POSTELJA SKOZI STOLETJE

 

V zadnjih sto letih se postelja na Slovenskem ni spreminjala samo po obliki in materialu. Prilagajala se je temu, kdo je v njej spal, s kom jo je delil, v katerem prostoru je stala in kaj so ljudje od nje pričakovali.

Med obema vojnama: imeti posteljo ni bilo samoumevno

V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja so bile razlike med mestom in podeželjem ter med revnimi in premožnimi zelo velike. V bogatih mestnih domovih so že poznali spalnice z zakonsko posteljo, omaro, nočnima omaricama in ogledalom. Na kmetijah in v delavskih stanovanjih pa spalnica, kot takšna največkrat sploh ni obstajala. Moški so večinoma spali na senu.

Postelje so stale v kamri, »hiši« oziroma osrednjem bivalnem prostoru, včasih celo na podstrešju. Bile so lesene, navadno z visokima končnicama in deskami namesto današnjega letvenega dna. Marsikje so jim rekli špampet. V postelji sta praviloma spala gospodar in žena, pogosto tudi dojenček. Otroci so si posteljo delili, spali na peči, klopeh, senu ali na slamnjačah na tleh.

Raziskava Kofutnikove domačije pri Domžalah opisuje, da sta imela starša žimnici iz konjske žime, otroci pa so spali na blazinah, napolnjenih s posušenim koruznim ličkanjem. Dva otroka sta ležala v isti, zelo majhni postelji, vsak obrnjen na svojo stran. Dojenček je spal v košari ali zibelki. Pozimi so mrzlo posteljo ogrevali s termoforjem.

V prenatrpanih delavskih stanovanjih je bilo še težje. Raziskava o mariborskih industrijskih delavcih med obema vojnama omenja otroke, ki so spali na slamnjačah na tleh, odeje pa so revnejši nadomeščali s ponošeno obleko,

Po vojni: stara postelja je morala  služiti namenu tudi v socializmu, ko se je štelo, da bo ''vse drugače''.

V prvem povojnem desetletju je primanjkovalo vsega. Postelj niso zavrgli niti, ko so bile že na pol razpadle. Popravljali so jih, krajšali, širili in prestavljali iz sobe v sobo. Ponekod so uporabljali železne postelje, zložljiva ležišča in preproste kavče.

Ko se je po letu 1958 začela pospešena gradnja manjših stanovanj, se je moralo novim tlorisom prilagoditi tudi pohištvo. Spalnica je postajala samostojen prostor, vendar je bilo stanovanj pogosto premajhno, zato se je dnevna soba ponoči spremenila v spalnico. Raztegljivi kavč je bil eden najpomembnejših izumov slovenskega vsakdanjika. Čez dan je na njem sedela družina, ponoči pa so ga raztegnili in postlali. V mestih je bilo največkrat tako, da so spalnico oddajali študentom ali dijakom, sami pa so spali v dnevni sobi.

Šestdeseta leta: prihod »jogija«

Veliko prelomnico je prinesla industrijska izdelava vzmetnic. Konec leta 1961 so v Meblu izdelali prve vzmetnice z vzmetenjem Bonell, redna proizvodnja pa se je začela leta 1962. Poimenovali so jih jogi. Ime je postalo tako domače, da še danes marsikdo vsaki vzmetnici reče jogi, ne glede na proizvajalca.

Vzmetnica je bila bolj enakomerno prožna, zračnejša in preprostejša za vzdrževanje kakor stare žimnice in slamnjače. Postelje so začeli izdelovati serijsko, v običajnih merah. Otroci so dobivali lastne postelje, v manjših sobah pa pograde.

Sedemdeseta in osemdeseta: postelja postane del spalničnega kompleta

V tem času so bile priljubljene velike spalnice iz furniranega lesa: zakonska postelja, dve nočni omarici, velika garderobna omara in pogosto še toaletna mizica z ogledalom. Vzglavja so dobivala police za knjige, budilko in - radio.

Slovenski proizvajalci so razvijali sestavljive programe, ki jih je bilo mogoče prilagoditi velikosti stanovanja. Program Barbara iz Bresta je na primer ponujal enojne, francoske in zakonske postelje z dvižnim mehanizmom. Prostor pod ležiščem je postal zaboj za posteljnino – rešitev, ki je še danes zelo uporabna.

Meblo je leta 1975 predstavil tudi posteljo z dvojnim vzmetenjem, podobno današnjim posteljam boxspring. Leta 1986 so izdelali celo okroglo posteljo s premerom dva metra in pol, vendar se je zgodovina spomni le kot mimobežno zanimivost.

Po osamosvojitvi: izbira namesto enotnega okusa

V devetdesetih letih so se pojavile postelje iz masivnega lesa, kovine, oblazinjeni okvirji, nižje postelje, futoni in vodne postelje. Slovenska znamka Lectus je na trgu od leta 1994.

Vzmetnice so dobivale žepkaste vzmeti, lateks, hladno in spominsko peno ter različne trdotne cone. Partnerjema ni bilo več treba spati na enakem ležišču: vsak si je lahko izbral ''svojo trdoto'' ležišča.

Danes: postelja se prilagaja človeku

Današnja postelja ni več le prostor, kamor se človek zvečer uleže. Prilagaja se telesni teži, spalnemu položaju, težavam s hrbtenico, alergijam, starosti in omejeni gibljivosti. Za starejše so primernejše višje postelje, iz katerih lažje vstanejo. Na voljo so električno nastavljiva dna, dvig vzglavja in nog, varovalne ograje ter negovalne vzmetnice.

Hkrati se je postelja ponovno prilagodila prostorski stiski: pod njo so predali, lahko se dvigne v omaro, spremeni v kavč ali skriva dodatno izvlečno ležišče. Otroške postelje rastejo z otrokom, visoke postelje pa pod seboj skrivajo pisalno mizo ali omaro.

V sto letih smo torej prehodili dolgo pot: od postelje kot redkega in skoraj prestižnega kosa, ki si ga je delilo več ljudi, do osebnega prostora, prilagojenega telesu, zdravju in navadam posameznika. Nekoč je moral človek tudi (potrpeti) na postelji, kakršno je pač imel. Danes pričakujemo, da se postelja prilagaja našim željam in potrebam.

Precej zgodb, ki so povezane s posteljo, najdete tudi v zbirki pričevanj OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.