Izgubljeni otroci
Izgubljeni otroci v megli »drugega časa«
Številne
generacije smo se v šoli učile o ukradenih otrocih med drugo svetovno vojno. Nemški
vojaki so v imenu Velike Nemčije številnim slovenskim materam iz naročja
iztrgali njihove otroke in jih ločili, največkrat za vedno. Več kot šeststo teh
otrok so poslali v taborišča, kjer so bili podvrženi ponemčevanju, izbrane, ki
so jih določili na podlagi videza in zdravja, pa so vključili v tako imenovani
projekt Lebensborn. Zgodbe
štirih ukradenih otrok, ki so bili vključeni v ta nacistični rasni eksperiment,
so predstavljene tudi v dokumentarnem filmu Zajeti v izviru – Slovenski
otroci Lebensborna (2023), režiserke Maje Weiss. Redkokdo pa je ob teh
tragičnih zgodbah pomislil, da so se kraje otrok v času po drugi svetovni vojni
še vedno dogajale. Tudi pri nas.
V naši nekdanji državi,
v Jugoslaviji, naj bi bilo do konca osemdesetih letih prejšnjega stoletja
ukradenih, odvzetih in preprodanih kar 20.000 otrok! Vsaj tako trdijo v srbskem
društvu za iskanje pogrešanih otrok. Na Simono Šeremet Kalanj iz slovenskega Društva
izgubljeni otroci se je obrnilo že več kot sto Slovenk, ki sumijo, da
njihovi otroci niso umrli po rojstvu, ampak so jih prodali posvojiteljem.
Vsem zgodbam je skupno to, da matere
trupla otroka niso smele niti videti, kaj šele ga pokopati. Da umrlih otrok
materam res niso niti pokazali – taka pravila so veljala še ne tako dolgo nazaj
–, je potrdila ena od dolgoletnih babic iz takratnega obdobja.
Na FB strani Usvojena
djeca Jugoslavije je Dragana Novmoski zapisala, da je leta 1990 v
mariborski porodnišnici rodila sina, za katerega so ji že kmalu po rojstvu
povedali, da je umrl. Dokumentacije o smrti ni dobila. Leto in pol je trajalo,
da je pridobila odpustnico, na kateri je pisalo: »Otrok je zdrav, dajte mu
kapljice AD trikrat na teden, po enem mesecu ga pripeljite na kontrolo.«
Menda naj bi bila cena dojenčka
med 10.000 in 40.000 takratnih nemških mark. So tako do otrok prišli zgolj
premožni, oziroma tisti z zvezami in poznanstvi? Je tak sistemski kriminal res mogoče
tako dolgo prikrivati?
Zgodb o domnevno izginulih
dojenčkih je ogromno, o zdravnikih, medicinskih sestrah in vodstvih porodnišnic
v tistem času pa ne vemo praktično nič. Kako to? Se
pa tako v Mariboru, Kranju in Kopru po besedah Simone Šeremet Kalanj na
pridobljenih dokumentih o domnevno mrtvih otrocih ves čas pojavljajo ista imena
zdravnikov in medicinskih sester. Nekateri med njimi še živijo.
Evropsko sodišče za
človekove pravice je Srbiji naložilo sprejetje zakona, ki bo omogočil nadaljnje
preiskave. V Sloveniji je bila na to temo ustanovljena parlamentarna preiskovalna
komisija, s primeri pa se ukvarja tudi specializirano državno tožilstvo.
Ni bil vsak
otrok dober
Po drugi svetovni vojni
so bile sirotišnice tudi v Jugoslaviji precej pogoste. Niso bile namenjene le
vojnim sirotam, ampak tudi otrokom, ki so iz različnih razlogov ostali brez
staršev. V Ljubljani, na Viču, so imeli Zavod
za sirote. Zavod Janeza Levca je bil ustanovljen že leta 1914, po vojni pa je
nudil dom otrokom s posebnimi potrebami in sirotam. Za otroke z duševnimi
težavami so skrbeli v Zavodu Antona Skale. Dom Malči Beličeve je bil zgrajen
leta 1954. Danes deluje kot dom za otroke in mladostnike, ki prihajajo iz
težkih socialnih razmer.
