JANINA ZGODBA

 

Janina zgodba:

«Ko sem bila sprejeta na gimnazijo, sem bila neizmerno srečna. To je bila moja prva osebna zmaga, kajti v naši družini so imeli starši zadnjo besedo, z mojo izbiro niso bili niti malo zadovoljni.

Bili smo štirje otroci, stroga vzgoja nam je šla vsem bolj ali manj na živce, a smo jo sprejeli kot nujno zlo. Oče je redno, vsak mesec, hodil na govorilne ure k razredničarki in k vzgojiteljici v internat. Nikoli, ampak res- nikoli ni komentiral ocen in mojega obnašanja. Zadoščalo je, da sem ga videla na hodniku, pa so se mi zašibila kolena ob misli, kaj pa, če sem ga kaj polomila, pa sem na to pozabila?

V drugem letniku smo dobili novo sošolko Vido, ki se je kar sama, ne da bi me vprašala, usedla k meni. Čez čas sva se nekako zbližali, pa ne preveč. Vsaj z moje strani ne. Ona je živela približno tako, kot sem si jaz od nekdaj želela: svobodno!

Včasih me je povabila k sebi domov. Vsi, tudi njen eno leto mlajši brat, so kadili, steklenice z viskijem so se valjale po komodi, na strežnem vozičku, v hladilniku, kleti. Nekoč me je peljala tja. Njen oče je bil zelo znan zbiratelj vinskih steklenic. Ker je bil poslovnež, je prinašal viski z vseh koncev zemeljske oble.

Nekoč sem, ne da bi doma povedala, šla z njo na ples v festivalno, kasneje sem prespala pri njej. Tisti večer sem videla in doživela stvari, za katere si nisem mislila, da sploh obstajajo. Fant, ki ga je spoznala na plesu, jo je pospremil domov, kaj točno sta počela v sobi- bila sta pa zelo glasna- nisem razmišljala. Bolj, kot to, kaj se je dogajalo v njeni sobi, me je skrbelo, da bi domači izvedeli, kje sem bila.

Doma so ji vse dovolili. Imela je tudi dovolj denarja, da je še meni kupila kakšno malenkost. Veliko ne, ker bi morala doma polagati račune za vse, česar ne bi sama kupila.

Pogosto sem z nevoščljivostjo spremljala sproščen odnos, ki ga je imela z mamo in tudi z očetom. Bili so trenutki, ko sem skoraj sovražila svoje starše, ker so me imeli tako na kratko.

Z odličnim uspehom sem maturirala, se vpisala na Filozofsko fakulteto- spet proti volji staršev. Počutila sem se kot kakšna ''svetovna upornica''!

Vida je želela postati novinarka. Spet sem ji bila nevoščljiva, saj je imela veliko časa, da je življenje uživala, jaz pa sem morala zaradi Pogorelčeve, Toporišiča in še koga garati kot pes.

K meni je prihajala, ko si je zdravila mačka po kakšnem krokanju ali po tem, ko se je razšla s fantom.

Sama še nisem našla pravega, zaradi česar me je bilo zelo sram. Hvaležna sem ji bila, da se iz mene ni nikoli norčevala. Za vse članke, ki sem jih napisala namesto nje, za vse seminarske naloge mi je korektno plačala, čeprav sem se njenega denarja branila. Nekajkrat (večkrat) sem namesto nje pisala tudi kolokvije. Dvakrat ali trikrat sem šla na izpit.

Ravno sem pisala diplomsko nalogo, ko je umrla Helenca, služkinja, ki so jo njeni ''podedovali'' še od svojih staršev. Vidina mama me je takrat vprašala, ali bi se zaposlila pri njih.- češ da me ceni, da ve, da sem pridna, čista, da znam kuhati. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem jo zavrnila. Pa bi dobila kar solidno plačilo. Pa me ni toliko odvrnilo samo delo, kot občutek, da bi se kot služkinja znašla sredi njihovih družinskih skrivnosti. Že to, kar sem o njih vedela, mi, starejša, kot sem bila, ni bilo več toliko všeč.

Po diplomi sem se kar hitro zaposlila, na obletnici valete sem ponovno srečala sošolca, ki mi je bil všeč že v osnovni šoli. Čez dve leti sva se poročila, rodili so se trije otroci, zgradila sva si hišo…

Z Vido sem pretrgala stike, ali jih je ona z menoj, ne vem? Preprosto- nisva se več ne videli ne slišali.

Mož, ki je bil psihoterapevt, je, med drugim, vodil tudi skupine zdravljenih alkoholikov. Nekoč, ko je avto pustil pri mehaniku (menjava zimskih gum z letnimi), sem ga, medtem ko sem peljala hčerko v glasbeno šolo, zapeljala tudi njega na srečanje s skupino.

Na parkirišču, tik zraven našega avta, je skoraj hkrati parkiral mlajši fant. Pogledala sem ga in za trenutek me je prešinilo, da ga poznam. Potem pa zagledam gospo, ki je počasi, trudoma lezla z zadnjega sedeža.

Vida!

Komaj sem jo prepoznala. Bila je postarana, izmučena, precej obilna. Spomnila sem se je kot gimnazijke: vitka, glasna, nasmejana, zelo lepa, simpatična, malo drzna.

Z vso močjo sem se oklenila moževe roke. ''Saj to je Vida!'' sem rekla.

''Vem!'' mi je odgovoril in me začudeno pogledal.

Kako žalostno življenjsko zgodbo je imela! Dokler so bili starši še pri volji, da so ji krili hrbet, je še šlo. Po mamini smrti si je oče našel drugo, hčerki pa je brez milosti obrnil hrbet. Rodila je dva sinova, starejši je šel po maminih poteh, mlajši (ta, ki jo je pripeljal), pa živi pri starših svojega, podobno izgubljenega očeta.

Na Vido sem se še večkrat spomnila. Bila sem hvaležna staršem, da so mi v najbolj norih letih postavljali ostre meje in tudi pazili, da nisem počela kakšnih neumnosti.

Podobne vzgojne metode uporabljam tudi pri svojih otrocih. Vem, da jim včasih ni prav, da bi radi več svobode.

Kam takšni viški svobode pripeljejo, vem zaradi Vide.