ŠPAMPET ali POSTELJA?
ŠPAMPET ali POSTELJA?
Ko sem nekoč obiskala otok Elba, smo se ustavili tudi
v hiši, v kateri je svoje čase bival veliki vojskovodja Napoleon. Ostal je le
deset mesecev, od 3. maja 1814 do 26. februarja 1815, potem pa je z Elbe
pobegnil med maškaradno karnevalsko zabavo.
V oči mi je padla njegova postelja. Bil je manjše
raste (158 cm), zato je bila tudi njegova postelja zelo majhna. Pravzaprav
smešno majhna. A preprosta. Vsaj ta – na Elbi.
Verjemite- tudi obisk Bavarskih gradov je bil zaradi
radovednosti, v kakšnih posteljah so spali tamkajšnji graščaki - zelo zanimiv.
Seveda so bile nekaj posebnega tudi postelje naših
prednikov. Govorim o tistih, ki so bili rojeni konec 19. stoletja. Dolžina
postelje ni bila sorazmerna z njihovo višino.
Nekoč, ob nekem obisku pri Alfonzu Zajcu (on je bil
eden tistih, ki je znal odgovoriti na čisto vsako moje vprašanje), je beseda
nanesla tudi na ''opremo'' postelj. Razložil mi je, da so bile postelje manjše
zato, ker v njej ponoči niso ležali, ampak so sedeli, podprti s številnimi
''pouštri''. Namreč: veliko ljudi je bilo ''vodeničnih'', bali so se, da bi jim
v ležečem položaju, med spanjem, ''voda zalila srce'' in bi umrli.
Marsikje, kjer je bilo več otrok, pa niso imeli kje
spati, so posteljo ''podaljšali'', tako da so, ko so bili manjši, spali pri
nogah svojih staršev.
Tisti, ki je v teh časih pred 2.- sv.- vojno imel
svojo posteljo, je nekoč veljal za bogatega.
Postelje – tudi preprostih ljudi- so bile izrezljane,
ozaljšane z različnimi verskimi simboli. Postelje bogatih so bile še bolj
razkošne.
V primerjavi z današnjimi posteljami, ki so si po
videzu bolj ali manj enake med seboj, so bile postelje iz časa, ki ga imenujem
''nekoč'', zelo raznolike.
Z eno takšno je povezana tudi zgodba:
Mlad par šest let po poroki ni imel potomcev. Pa so
jima vaščani bolj v šali kot zares, svetovali, naj malo bolj ''podmažeta''
fedre v postelji, pa bosta imela več sreče.
In uboga naivneža sta v veselje vse vasi to res
storila. Izvlekla sta posteljo na dvorišče in storila, kar so jima v šali
naročili.
Za prigodo je izvedel župnik in se zelo razjezil.
Mlada žena je bila njegova nečakinja in mu ni bilo všeč, da se norčujejo iz
nje.
Mladi par je poklical k sebi in jima s pomočjo ''rdeče
knjižice'' škofa Jegliča razložil, kaj morata storiti, da se bo rodil otrok.
Mladi par je bil namreč zelo pobožen, pri tistih
''rečeh'' pa precej štorast in neveden. Nihče ju ni podučil o spolnosti, saj je
bilo govorjenje o njej - grešno.
Nauki so bili koristni. Ali pa so svoje naredili
''podmazani fedri''? Kdo bi vedel.
Čez deset mesecev in še malo se je rodil prvi otrok,
kasneje pa je bila družina s potomci bogato obdarjena.
Morda imate v družini še koga, ki šteje 90 in več let?
Če ima še dober spomin, vam bo o posteljah prednikov, tudi o lastni, povedal
veliko zanimivih zgodb.

Komentarji
Objavite komentar