JUTRI 2052

  26.novembra se pričenja knjižni sejem. Za mizico (na sliki sem jo označila z rdečo barvo) bova dva, tudi BOJAN EKSELENSKI. Njegova družba mi bo več kot dobrodošla, saj bi bila zaradi mojih težav in tudi lepega števila let, tam težko sama. Njegove knjige pa so tista pika na i, ki bodo pritegnile vse, ki jih zanima, kako daleč lahko poleti domišljija. 💓 Na voljo bova imela polovičko mize, pol metra, pravzaprav. Se bodo obiskovalci sejma ustavljali pri naju zaradi razkošne postavitve, zaradi bogastva luči? Verjetno ne. Upam, da se bodo ustavljali zaradi nakupa knjig, zaradi stiska roke, prijaznega pogovora? Upam, da bo tako! V četrtek, 28. 11. 2024 ob 13 h, pa vas vabim na predstavitev z naslovom: MOLK NI ZLATO. Z menoj se bo pogovarjala Renata Miklavčič. Povabilo k prav posebni  sejemski ponudbi! komplet  5 knjig  OGENJ, RIT IN KAČE  NISO ZA IGRAČE,   v katerih je več kot 6000 zgodb, ki so se  zbirale 40 let ,   stane   samo 100 ev...

  Bolnišnica Trbovlje okoli leta 1950. Avtor fotografije: Fotostudio Stane Weiss st., Trbovlje. Sem in tja opazim, da so ljudje ali pozabili, kako je bilo z zdravstvom pred 30 in več leti, ali pa sploh ne vedo. Zbrala sem nekaj podatkov iz pripovedovanj, upam, da vam bodo nudili vsaj kolikor toliko okvirno podobo o t. i. ''starih časih''. Še leta 2005 je bilo v Sloveniji 235 zdravnikov na 100.000 prebivalcev, kar je bilo med najnižjimi vrednostmi v Evropski uniji. V jugoslovanskih časih pa je bilo število zdravnikov/število prebivalcev več kot prepolovljeno. Podatki, o umrljivosti otrok niso točni. Gospod, ki mi jih je posredoval, se zanje opravičuje.  Jugoslavija je imela največjo stopnjo umrljivosti dojenčkov v Evropi, leta 1981 je bilo to skoraj 31% na število rojenih.   Po 28 dneh življenja so umirali zaradi vnetja pljuč, nalezljivih bolezni ali zaradi   neustreznih ukrepov zdravstvenega varstva. Prilagam nove, ki mi jih je poslal, našel pa jih je v Statistički...

Izgubljeni otroci v megli »drugega časa« Številne generacije smo se v šoli učile o ukradenih otrocih med drugo svetovno vojno. Nemški vojaki so v imenu Velike Nemčije številnim slovenskim materam iz naročja iztrgali njihove otroke in jih ločili, največkrat za vedno. Več kot šeststo teh otrok so poslali v taborišča, kjer so bili podvrženi ponemčevanju, izbrane, ki so jih določili na podlagi videza in zdravja, pa so vključili v tako imenovani projekt Lebensborn. Zgodbe štirih ukradenih otrok, ki so bili vključeni v ta nacistični rasni eksperiment, so predstavljene tudi v dokumentarnem filmu Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna (2023), režiserke Maje Weiss. Redkokdo pa je ob teh tragičnih zgodbah pomislil, da so se kraje otrok v času po drugi svetovni vojni še vedno dogajale. Tudi pri nas. V naši nekdanji državi, v Jugoslaviji, naj bi bilo do konca osemdesetih letih prejšnjega stoletja ukradenih, odvzetih in preprodanih kar 20.000 otrok! Vsaj tako trdijo v srbskem društvu z...

