Odkrijte zgodbe, ki jih še ne poznamo, a jih življenje piše z lastno roko.

 

Slovenci imamo pogosto težave s komuniciranjem, še posebej, kadar gre za osebne in čustvene teme. V naši kulturi je dolgo veljalo prepričanje, da se o težkih temah ne govori, da se mora "potrpeti", da je treba svoje bolečine nositi tiho v sebi. Ta kulturni vzorec, ki temelji na molku in potlačevanju čustev, lahko povzroči občutek osamljenosti in notranje stiske pri posameznikih, kar vodi do psihičnih težav.

Tudi zato so zgodbe tistih, ki spregovorijo, še toliko bolj dragocene.

Ogenj, rit in kače niso za igrače – edinstvena zbirka resničnih zgodb

 

Serija petih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače, prinaša več kot 4000 izpovedi iz resničnega življenja, zbranih na več kot 1500 straneh. Zgodbe, ki so jih pripovedovali naši predniki in sodobniki, rojeni že konca 19. stoletja pa vse do danes, ponujajo globok vpogled v intimna življenja številnih generacij. V knjigah se prepletajo zgodbe o ljubezni, bolečini, trpljenju otrok v nasilnih družinah ter ranljivostih, s katerimi se ljudje soočamo- nekateri prej, nekateri slej.

 

Posebnost zbirke je njena dokumentarna narava, saj podobnih zbranih izpovedi iz prve roke ni mogoče najti niti v tuji literaturi. Knjige so dragocen prispevek k raziskovanju človekove intime in družinskih odnosov skozi zgodovino ter so pomemben primer t.i. citizen science.

 

Po nekaterih zgodbah je nastal tudi kratki animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje, ki je bil leta 2022 nagrajen z oskarjem.

 

Ta izjemna zbirka niso le običajne knjige, so dokument časa, ki osvetljuje skrite plati življenja nekoč in tudi danes. Iz njih se učimo tudi vzorcev, ki so usodno zaznamovali posameznike, družine in tudi skupnosti. Učimo se tudi, kakšno prekletstvo je molk, ki smo ga poosebili ne le kot posamezniki, ampak tudi kot narod nasploh.

👇

NEKAJ ODLOMKOV:

Bila sem še osnovnošolka, ko sem že znala ukrotiti podivjanega konja ali renčečega psa. »Kako ti to uspe?« so me spraševali. Takrat jim vsega tega, kar se je dogajalo v mojih mislih in duši, še nisem znala razložiti. Preprosto sem vedela, s kakšno kretnjo lahko umirim živali, ne nazadnje tudi hudobne vrstnike, ki jih prav tako ni bilo malo.

Prvič sem šlogala sošolki, ki jo je zapustil fant. Prišla je k meni in jokala kot dež. Mama nama je skuhala kavo, potem pa naju je pustila sami. Kavno usedlino sem prevrnila na krožniček. Kmalu se je oblikovalo večje srce, nakar še manjše.

»Mislim, da si s tem fantom nista usojena,« sem ji rekla.

»Že kmalu boš srečala ljubezen svojega življenja! Poglej, kako veliko srce bo imel!« sem še dodala in ji pokazala izoblikovane figurice v usedlini. Buljila je vanje, a videla pa nič. Čez šest let, ko se je poročila in se preselila v Maribor, mi je poslala pismo, v katerem se mi je zahvalila za princa, ki ji ga je »podarila kavna usedlina«.

2.

Ded je bil financer, babica pa gospodinja v župnišču s končano gospodinjsko šolo v Ljubljani. Ko je leta 1925 zanosila, so jo odpustili. Preživljal jo je bodoči mož, dokler leta 1927 ni drugič zanosila. Takrat je država blagoslovila poroko in zaživeli so kot družina.

O svoji primarni družini babica ni nikoli govorila. Včasih je omenjala, da so bili nekoč drugačni časi. Fraze. V zakon je pripeljala nezakonsko hčerko Franjo. Ni razlagala, kdo je bil njen oče. Z dedom sta imela zelo zanimiv zakon. V njem je gospodarila babica. Sorodniki so se na ta račun obilo norčevali. Zmeraj, kadar se je ded v soboto zvečer odpravljal v gostilno na klepet s prijatelji, je moral babico vprašati za dovoljenje. Kaj in kdaj bo jedel, je odločala ona. Na začetku meseca ji je izročil pokojnino in plačo. Potem mu je po potrebi vračala. Do nas, vnukov, je bil v materialnem smislu radodaren, prijazen pa čisto nič. Ko je skočil pes na posteljo, niso letele le dlake, tudi klofute.