Podobni domovi so
obstajali še v Mariboru, Beogradu, Novem Sadu, Zagrebu, na Reki, v Sarajevu,
Mostarju, Skopju in še kje. V Makedoniji so jih nekaj odprli na novo, zlasti po
potresu leta 1963, ko je veliko otrok ostalo brez staršev. Ena od teh, ki je
prišla v Slovenijo iz Makedonije, je bila tudi Miranda. Zaradi šoka, ki ga je
doživela (tri dni je v porušeni hiši sedela ob mrtvi materi, preden so jo
našli), je nehala govoriti. Ker je bila zelo prikupna, jo je ena od prostovoljk
vzela k sebi domov. Ko ji je mož nekoč omenil, da v Sloveniji pozna človeka, ki
nima otrok in bi enega zelo rad posvojil, se je ob omembi zneska (8.000 nemških
mark) omehčala. Kako točno je primopredaja potekala, Mirandi ni znano.
S sogovorniki, ki so mi
pripovedovali svoje osebne zgodbe, smo se pogosto čudili, kako to, da so
zakonski pari otroke raje »kupovali«, kot pa da bi jih poiskali v sirotišnicah.
Šele v zadnjem času, ko se je o tem začelo tudi v javnosti več govoriti, sem iz
povedanega razbrala, da so bili tudi posvojitelji »izbirčni«. Želeli so si
otrok svetle polti, modrih oči in svetlih las. Zaželeno je bil tudi intelektualni
potencial in zato pa so bile samske študentke v stiski še toliko bolj na udaru.
Marko Ivić, ki je sprva
mislil, da bo otroka zakonito posvojil, je takole opisal postopek: »Ko sem
prišel v porodnišnico, mi je zdravnik rekel, naj dam roko na posteljo ženske,
ki je najbolj podobna moji ženi. Potem mi je obljubil, da bodo uredili papirje
in potni list, da bom otroka lahko odpeljal v Nemčijo.«
Tudi Zdenka Pukmeister
je prepričana, da ji je otroka ukradel jugoslovanski režim: »Leta 1985 sem
rodila sina. Vzeli so mi ga takoj po porodu in ga dali v inkubator. Do otroka
me niso spustili, ker so rekli, da ga lahko okužim. Ko sem vseeno vztrajala,
sem dobila injekcijo, po kateri sem zaspala. Potem pa še eno in še eno …« Ko se
je ponoči hotela pritihotapiti do
svojega otroka, sta jo zgrabili sestri, jo odvlekli v sobo in ji znova dali uspavalo. »Naslednji dan sem zahtevala, da pridem do
otroka, a me je sestra peljala k zdravniku, ki mi je mrtvo hladno dejal, da je
otrok umrl. Ko se mi je mešalo od hudega, so mi rekli, da je otrok že na poti
na pokopališče. Vprašala sem, na katero pokopališče. Kdo pa ga bo pokopal?
Odgovor, ki sem ga je dobila, je bil šokanten. Povedali so mi, da so ga
položili na trebuh nekega mrtvega odraslega človeka. In s temi besedami so me
odpravili iz bolnišnice.«
Srbija je pri ukradenih
otrocih naredila korak naprej. K temu jih je prisililo Evropsko sodišče za
človekove pravice (ESČP) zaradi primera Zorice Jovanović. Ta je namreč leta 2002 našla zaznamek, da je
bil njen sin vpisan v matično knjigo, ni pa bil vpisan v knjigo umrlih. Za
svojega otroka sta se z možem več let neuspešno bojevala, potem pa jima je leta 2013 ESČP dosodilo 10.000 evrov
odškodnine in 1800 evrov sodnih stroškov, ki jih je morala poravnati Srbija. Za
povrhu je morala država sprejeti zakon, na podlagi katerega bodo raziskali in
razrešili take primere.
