bistvena razlika

MM -

 




Večkrat me sprašujejo, kakšna je razlika med ''Prvotno besedilo življenja'' Alenke Puhar in zbirko Ogenj rit in kače niso za igrače? Za tiste, ki ne enega ne drugega niso prebrali, ''samo nekje so nekaj slišali'', lepim razlago.


👇

''Prvotno besedilo življenja'' je zgodovinsko-analitična študija. Alenka Puhar ni iskala pričevalcev in zapisovala njihovih pripovedi, tako, kot jaz, ampak je življenje otrok v 19. stoletju rekonstruirala iz že obstoječega pisnega gradiva: knjig, spominov, pisem, časopisov, leposlovja, zdravniških in vzgojnih priročnikov. Iz raztresenih drobcev, ki jih je našla v že napisanem gradivu, je sestavila širšo zgodovinsko razlago.
Pri zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače pa so glavni vir informacij t. i. ''živi''ljudje. Pripovedovalci, oziroma pričevalci so mi neposredno zaupali, kaj so sami doživeli oziroma kaj so jim povedali starši, stari starši ali drugi bližnji.
Pri OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE gre torej za živa pričevanja iz prve roke, za konkretno neposrednost, ki jo v svetu imenujejo ''citizen science''. Zapisi ''mojih'' pričevalcev predtem niso bili še nikjer zapisani.
Razliko, a kratko, lahko strnem v nekaj stavkih takole:
Alenka Puhar je zamolčano zgodovino iskala v že napisanih knjigah in dokumentih, v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače pa so spregovorili ljudje, ki so to zgodovino sami živeli.
Puharjeva je iz pisnih sledi rekonstruirala preteklost, zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače pa so ustni spomini, ki pisnim virom dodajajo svojo ''piko na i''.
Prav v tem je posebna dokumentarna vrednost te zbirke, ki je, kot pravijo, edinstvena tudi v svetovnem merilu.
PS
Na vsak način pa priporočam, da preberete eno in drugo.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

milozvočje slovenske besede

MM -
Slika
  Ob dnevu državnosti se pogosto spomnimo zastave, himne, osamosvojitve in ljudi, ki so pred petintridesetimi leti verjeli, da bo Slovenija nekoč stala na lastnih nogah. Manj pogosto pa pomislimo na nekaj, kar je prav tako pomembno kot meje, vojska ali politika – na slovensko besedo. Ivan Cankar je nekoč zapisal: »Pravijo, da so tuji jeziki milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja.« Danes namreč živimo v času, ko se zdi, da je vse tuje boljše. Tuji jeziki nas spremljajo na televiziji, na družbenih omrežjih, v glasbi, reklamah in celo v vsakdanjih pogovorih. V večjih slovenskih (!) mestih si že lastijo prevladujočo pravico nekateri jeziki narodov iz nekdanje skupne države. Je sploh še kakšen napis firm in trgovin v slovenskem jeziku? Koliko je staršev, ki danes dajo otroku ime Janez, Franci, Leopold? Včasih se mi zdi, kot da se skoraj opravičujem, ker govorim slovensko. Pa vendar je prav jezik tisti, ki nas je sk...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »