za vsako bolezen raste rožca v vrt

 

Bolnišnica Trbovlje okoli leta 1950. Avtor fotografije: Fotostudio Stane Weiss st., Trbovlje.

Sem in tja opazim, da so ljudje ali pozabili, kako je bilo z zdravstvom pred 30 in več leti, ali pa sploh ne vedo.

Zbrala sem nekaj podatkov iz pripovedovanj, upam, da vam bodo nudili vsaj kolikor toliko okvirno podobo o t. i. ''starih časih''.

Še leta 2005 je bilo v Sloveniji 235 zdravnikov na 100.000 prebivalcev, kar je bilo med najnižjimi vrednostmi v Evropski uniji. V jugoslovanskih časih pa je bilo število zdravnikov/število prebivalcev več kot prepolovljeno.

Podatki, o umrljivosti otrok niso točni. Gospod, ki mi jih je posredoval, se zanje opravičuje. 

Jugoslavija je imela največjo stopnjo umrljivosti dojenčkov v Evropi, leta 1981 je bilo to skoraj 31% na število rojenih.  Po 28 dneh življenja so umirali zaradi vnetja pljuč, nalezljivih bolezni ali zaradi  neustreznih ukrepov zdravstvenega varstva.

Prilagam nove, ki mi jih je poslal, našel pa jih je v Statistički godišnjak Jugoslavije . 

Umrljivost dojenčkov v nekdanji Jugoslaviji je bila v preteklosti precej visoka, vendar se je skozi desetletja močno znižala zaradi izboljšanja zdravstvenih pogojev, higienskih standardov in dostopnosti zdravstvene oskrbe. 

1950-ta leta

V povojnih letih, v 1950-ih, je bila umrljivost dojenčkov v Jugoslaviji zelo visoka. Po nekaterih podatkih je v tem obdobju umrljivost znašala okoli 100 do 120 smrti na 1.000 živorojenih otrok. To pomeni, da je v povprečju umrl skoraj vsak deseti dojenček, največ zaradi pomanjkanja ustrezne zdravstvene infrastrukture, revščine in omejenega dostopa do zdravstvenih storitev.

1960-ta in 1970-ta leta

 Umrljivost dojenčkov se je v teh dveh desetletjih začela precej zniževati in se je do 1970-ih zmanjšala na približno 50 do 60 smrti na 1.000 živorojenih otrok.

1980-ta leta

V 1980-ih letih je umrljivost dojenčkov v Jugoslaviji še naprej upadala zaradi napredka v zdravstveni oskrbi, uvedbe preventivnih programov za nosečnice in dojenčke ter izboljšanja socialnih in ekonomskih pogojev. Do konca 1980-ih je stopnja umrljivosti padla na približno 20 do 30 smrti na 1.000 živorojenih otrok, kar je bil velik napredek v primerjavi s povojnimi leti.

Razlike med regijami

Pomembno je poudariti, da je bila Jugoslavija raznolika država, ki je vključevala več republik z različnimi stopnjami gospodarskega razvoja in socialnih razmer. Zato so bile tudi razlike v stopnji umrljivosti dojenčkov med republikami. Na primer:

• Slovenija in Hrvaška sta imeli precej nižjo stopnjo umrljivosti dojenčkov v primerjavi s Kosovom, Makedonijo ali Bosno in Hercegovino.
• V gospodarsko manj razvitih delih Jugoslavije (npr. Kosovo) je bila stopnja umrljivosti dojenčkov občutno višja kot v razvitejših republikah, kot sta bili Slovenija in Hrvaška.

Konec 1980-ih in začetka 1990-ih let

Do konca 1980-ih je Jugoslavija dosegla relativno nizko stopnjo umrljivosti dojenčkov, primerljivo z drugimi vzhodnoevropskimi državami. Tik pred razpadom Jugoslavije v začetku 1990-ih let se je umrljivost dojenčkov v večini republik gibala okoli 10 do 20 smrti na 1.000 živorojenih otrok.

Pričakovana življenjska doba za dečke je leta 1961 znašala 62,3, a za deklice 65,4 let;

Med leti 1945 in 1990 so v Sloveniji, kot tudi v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, zbolevali za več vrstami bolezni, pri čemer so bile številne povezane z življenjskimi pogoji in dostopom do zdravstvene oskrbe. Tukaj so ključne skupine bolezni, ki so bile pogoste v tem obdobju:

Do  začetka 1960-ih let je Jugoslaviji uspelo malarijo skoraj popolnoma izkoreniniti. Leta 1964 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) Jugoslavijo uradno razglasila za območje brez malarije. 

Tuberkuloza: Po vojni je bila tuberkuloza ena izmed glavnih zdravstvenih težav, vendar so se z boljšim javnim zdravjem in cepljenjem proti TB njene številke do konca 20. stoletja zelo zmanjšale.

Otroške nalezljive bolezni: Med otroki so bile pogoste bolezni, kot so oslovski kašelj, davica, ošpice in mumps. Preprečevali so jih s programi množičnega cepljenja, ki so začeli prinašati pozitivne rezultate v 60-ih in 70-ih letih.

 Hepatitis A: Pojavljal se je predvsem zaradi slabših higienskih razmer v določenih pokrajinah.

 Srčno-žilne bolezni, kot so visok krvni tlak, možganske kapi in srčni infarkti, so postajale vse bolj pogoste proti koncu obdobja. Eden izmed dejavnikov tveganja je bil tudi življenjski slog, na primer prehrana z visokimi vrednostmi maščob in nizka telesna aktivnost.