Vstop v njuno spalnico ni bil dovoljen. Če smo koga od njiju nujno potrebovali, smo potrkali in babica je v domači halji stopila na prag. Kljub vsemu imam še danes občutek, da je ta zakon dobro deloval, da sta se imela rada. Enkrat samkrat se spominjam, da sta imela cirkus.

 

3.

 

Teta Fani je bila nekaj posebnega. Vem, da so ji starši plačevali prispevke tako kot tudi drugim zaposlenim v delavnici. Za stanovanje in hrano ji niso jemali denarja, to je bilo brezplačno. Spala je v sobici, veliki komaj 15 kvadratnih metrov. Otroci smo radi hodili k njej, ker je bila zelo zabavna.

Delala pa je ves dan. Začela je že zarana in končala, ko je bil TV-dnevnik, takrat še v srbskem jeziku. Pozimi se je po kosilu za kakšno urico umaknila v svojo sobo. Dokler nismo imeli pralnega stroja, je »črna« oblačila prala ob petkih, bela pa ob ponedeljkih. Skrbela je tudi za vrt, česar pa ji ni bilo treba, a je sama tako želela. Ko smo hodili na morje, kjer smo imeli vikend, je šla z nami. Vem, da se je vode zelo bala. V morje je šla do kolen, več pa ne.

Njen delovni dan je potekal nekako takole:

Vstajala je ob šesti uri, da je pripravila zajtrk. Najprej za starše, potem za nas, otroke. Sledilo je pospravljanje. Starši so prišli na kosilo ob dveh, mi, otroci pa različno. Odvisno, kdaj se nam je končal pouk. Popoldne je pomagala v delavnici, nakar se je lotila kuhanja večerje.

4.

V glavi sem hitro izračunala. Moral je biti starejši od petdeset let! Prvič v življenju sem se zjokala, padla sem na kolena in starše v solzah prosila, naj mi tega ne storijo. Ata mi je prisolil klofuto, mama pa me je začela zmerjati z izmečkom, ki ji je uničil življenje.

»Če te ne bo ubogala, s kolom po njej!« je Jakobu zaukazal ata, preden sva odšla iz hiše. To je bilo zadnjič, da sem prestopila domači prag.

Poročila sva se čez dva meseca, enkrat sredi tedna. Do poroke sem spala v hiši, na divanu. Niti dotaknil se me ni. Od mene je pričakoval, da bom takšna, kot je bila njegova pokojna mama. Na njegov ukaz sem začela nositi tudi ruto, ki je pred tem nisem. V hlevu je imel kravo, bika, dva prašiča in kakšnih deset kokoši. Za živali sem morala sama skrbeti, kajti on je večino dneva prespal. Ponoči je pogosto kolovratil naokoli, se pogovarjal sam s seboj. Včasih je vzel puško in šel v gozd streljat srnjad ali zajce. Ne bi mi bilo hudega, če se ob polni luni ne bi napil. Takrat pa je postal zelo nasilen do mene. Spominjam se, kako se je nekoč spravil na Murija, črnega mešančka, na katerega sem se zelo navezala. Obesil ga je na drevo in potem je z nožem zabadal v njegovo trzajoče telo, dokler ni nehal cviliti. »Tudi tiste črne podgane smo tako klali,« je sikal med zobmi.

V pijanosti sva imela tudi prve spolne odnose. Bilo je grozljivo, saj je trajalo skoraj vso noč, preden mu je uspelo. A ko mu je, je pokleknil zraven postelje in začel jokati. Ker dolgo nisem zanosila, sem upala, da sem varna. Otrok nisem hotela imeti. Kdo pri zdravi pameti bi jih rojeval v takšen svet, kot je bil ta, v katerem sem živela?

Nekoč pa se mu je vendarle posrečilo. Na nosečnost nisem niti pomislila, saj sem po vsakem odnosu še nekaj časa krvavela, ker je bil v svoji nemoči zelo nasilen in me je vsakokrat poškodoval. Koliko in kako, sicer ne vem, saj nisem obiskovala ne zdravnika ne ginekologa. Živela sva toliko na samem, da bližnji sosed, četudi bi hotel, ni slišal mojih nočnih krikov.

 

5.