Preiskovalna
komisija v Sloveniji
Preiskovalno komisijo Državnega
zbora o ukradenih otrocih, do česar naj bi v porodnišnicah na območju Slovenije
prihajalo med letoma 1965 in 1991, vodi Alenka Jeraj. Komisija med drugim
poskuša ugotoviti, čigavi in kakšni interesi so vodili vpletene, koliko so bili
vpleteni nosilci javnih funkcij in kakšen politični vpliv so imeli. Raziskati nameravajo
povezave med posameznimi nosilci javnih funkcij, nosilci funkcij v organih
javnega sektorja ter osebami v organih odkrivanja in pregona, institucijami na
področju zdravstva in socialnovarstvene dejavnosti ter pogrebne in pokopališke
dejavnosti ter njihovo vpletenost v primere ukradenih otrok ter stopnjo
odgovornosti pri tem.
Štirje od šestih do
zdaj izpostavljenih slovenskih primerov se nanašajo na porodnišnico Maribor (v
letih 1971, 1976, 1986 in 1990), po en primer pa iz Celja (1976) in Kranja
(1986). Dva primera se nanašata na večplodno nosečnost, pri kateri po rojstvu
eden od dvojčkov naj ne bi preživel. Ena od mam naj bi kasneje na domači naslov
prejela poziv k cepljenju otroka, šest let zatem pa še povabilo k vpisu v prvi
razred.
Ob raziskovanju teh primerov
so naleteli na pomanjkljivo dokumentacijo z vrsto nedoslednosti: brez podpisov
in pečatov, spremenjeni EMŠO, podatki pod oznako »tajno«, upravne enote ne
razpolagajo s potrdili o smrti, neznani so kraji pokopa ali pa pokopališče nima
podatkov o pokopu, ki so ga materam izdale porodnišnice, zapisniki obdukcij ne
obstajajo ali pa so brez navedbe imen …
Zgodba z nekega
pokopališča
Svojega drugega otroka
je Anika rodila na poti v porodnišnico. Babica, ki jo je spremljala, je zavila fantka
v toplo odejico ter ji ga položila na prsi. Bil je najlepši otrok na svetu! In
tudi babica ji je takrat dejala, da je z njim vse, kot mora biti. Vsakič, ko so
ji ga prinesli, ga je božala, medtem ko je vlekel za bradavico. Še zlatenice ni
dobil tako kot drugi otroci. Tretji dan pa ji je zdravnik prišel povedat, da je
otrok ponoči umrl. Anika sprva sploh ni mogla dojeti, kaj ji govori. Ko so
zdravnikove besede prodrle do njene podzavesti, se ji je iz ust utrgal
nečloveški krik. Najhuje je bilo, ker ji niso dovolili, da bi ga videla, kaj
šele, da bi ga za trenutek stisnila k sebi. »To ni v navadi,« so ji odgovorili. Ko se je
kasneje pozanimala, je ugotovila, da je res tako. Če je otrok umrl v
porodnišnici, ga mama ni nikoli več videla. Kljub temu pa Anika ni verjela, da
je njen sin umrl. Zdelo se ji je nemogoče, saj se je lepo razvijal, celo
babice, ki so ga pripeljale na hranjenje, so ga pohvalile. Čez leta, ko je
njegovo smrt lahko razumsko sprejela, je na družinski nagrobnik dala vklesati
njegovo ime in leto rojstva. Leto smrti pa je pustila prazno.
Ukradeni
otroci iz časa, ki mu rečemo »nekoč«
Zgodb o otrocih, ki so
jih ali zamenjali ali podtaknili ali celo ukradli, je v slovenskem prostoru kar
nekaj. Neplodnosti pri zakoncih je bilo sicer včasih veliko manj, kot jo je
danes, a če je doletela premožen par, si je ta s pomočjo denarja pomagal, da je
prišel do otroka. V Ljubljani, na Križevniški ulici, je živela ženska, ki se je
še po prvi svetovni vojni preživljala s tem, da je zakoncem, ki so bili
prikrajšani za lastne potomce, proti plačilu rodila otroka. Njen partner pa se
je preživljal s krvodajalstvom.
Pred drugo svetovno
vojno, ko sta bila neomadeževana čas deklet in brezhiben zunanji videz še veliko
bolj cenjena in spoštovana kot danes, se je dogajalo, da so takšni, ki se je »spozabila«,
otroka preprosto odvzeli. Družina je nosečo hčer poslala h kakšnim daljnim
sorodnikom, kjer je počakala na porod. Njena mama ali poročena sestra pa so si
v tem času pod obleko podkladale blazine, s čimer so prepričale sosede, da so
noseče. Na podoben način so se zavarovali tudi v primeru, če je bil otrok, ki
je bil na poti, plod incestnega razmerja.
