ali za smehom res pride jok?

-





 Moji starejši sogovorniki so mi zelo radi pokazali tudi fotografije. Kmalu sem opazila, da sta bila ženin in nevesta malodane na vsaki - zlasti predvojni - zelo resna. Če se prav spomnim, sta bili le dve fotografiji takšni, da se je nevesta rahlo smehljala.

Na podlagi odgovorov na moja vprašanja, sta bila za '' resnost'' dva razloga: Prvi je bil ta, da so imeli v času pred 2. sv. vojno in še nekaj desetletij po njej, zaradi težkega življenja, že mladi precej neurejeno zobovje in so se ga sramovali. Zato ga tudi niso razkazovali. Drugi razlog, prav tako zelo zanimiv, pa je bil, da so nekoč ljudje zelo verjeli, da za smehom pridejo solze, verjeli so, da pregovor ''danes smeh, jutri jok'' še kako drži. Še danes poznam ljudi, ki se ne znajo ne od srca smejati, ne pretirano veseliti, ker verjamejo v to prastaro ''prerokbo''. Skratka, zelo drži, da so se ljudje bali smejati, zlasti na poročnih fotografijah, ker so menili, da s smehom že na začetku skupnega življenja kličejo nesrečo k sebi. Ob vsakem glasnem smehu so se tudi sicer skrivoma ozirali čez ramo, kot bi čakali, da se nad njimi zbirajo oblaki. Je bil to res strah pred žalostjo ali le stara navada, ki jo je podedovala vsaka generacija znova? vir: stareslike.cerknica.org/.../1913-1924-




💔


Ravno tako kot v času Franca Jožefa I. je orožnik za poroko potreboval dovoljenje ministra oziroma predstojnika. Le manjšina orožnikov je bila poročena, saj so bili pogoji za pridobitev dovoljenja strogi.

slika z rastave o zgodovini policije - poroka orožniškega podnarednika leta 1940

Poroka orožniškega podnarednika Antona Suhadolnika (orožniška postaja Gornji Petrovci) s Karolino Jakič iz Markovcev. Na dvorišču gostilne Štefanec v Šalovcih 27. marca 1940

(vir: policija)



Več zgodb o takšnih in drugačnih skrivnostih prednikov najdete tudi v 5. knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače.


Naročilo na
jutri2052@gmail.com

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več