»Življenje s Francijem ni lahko,« je dejala. »Z menoj se je poročil zaradi denarja. Oče je zidar, pa je mislil, da mu nemške marke letijo kar same na kup! Prva leta nama je bilo lepo, potem je začel tudi piti. Kasneje se je lotil še kart in kocke. Iz leta v leto je bredel globlje, dokler ga iz takratne službe niso poslali na zdravljenje. Ozdravil se je alkohola, ni se pa odpovedal kockanju. Zabredel je v hude dolgove. Kakšne, se mi ni niti sanjalo. Za povrh sta mu dve zelo mladi ženski, nepolnoletni, rodili v razmaku pol leta vsaka eno punčko. Oče mi je pomagal, kolikor je le mogel. Če ne bi odplačevala Francijevih dolgov, bi nam zarubili hišo. Mož ima svojo plačo le zase, včasih, ko že več dni zapored jemo samo krompir, prispeva kakšen dinar.«

Postalo mi je slabo, onemela sem. Najprej sem hotela zavpiti, da to ne more biti res, a sem potem, čez čas, izdavila: »Pa to ni mogoče.«

»Saj ne bi prišla k tebi, če ga ne bi včeraj zaprli. V službi je kradel čevlje in jih prodajal na svojo roko. Ko so ga miličniki zaslišali in vprašali, kam je dal denar, je odgovoril, da za kurbe. Navedel je tudi tvoje ime …«

Dolgo sva molčali, ona me je gledala s svojimi toplimi očmi, nič očitajoče, le tako, kot gleda mati otroka, ki jo je razočaral. »Bodi pripravljena, da pridejo miličniki že danes ali jutri k tebi. Če bodo našli kaj denarja, ti ga bodo vzeli, ne glede na to, ali je tvoj ali ne.«

 

6.

Hitro sem ugotovila, kakšno dozo potrebuje, da obleži. Preden sem odšla v šolo, sem najprej zavila v bližnji market, da sem prinesla domov pijačo (liter ali dva rebule in pet do šest piv). Največjo grozo in ponižanje sem doživela, če kdaj doza ni bila zadosti močna, saj se je opotekajoča in zaletava primajala pome v šolo. Ko so jo zagledali, so name kazali s prstom: »Glej, Bakica (Baka so me klicali, ker sem nosila ponošena oblačila bolj starokopitne sorte), tvoja pijana mati te je prišla iskat, haha.«

Če je spila dovolj, je obležala in na meni ni kuhlja pela, tudi nisem bila prasica, kurba, ničvrednica. Me je pa zato pričakalo pobruhano in krvavo stanovanje, ko se je zaletavala od ene stene v drugo, pa ko je bruhnila povsod tam, kje je pač prišlo.

Tako sem začela pri devetih letih čistiti, ribati in glancati stanovanje, da sem ga spravila v prvotno stanje. Moralo je biti kot iz škatlice, da sem zakrila sledi. Naš dom je bil gostoljubno odprt za vse sosede, ki so si podajale kljuke.

 

7.

Stara sem bila sedem let, sestra Božena pa devet, ko je umrl oče. Mama ni dolgo zdržala sama. K hiši je privlekla pijanca in brezdelneža. V pijanosti sta spočela Matjažka, ki je bil otrok s posebnimi potrebami. Zaradi prezgodnjega poroda so ga odpeljali v bolnišnico v Maribor, v inkubator. Mama je morala iti z njim.

Takrat pa se je začel pekel. Očim je naju s sestro zaprl v hišo, ključ pa si je vtaknil v žep. »Če bosta komu kaj povedali, vaju bom ubil!« je grozil, ko si je odpenjal hlače. Prisilil naju je, da sva ga otipavali. Pri tem je izpuščal čudne glasove. Ker se ni umival, je zelo smrdel. Potem je zagrabil sestro in jo vrgel na posteljo. Strgal ji je hlačke in se s tistim igral okoli njene cucke, kot ji je rekel. Ko je končal pri njej, se je obrnil k meni. Zatekla sem se na drugo stran sobe in jokala. Začel mi je groziti, kaj vse mi bo naredil, če ga ne bom ubogala. Od strahu sem začela bruhati. Stopil je nekaj korakov nazaj, izustil nekaj najbolj vulgarnih kletvic in odšel v vežo. Slišali sva, kako je odpiral omare, medtem ko je iskal steklenico. Ker je ni takoj našel, je še bolj preklinjal.

 

 Posamezna knjiga je znižana na 20 evrov, naročite pa jih lahko tudi na mail:

jutri2052@gmail.com