naše potrebe po ljubezni in zavetju

-

 



Anina fotka:"Eden tistih večerov je, ko sem vesela, da sem sama doma!"


💗

Včasih se zgodi kar nekaj besedovanja, kadar odločno odklonim, da bi v objavljenih zgodbah ostala ''prava'' imena. V knjigi, ki jo imate v roki, je samo ena takšna, pa še ta zgolj zato, ker je bila kakšno leto prej objavljena v Občasniku.

No, in tudi ena od pripovedovalk se je na koncu koncev le s težavo strinjala, da sem njenim bližnjim imena spremenila, njeno je ostalo enako.

Ko je – še svežo in toplo knjigo- dobila v roke, je, seveda, najprej prebrala svojo zgodbo.

Iz neznanega razloga, ki si ga ne more pojasniti, je bila vesela, da se je odločila za anonimnost.

Danes se strinja z menoj, da je bistvenega pomena njena zgodba in ne, da bi ljudje, ki njene bližnje poznajo, mrzlično prežvekovali napisano, češ tole je bilo povedano preveč, tole premalo.

Takole mi je danes napisala:« V življenju sem s strani tistih, ki bi me morali imeti najraje, doživela ogromno krutega. Če bi to počeli, hipotetično rečeno, ko bi bila že odrasla, ko bi se lahko branila, bi bila moja bolečina manjša. A kaj, ko so udarci padali po meni takrat, ko sem bila otrok…

Nočem, da bi se ljudem smilila, nočem, da bi me pomilovali. Bližnjim sem odpustila, zamere sem vrgla čez ramo, četudi gorja, ki so mi ga povzročili, ne bom nikoli pozabila.

Mojega moža poznaš, moja dva odrasla otroka tudi. Na lastne oči si videla, da se imamo radi, da smo srečni. Prepričana pa sem, da bi lahko bilo marsikaj drugače, če zamer ne bi predelala, če jih ne bi zaupala tebi.

Hvala ti za priložnosti, da sem te lahko obiskala, hvala ti za drobnjakove štruklje na ''žup'', hvala ti, da sem ti svojo zgodbo lahko povedala v več ''kosih'', ker samo v enem ni šlo.«

 

Od srca hvala tudi za vse vaše druge odzive! Hvala vsem, ki želite odkrivati zgodbe, ki jih še ne poznate, a jih je življenje napisalo z lastno roko.

Hvala vsem, ki v zgodbah ne iščete ''literature'' kot takšne, še manj ''umetniškega ustvarjanja! Ker to, kar se je zapisalo v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače, so le dokumentirani zapisi ljudi, ki so želeli spregovoriti.

Hvala tudi vsem, ki knjig ne primerjate s knjigo Alenke Puhar:Prvotno besedilo življenja. Ker je med njo in zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače bistvena razlika: Puharjeva je raziskovala na podlagi stvarnih in literarnih zapisov, spominov in pričevanj, medicinskih in pedagoških tekstov, verske literature, časnikarskih zapisov, statistike itn. Njena raziskava sega v 19.stoletje.

članek

Nasprotno pa so zgodbe iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače iz prve roke, napisane so po pripovedovanju, zajemajo pa čas 20. stoletja!

Hvala vsem še enkrat in hvala tudi vnaprej vsem tistim, ki boste knjigo ali kupili pri meni ali na spletu ali v knjigarni.

Naročilo na : jutri2052@gmail.com





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več