ŠPAMPET ali POSTELJA?

MM -

 

ŠPAMPET ali POSTELJA?


Ko sem nekoč obiskala otok Elba, smo se ustavili tudi v hiši, v kateri je svoje čase bival veliki vojskovodja Napoleon. Ostal je le deset mesecev, od 3. maja 1814 do 26. februarja 1815, potem pa je z Elbe pobegnil med maškaradno karnevalsko zabavo.

V oči mi je padla njegova postelja. Bil je manjše raste (158 cm), zato je bila tudi njegova postelja zelo majhna. Pravzaprav smešno majhna. A preprosta. Vsaj ta – na Elbi.

Verjemite- tudi obisk Bavarskih gradov je bil zaradi radovednosti, v kakšnih posteljah so spali tamkajšnji graščaki - zelo zanimiv.

Seveda so bile nekaj posebnega tudi postelje naših prednikov. Govorim o tistih, ki so bili rojeni konec 19. stoletja. Dolžina postelje ni bila sorazmerna z njihovo višino.

Nekoč, ob nekem obisku pri Alfonzu Zajcu (on je bil eden tistih, ki je znal odgovoriti na čisto vsako moje vprašanje), je beseda nanesla tudi na ''opremo'' postelj. Razložil mi je, da so bile postelje manjše zato, ker v njej ponoči niso ležali, ampak so sedeli, podprti s številnimi ''pouštri''. Namreč: veliko ljudi je bilo ''vodeničnih'', bali so se, da bi jim v ležečem položaju, med spanjem, ''voda zalila srce'' in bi umrli.

Marsikje, kjer je bilo več otrok, pa niso imeli kje spati, so posteljo ''podaljšali'', tako da so, ko so bili manjši, spali pri nogah svojih staršev.

Tisti, ki je v teh časih pred 2.- sv.- vojno imel svojo posteljo, je nekoč veljal za bogatega.

Postelje – tudi preprostih ljudi- so bile izrezljane, ozaljšane z različnimi verskimi simboli. Postelje bogatih so bile še bolj razkošne.

V primerjavi z današnjimi posteljami, ki so si po videzu bolj ali manj enake med seboj, so bile postelje iz časa, ki ga imenujem ''nekoč'', zelo raznolike.

Z eno takšno je povezana tudi zgodba:

Mlad par šest let po poroki ni imel potomcev. Pa so jima vaščani bolj v šali kot zares, svetovali, naj malo bolj ''podmažeta'' fedre v postelji, pa bosta imela več sreče.

In uboga naivneža sta v veselje vse vasi to res storila. Izvlekla sta posteljo na dvorišče in storila, kar so jima v šali naročili.

Za prigodo je izvedel župnik in se zelo razjezil. Mlada žena je bila njegova nečakinja in mu ni bilo všeč, da se norčujejo iz nje.

Mladi par je poklical k sebi in jima s pomočjo ''rdeče knjižice'' škofa Jegliča razložil, kaj morata storiti, da se bo rodil otrok.

Mladi par je bil namreč zelo pobožen, pri tistih ''rečeh'' pa precej štorast in neveden. Nihče ju ni podučil o spolnosti, saj je bilo govorjenje o njej - grešno.

Nauki so bili koristni. Ali pa so svoje naredili ''podmazani fedri''? Kdo bi vedel.

Čez deset mesecev in še malo se je rodil prvi otrok, kasneje pa je bila družina s potomci bogato obdarjena.

Morda imate v družini še koga, ki šteje 90 in več let? Če ima še dober spomin, vam bo o posteljah prednikov, tudi o lastni, povedal veliko zanimivih zgodb.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

NOVA FACEBOOK STRAN, KI JE NAMENJENA SAMOZALOŽNIKOM

MM -
Slika
           Število samozaložnikov iz leta v leto bolj narašča Z nekaterimi samozaložniki smo se že pred časom pogovarjali o ustanovitvi društva. A potem smo, žal, ugotovili, da ''društvo'' prinese s seboj kup nepotrebne administracije, predvsem pa stroškov, zato smo se premislili. Zdi se, da je facebook- oblika združevanja, sporočanja, komuniciranja.....ravno pravšnja, saj ni obvezujoča. Še več: vsak, ki želi karkoli povedati, ima zmeraj možnost, da to stori. Istočasna pa je ta stran lahko nekakšna oglasna deska, ki bo sporočala vsem, ki jih bo to zanimalo, če bo kdo od prijateljev izdal novo knjigo. Prav tako bomo lahko skupaj pomagali tistim, ki bodo iskali tiskarja, ilustratorje, lektorje.... Ena od idej je bila, da bi objavljali možnosti za literarne večere, skupne nastope (recimo) pesnikov...? Vsem, ki ste si  na Facebooku ''samozaložniki Slovenije'' izbrali za prijatelja - dobrodošli! Nekaj odgovorov na najbol...
Read more »

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »