KJE JE OTROK?

 

ODLOMEK IZ ROMANA KJE JE OTROK:

57. poglavje

Mami me je zapustila

Popil sem že tretji kozarec mleka, a se še vedno nisem mogel pomiriti. Še včeraj sem imel občutek, da moram samo tleskniti s prsti in se bo uganka sama od sebe razrešila.

Primer Kristinine smrti me je prevzel bolj, kot sem si upal priznati. Poskušal sem razmišljati, kot bi razmišljala ona. Seveda mi ni uspelo. Nisem bil dovolj pameten. Nisem bil ženska. Nisem imel njenih izkušenj. In predvsem nisem bil tako drzen.

Mrzlično sem tuhtal, kaj naj storim.

Naj pokličem atija?

Zagrabil sem telefon in pritisnil na njegovo številko.

»Se je kaj zgodilo, sine?«

Glas je bil zaskrbljen in tudi malo utrujen.

»Ne, ne … vse je v redu. Samo … nekaj bi te vprašal. Obljubi, da ne boš jezen.«

»Na uslugo, detektiv Caine,« se je zasmejal.

»Saj vem, da se šališ. Ampak na mizi imam časopisne odrezke. Neraziskani primeri ugrabljenih otrok. In imam občutek … res ga imam …, da je eden od teh ugrabiteljev tudi Kristinin morilec.«

»Katere odrezke?«

Počasi, da ne bi požiral besed, sem mu vse razložil.

»Ja, ja. Poznam jih. Visijo na tabli v pisarni. Tisočkrat sem že buljil vanje. Nič se mi ni posvetilo.«

Njegove besede so me razočarale bolj, kot sem pričakoval. Nekako sem si predstavljal, da bo sedel v avto, pridrvel domov in bova skupaj odkrila morilca.

Šit.

Nazadnje mi je rekel samo, naj se imam fajn in naj kaj dobrega pojem.

»Prav, pa naj bo po tvoje,« sem zagodrnjal.

Zapeljal sem se do hladilnika, kjer sem našel dva paradižnika, pol čebule, olje, kis, sol in tudi malo peteršilja. Medtem ko sem v skledo namakal kruh, sem pomislil, da se vrtim v krogu kot pes, ki lovi lastni rep. Namesto da bi iskal rešitve, sem si izmišljal probleme. Najraje bi zvalil krivdo na atija, pa se mi ni zdelo spodobno. Tako in tako drug za drugega ne veva, kaj počneva.

»Če se luč na koncu predora ni pokazala danes, se bo jutri. Enkrat se bo,«sem zamomljal v brado.

Res sem filozof na deseto potenco.

Sem pa tudi precej pikolovski. Umazana posoda na primer, mi gre zelo na živce. Sošolci težko verjamejo, da sam ometam pajčevino in zlagam perilo iz sušilnega stroja. Če bi jim razlagal, da mi je igranje igric bedno, bi me imeli za malo čuknjenega.

Pogledal sem na uro. Če se prav spomnim, bo Gabriel danes (spet!) malo mudil, ker ima v rehabilitacijskem centru Soča praktične vaje ali nekaj podobnega.

»Še imam nekaj časa samo zase!« sem se razveselil.

Časopisne odrezke sem z magnetki pritrdil na vrata kuhinjske omarice. Nato sem se s komolci naslonil na mizo in zamišljeno, čisto po detektivsko, buljil vanje.

V glavi sem sestavljal različne možnosti. Ko sem seštel ena in ena, sem ugotovil, da morata biti Pijino izginotje in Kristinina smrt med seboj povezana. Če bi to rekel atiju, bi se mi smejal, a dal bi roko v ogenj, da je morilec že ves čas na dosegu roke, pa ga nihče ne vidi. Postal sem rahlo živčen, zato sem se z vozičkom počasi zapeljal z enega konca stanovanja do drugega ter ves čas stiskal in razpiral pesti. Nič pametnega mi ni padlo na misel.

Spomnil sem se, da v ameriških kriminalkah večino zločincev najdejo že, če pregledajo posnetke varnostnih kamer. Ko sem nekoč vprašal atija, zakaj tudi on tega ne stori, se mi je grenko nasmehnil.