Jožica je služila na
večji kmetiji, kjer so imeli sama dekleta. Ko je leta 1954 rodila nezakonskega
sina, so ji zanj plačali toliko, da si je lahko kupila kolo, pa še ji je nekaj
ostalo. Zaposlila se je v tovarni Planika, se čez nekaj let poročila z vdovcem,
ki ni imel lastnih otrok. Šele po njegovi smrti je poiskala sina in mu
povedala, da je njegova mama. A ko je ta izvedel, da ga je prodala zaradi
kolesa, je ni več hotel videti.
Danes pa
nadomestne matere
Danes smo za prodajo
dojenčkov iznašli lepšo besedo: nadomestne matere ali surogatske matere.
To so ženske, ki se odločijo, da bodo rodile otroka za drugo osebo ali par, ki
zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo imeti otroka. Postopek nadomestnega
materinstva običajno vključuje umetno oploditev ali in vitro oploditev (IVF),
pri čemer lahko nadomestna mati nosi in rodi otroka, ki je genetsko povezan
bodisi z eno bodisi z obema članoma para ali pa je spočet z doniranimi spolnimi
celicami.
Nadomestno materinstvo
je pravno in družbeno zapleteno vprašanje, saj je v nekaterih državah dovoljeno
in urejeno z zakoni, v drugih pa je omejeno ali celo prepovedano. Pravice in
obveznosti vseh vpletenih strani, predvsem nadomestne matere in bioloških staršev,
so ključni elementi teh ureditev. Ali kdaj zmaga materinski nagon, materinska
ljubezen? Tudi to se zgodi.
Zgodba, ki jo boste
prebrali v nadaljevanju, sega v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Ženski, ki
mi jo je zaupala, so v porodnišnici odvzeli otroka z besedami, da ga bodo »pozdravili«
poporodne zlatenice. Osebju je izročila zdravega otroka, a so ji vrnili
telesnega in psihičnega invalida.
»Popadke sem dobila v
nedeljo zjutraj. Ves čas, ko so trajali, sem se tolažila, še malo, še čisto
malo, pa bom držala v naročju svojega otroka. Miši je bil zelo lep, zdrav in
živahen otrok. S kakšno ljubeznijo sem ga stiskala k sebi, objemala in
ljubkovala. Bila sem presrečna. Žal pa je tretji dan zbolel za zlatenico. Na
oddelku je bila tudi neka dr. S. Bila je živ hudič. Mojega otroka je, ne da bi
me vprašala, odnesla nekam, kam, je nisem smela vprašati, ker se je že prvič s
takšno ihto zadrla name, da so pokale šipe. Tudi nihče od osebja si ji ni upal
nič reči. Vse, kar sem izvedela, je bilo, da mu je sama naredila zamenjavo krvi,
a ker ni šlo preko popka, mu je prerezala rokico. Ta je pozneje visela ob
njegovem telesu, z njo si ni mogel nič pomagati. Mene je ignorirala. Bolj, kot
sem jo spraševala o otroku, bolj je molčala.« O dogajanju na tem oddelku
podrobneje opisujem v svoji knjigi peti knjigi Ogenj, rit in kače niso za
igrače. Na tem mestu pa dodajmo le, da si je ta zdravnica vzdevek »pošast« več
kot zaslužila. Po spodbudi enega od pediatrov je mama tega nesrečnega otroka
primer predstavila na pediatričnem kongresu v Ljubljani. »Spoštovani kolegi,
prisluhnite njeni zgodbi. To se lahko zgodi, če ima zdravnik preveliko oblast,«
je njeno pričevanje pretreseno pospremil profesor.
