi postelje naših prednikov. Govorim o tistih, ki so bili rojeni konec 19. stoletja. Dolžina postelje ni bila sorazmerna z njihovo višino. Nekoč, ob nekem obisku pri Alfonzu Zajcu (on je bil eden tistih, ki je znal odgovoriti na čisto vsako moje vprašanje), je beseda nanesla tudi na ''opremo'' postelj. Razložil mi je, da so bile postelje manjše zato, ker v njej po...

  Včeraj smo se pogovarjali o času, ko smo delali šoferski izpit. Kakšne hecne zgodbe! Na ves glas smo se smejali! Prvič sem sedla za volan 3. maja 1980. Konec junija je bil šoferski izpit že v mojem žepu. Inštruktor je, žal, že pokojni, a se spomnim, da sem bila enajsta po vrsti, ki je brez ponovitve pri njem naredila izpit. Vozila sem še fička, če sem prestavila v četrto, da je ''drvel'' 60 + na uro, se mi je zdelo, da takšne ''hitrosti'' ne bom ''preživela''! Ena prvih samostojnih voženj je bila k neki zanimivi ženici, ki je živela v hribih v okolici Kranja. S svojim rdečim citroenom s platneno streho (takrat je bil še cenejši od stoenke, zato sva ga z možem kupila) sem parkirala pred vaško pošto, pome pa je prišel sin te gospe. V fičku. Spominjam se ga, bil je bolj močan, visok kot gora in komaj se je stlačil v fička, zame je bilo zraven njega komaj kaj prostora. Njegove vožnje po tisti ozki, nevarni poti, ki se je vila po strmem breg...

  Zgodbe, ki jih poslušamo, si zapomnimo na različne načine. Vsako pričevanje si- na primer - v mojem spominu najde ustrezno mesto, zato se pogosto dogaja, da se že slišane zgodbe ob novih- prav zaradi asociacij- ponovno obudijo. Tudi zadnja knjiga Mehko kot britev je nastala na ta način. Ko sem prisluhnila zgodbi nekega glasbenika, ki je v jugoslovanskih časih delal v baru Nebotičnika, sem se spomnila na pripovedovalca, ki je na zelo slikovit način opisoval, kako so – prav tako v jugoslovanskih časih- tovorili izkupičke iz igralnic na slovenski obali na točno določen naslov v Ljubljano. Tudi zgodbe miličnika Andreja (eno sem nedavno objavila), kako so nekoč delovale prostitutke, so bile zelo zanimive. V Žireh sta njega dni živeli mati in hčerka, Marica in Vikca. Tudi onidve sta imeli radi prastaro obrt. K njima pa so hodili na ''izpraznjenje'' tudi ministri in drugi pomembneži iz 50 let prejšnjega stoletja. Nikoli ne bom pozabila žalostne izpovedi neke starejše gospe...

  Ime mi je Milena Miklavčič. POVEZAVA DO PODKASTOV Nisem ne zgodovinarka, ne psihoterapevtka, a se mi je življenje obrnilo tako, da je v mojem vsakodnevnem delu prisoten tudi (zelo laičen) ščepec enega in tudi drugega. Po naravi sem radovedna, vztrajna, včasih celo precej trmasta ženska, ki že več desetletij zapisuje resnične zgodbe – predvsem žensk – ki se jih je zaradi molka in pometanja pod preprogo velikokrat prezrlo. V središču mojega ustvarjanja je človek: ranjen, osamljen, prezrt, porinjen na rob, neslišan, nerazumljen, pogosto nemočen v silnem ''matranju'', da vsaj preživi. Rada poslušam, še raje zapisujem. Ne olepšujem in ne posplošujem – moje zgodbe so iz mesa in krvi. Takšne, kot so jih pripovedovali ljudje sami. Neizprosno iskrene. Najbolj sem znana po zbirki petih knjig "Ogenj, rit in kače niso za igrače" , v katerih sem zbrala več kot štiri tisoč izpovedi ljudi, rojenih med koncem 19. stoletja in začetki 21. stoletja. V teh knjigam sem zgo...