  DANES, V TOREK, 29. OKTOBRA OB 17.30 SE VIDIMO? Molk v družini ni zlato, je prekletstvo – tor / 29. oktobra / 17:30 - 19:30 V dvorani MESTNE KNJIŽNICE v LJUBLJANI Knjižnica Otona Župančiča ( vhod je tam, kjer je bil njega dni Centromerkur ) * Zbirka knjig Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače , je ob izidu prve knjige leta 2013 med bralstvom požela izjemen uspeh. Avtorico, ki sebe imenuje poslednja zgodbarka, je zanimalo predvsem življenje žensk znotraj družine, v odnosu do moža, otrok, tašče. Knjige vsebujejo zgodbe o otroštvu naših prednikov, o trpljenju in pomanjkanju, sogovornice pa so ji zaupale tudi zgodbe o intimi. https://www.mklj.si/dogodek/molk-v-druzini-ni-zlato-je-prekletstvo-milena-miklavcic-svetovni-etos-slovenija/ Predavanje organizira gibanje Svetovni etos Slovenija. https:// jutri-2052.blogspot.com

  Moji starejši sogovorniki so mi zelo radi pokazali tudi fotografije. Kmalu sem opazila, da sta bila ženin in nevesta malodane na vsaki - zlasti predvojni - zelo resna . Če se prav spomnim, sta bili le dve fotografiji takšni, da se je nevesta rahlo smehljala. Na podlagi odgovorov na moja vprašanja, sta bila za '' resnost'' dva razloga: Prvi je bil ta, da so imeli v času pred 2. sv. vojno in še nekaj desetletij po njej, zaradi težkega življenja, že mladi precej neurejeno zobovje in so se ga sramovali. Zato ga tudi niso razkazovali. Drugi razlog, prav tako zelo zanimiv, pa je bil, da so nekoč ljudje zelo verjeli, da za smehom pridejo solze , verjeli so, da pregovor '' danes smeh, jutri jok '' še kako drži. Še danes poznam ljudi, ki se ne znajo ne od srca smejati, ne pretirano veseliti, ker verjamejo v to prastaro ''prerokbo''. Skratka, zelo drži, da so se ljudje bali smejati, zlasti na poročnih fotografijah, ker so menili, da s smehom ž...

  Anina fotka:"Eden tistih večerov je, ko sem vesela, da sem sama doma!" 💗 Včasih se zgodi kar nekaj besedovanja, kadar odločno odklonim, da bi v objavljenih zgodbah ostala ''prava'' imena. V knjigi, ki jo imate v roki, je samo ena takšna, pa še ta zgolj zato, ker je bila kakšno leto prej objavljena v Občasniku. No, in tudi ena od pripovedovalk se je na koncu koncev le s težavo strinjala, da sem njenim bližnjim imena spremenila, njeno je ostalo enako. Ko je – še svežo in toplo knjigo- dobila v roke, je, seveda, najprej prebrala svojo zgodbo. Iz neznanega razloga, ki si ga ne more pojasniti, je bila vesela, da se je odločila za anonimnost. Danes se strinja z menoj, da je bistvenega pomena njena zgodba in ne, da bi ljudje, ki njene bližnje poznajo, mrzlično prežvekovali napisano, češ tole je bilo povedano preveč, tole premalo. Takole mi je danes napisala: « V življenju sem s strani tistih, ki bi me morali imeti najraje, doživela ogromno krutega. Če bi...

  Slovenci imamo pogosto težave s komuniciranjem, še posebej, kadar gre za osebne in čustvene teme. V naši kulturi je dolgo veljalo prepričanje, da se o težkih temah ne govori, da se mora "potrpeti", da je treba svoje bolečine nositi tiho v sebi. Ta kulturni vzorec, ki temelji na molku in potlačevanju čustev, lahko povzroči občutek osamljenosti in notranje stiske pri posameznikih, kar vodi do psihičnih težav. Tudi zato so zgodbe tistih, ki spregovorijo, še toliko bolj dragocene. Ogenj, rit in kače niso za igrače – edinstvena zbirka resničnih zgodb   Serija petih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače , prinaša več kot 4000 izpovedi iz resničnega življenja, zbranih na več kot 1500 straneh. Zgodbe, ki so jih pripovedovali naši predniki in sodobniki, rojeni že konca 19. stoletja pa vse do danes, ponujajo globok vpogled v intimna življenja številnih generacij. V knjigah se prepletajo zgodbe o ljubezni, bolečini, trpljenju otrok v nasilnih družinah ter ranljivostih, s katerim...