Milanova zgodba
Milan se je rodil junija 1945. Njegova mama Marica je bila ob porodu
stara dobrih štirinajst let. Moški, s katerim je zanosila, je bil med vojno
eden tistih, ki se jim ni smelo ugovarjati. Ko je izvedel, da je noseča, je
njenemu očetu nastavil na sence pištolo in mu zagrozil, da ga bo ubil, če ga bo
komu izdal. Kakšen mesec po rojstvu je na vrata potrkal skupaj s svojo ženo, s
katero ni imel otrok. Dojenček je spal na postelji v kamri. Brez odvečnih besed
sta ga zavila v odejico in odšla z njim skozi vrata. Na pragu je odgrnil
suknjič, ki ga je nosil, čeprav je bilo zunaj že zelo vroče. Za pasom, na vsaki
strani, je imel pištolo.
Po tem dogodku Marica ni bila nikoli več zdrava. Po smrti
staršev je zanjo skrbela nečakinja. Če ni delala na njivi, je sedela za pečjo
in kvačkala. Nekoč ji je zmanjkalo prejice, pa sta z nečakinjo sedli v avto in
se ponjo odpeljali v staro Gorico. Na poti do trgovine sta srečali starejši
zakonski par, mlajši moški, ki ju je spremljal, pa je pred seboj porival
voziček z dojenčkom. Ko jih je Marica zagledala, se je prijela za prsi in se s
tihim, pridušenim ječanjem zgrudila na tla. Prvič po več kot petindvajsetih
letih je srečala moškega, ki je odpeljal njenega otroka!
Nekaj let kasneje, ko je bila v primorskem Dnevniku objavljena
ugrabiteljeva osmrtnica, je Maričina nečakinja pisala njegovi ženi in jo
prosila, če lahko omogoči srečanje med pravo mamo in sinom. Žal ni bilo
odgovora. Pisala je še nekajkrat, a je potem odnehala, ko je slišala, da je
tudi ona umrla.
A človek obrača, Bog obrne. Sin je v mamini korespondenci
našel pisma. Ko jih je prebral, je bil v šoku, saj ni mogel verjeti, da bi
ljubljeni starši (zlasti mama, ki je bila izjemna ženska) storili kaj takšnega.
Ko je prišel malo k sebi, je skupaj z ženo in dvema otrokoma poiskal Marico.
Prvo srečanje se je zelo žalostno končalo, saj je bila zgodba okoli spočetja in
tudi njegovega rojstva, preveč kruta, da bi ji lahko verjel. Na prigovarjanje
žene je stopil korak nazaj in Marico obiskal še enkrat. Nekako so navezali
stike, žal pa kakšnega sočutja do uboge, tudi zanemarjene kmečke ženice v sebi
ni našel. Je pa prišel na pogreb, ko je umrla, to pa je bilo tudi vse.
Ta pa ni moj!
Anica je leta 1961 prvega otroka rodila s carskim rezom. Še
danes ne ve, kaj je bilo narobe, da so se zdravniki odločili zanj. Ko se je
predramila iz narkoze, so ji prinesli otroka. Bil je fantek. Potem so jo odpeljali v sobo, otroka pa so ji
naslednjič pokazali šele naslednje jutro. Ko ga je pogledala, je zmajala z
glavo. »Ta pa ni moj!« je rekla. »Kakšna nehvaležnost!« se je razjezila sestra,
»pa tako lepo punčko imate!« Molčala je, kaj ji je kazalo drugega. Bila je
prepričana, da se je zmotila, da je narobe slišala, da je ona kriva … Zdravniki
so bili takrat vsemogočni. A je imela
prav. Punčka je imela rjave oči, oba z možem pa sta bila modro- oziroma
zeleno-modrooka. Zanimivo je bilo, da je prinesla punčka v družino veliko več
veselja kot fantje, ki so se rodili za njo. Pred leti jo je že zamikalo, da bi
sorodstvene vezi preverili z DNK, pa si je premislila. Vendar pa se še danes,
ko se bliža stotemu letu, kdaj sprašuje, ali so otroka zamenjali nehote, iz
malomarnosti, ali pa so ga zamenjali zato, ker si je kakšen drug par iz takšnih
ali drugačnih razlogov zaželel moškega potomca.
Viri: zbirka knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače
https://n1info.si/poglobljeno/kako-so-ukradeni-slovenski-otroci-postali-del-rasnega-eksperimenta/
https://www.druzina.si/clanek/ukradeni-otroci-sest-mam-isce-resnico
https://dnk4you.com/preprodajali-dojencke/
Komentarji
Objavite komentar