»Saj Ljubljana ni London. Kamer je bolj malo, pa še tiste, ki so, velikokrat ne posnamejo ničesar uporabnega ali pa sploh ne delujejo.«

Pomislil sem, da tudi na naših vratih ni varnostne ključavnice ali alarma. Vhodna vrata bloka pa se od pomladi, ko jih je nekdo vrgel s tečajev, ne zapirajo več, kot bi se morala. Če bi kdo hotel vdreti, bi mu uspelo v nekaj minutah.

V tistem sem zaslišal zvonec. Predirljiv in oster zvok mi je zarezal skozi ušesa.

Zdrznil sem se.

»Ja, ja, takoj!« sem se oglasil, ker zvonjenje še kar ni ponehalo.

Ko sem odprl vrata, sem od začudenja na široko odprl usta.

Na pragu je stala mami. Zraven nje sem zagledal mlajšo žensko, prijetno na pogled, z bujnimi, kot oglje črnimi lasmi. Obe sta bili oblečeni v kratke bele hlače in skoraj enaki majici brez rokavov.

»Se boš umaknil ali ne?« je zarenčala mami in me odrinila.

S komolcem sem udaril ob steno, da me je zabolelo. Tiho sem zaječal, a me ni več slišala. Ženski sta izginili v spalnico, od koder se je kmalu zaslišalo odpiranje predalov in butanje z vrati trodelne omare.

»Najbolje bo, da se umaknem v svojo sobo. Mami ni bila najboljše volje.«

V takšnih trenutkih sem se je kar malo bal.

Čez kakšne pol ure se je ponovno oglasil zvonec. Zaslišal sem moški glas, ki je mami vprašal, ali je že pripravljena. Narahlo sem odškrnil vrata.

Na hodniku so stali trije kovčki, dve potovalki in več kartonskih škatel.

Kaj se dogaja? Nič mi ni bilo jasno.

Mami je nato stopila še v kopalnico.

»Pametno dekle! Tudi na toaletni pribor ne smeš pozabiti,« jo je pohvalila črnolaska.

Objela jo je okoli pasu in poljubila na usta.

Previdno in zelo po tiho sem priprl vrata. Počutil sem se kot povožen maček sredi ceste.

Naj atiju pošljem sporočilo?

Ga pokličem?

Čez nekaj neskončno dolgih minut se je hrup na hodniku polegel. Tudi loputanje z vrati je potihnilo.

Ko sem ponovno odškrnil vrata, ni bilo nikjer nikogar.

Kakor hitro so prišli, tako hitro so izginili.

Kako je to mogoče?

Mami, kaj si spet ušpičila?

Zapeljal sem se do spalnice in od presenečenja zazijal. Zavese so bile raztrgane, iz žimnice, ki je napol visela s postelje, pa je lezla pena. Nekdo jo je razrezal z nožem. Predali so ležali na tleh, vrata omare so bila sneta s tečajev. Police so bile prazne, obešalniki prav tako.

Mami ni samo odšla. Za seboj je pustila pravo razdejanje.

Spoznanje, da je pobrala svoje stvari, je precej zabolelo.

Že dolgo sem slutil, da se bo to nekoč zgodilo. Da pa bo odšla brez pozdrava? Ne da bi me objela, mi zaželela veliko sreče ali vsaj obljubila, da se kmalu vidiva?

Pogoltnil sem debel cmok, ki se mi je naredil v grlu.

Najraje bi na ves glas zakričal, a nisem mogel.

Pogled mi je nehote ušel skozi okno.

Na balkonu sosednjega bloka sem zagledal žensko. Nikoli prej je še nisem videl. Imela je mokre lase, okoli bokov pa ovito brisačo. Usedla se je na ležalnik, vzela kremo in si jo začela vtirati najprej v eno nogo, potem še v drugo.

Ko ji je zazvonil telefon, se je nagnila, da bi ga zagrabila. Pri tem ji je brisača zdrsnila na tla. Pod njo je imela samo spodnje hlačke.

Zunaj se življenje očitno ni ustavilo samo zato, ker se je moje pravkar sesulo.

Tisti, ki je žensko poklical, jo je očitno zabaval. Ves čas se je nečemu zvonko smejala. Nenadoma se je obrnila proti meni. Hitro sem se umaknil od okna, spustil roloje do police in se zavlekel v svojo sobo.

S težavo sem se spravil v posteljo, zaril obraz v blazino in se stresel od joka, ki ga nisem mogel več zadrževati.

Šele čez čas sem se spomnil, da si nisem umil zob. Vseeno mi je bilo.

NAROČILO: jutri2052@gmail.com