Kajenje je bilo zelo razširjeno, kar je prispevalo k pogostejšim boleznim dihal, kot sta kronični bronhitis in kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB). Povečano onesnaženje zraka v industrijskih območjih je prav tako prispevalo k tem težavam. Veliko je bilo tudi spolnih bolezni.

Zaradi industrijskega dela so bili pogosti primeri poklicnih bolezni, kot so azbestoza in druge bolezni povezane z izpostavljenostjo kemičnim in fizičnim dejavnikom, značilnim za industrijska okolja.

Zaradi prekomernega uživanja alkohola /tudi na delovnem mestu/ je bilo v povojnem času veliko raka pljuč, želodca in prebavil.

Psihološke in duševne bolezni, kot so anksioznost, depresija in posttravmatske stresne motnje (zlasti pri vojnih veteranih), so bile zelo prisotne, čeprav so bile zaradi stigme pogosto manj priznane in raziskane.

Je pa res, da so se ljudje – dokler je bilo le mogoče- zdravili sami, doma, z zelišči ali kakšnimi pripravki. V bolnišnico so hodili- tako so sami rekli- samo še umreti.

Danes malokdo ve, da so tudi v jugoslovanskih časih obstajali domovi za starejše, ki pa so jim rekli- hiralnice.

Zanimive so zgodbe, kako so si ljudje ''izposojali'' zdravila tudi drug od drugega. Če je nekdo užival zdravila za želodec, je bil tisti, ki si jih je izposodil, pa je imel težave s pljuči, prepričan, da če so zdravila koristila za eno, bodo še za drugo….

 

Nekaj odlomkov iz zgodb:

1.     »Spominjam se, da zdravil nismo imeli, če smo slučajno zboleli. Iskreno pa smo verovali, da nam bo blagoslovljena voda pomagala odgnati vsakršno bolezen. Zato so jo imeli v vsaki hiši. Z njo smo škropili, kadar je treskalo, prav tako smo se pomazali po čelu, če smo bili bolni. Včasih je pomagalo, zmeraj pa tudi ne,« pove diplomatsko.

2.     Stara mama je z leti postajala bolehna, njena bolezen se je slabšala. Jemati bi morala neke tablete, toda ko jo je pičilo, jih je zmetala v napajalnik, da se je potem živina kar več dni zapored trapasto obnašala.

3.     Ljudje so naši sosedi prinašali stekleničke s svojim urinom, ki ga je tudi okušala. Iz barve in okusa je potem sklepala, kakšno bolezen obiskovalci nosijo v sebi.

 

Pozneje, ko je že umrla, so mi tudi pripovedovali, da je varila posebne napitke iz šmarnice in jesenskega podleska. Samo kapljica ali dve sta zadoščali, da je tisti, ki jih je zaužil, tudi umrl. Dokazati ji niso mogli nič, saj je bil edini, ki je preverjal takšne in drugačne smrti, cerkveni ključar. K nosnicam je prislonil zrcalce, če se je orosilo, je bil človek še živ, če ne, pa so ga zagrebli.

 

4.     Umrljivost žensk med porodom je bila na širšem območju Žirov nizka. In to kljub nemogočim razmeram, garaštvu, revščini, podhranjenosti in nečistoči.

Otroke so pričeli cepiti proti davici in kozam že leta 1920. Kljub temu so te bolezni bile dokaj pogoste. V času, ko še niso poznali antibiotikov, so preživeli le najmočnejši in najodpornejši.

Za škrlatinko, na primer, so morali ležati več kot šest tednov v strogi karanteni. Ta bolezen je pustila tudi hude posledice: vnetje ušes in srčne mišice. Med otroki je bilo veliko glist, želodčnih obolenj in drugih vnetij.

Če so jih bolela ušesa, so jim v vnanje uho vlili toplega olja.

Brinovo olje pa je bilo univerzalno zdravilo, ki je pozdravilo vse, od črvičenja v trebuhu do prehlada. Za koprivnico je zdravnik predpisal grenko sol, ki jo je bilo treba piti po potrebi, imela je okus po sodi bikarboni.

Veliko otrok je zbolevalo za mumpsom. Zaradi glavobolov je bilo potrebno mirovanje. Dogajalo se je, da je bila kdaj pa kdaj zunanja oteklina le neznatna.

Tončka je povedala, da ji oče ni dovolil počivati, ker ni bila na zunaj skoraj nič otekla. Toda oteklina je udarila navznoter, v glavi se ji je pričel nabirati gnoj in zdravnik ji je prerezal uho v zadnjem trenutku, da se je iztočil. Ko mu je mama prinesla edino brisačo v hiši, jo je zavrnil z besedami: kar spravite jo, saj lahko že kmalu pride še župnik.

Nekateri otroci so (tako kot danes) radi vtikali kamenje ali kaj drugega v nos ali uho. V takih primerih pa so se zmeraj odločili za bolnišnico.

Ob pljučnici in prehladih so si pomagali z lanenim semenom. Pogreli so ga in ga dajali otrokom na prsi.

Proti bolečim zobem so se borili na zanimiv način: ali so zažgali kos vrvice in potem vdihavali dim, še bolj pogosto pa so imeli pri roki kos mrzlega železa, ki so si ga tiščali na obolelo mesto.

Pogoste so bile bradavice. Povedali so mi, da so se jih najhitreje odkrižali z zagovarjanjem.

Med ženskami je bilo veliko tuberkuloze, pljučnic, tetanusa, trpele so zaradi povešenih maternic. Ljudje so si pomagali z domačimi čaji, obiskali so domačega padarja, v nujnih primerih, ko jim je šlo že pošteno za nohte, pa so poiskali pomoč zdravnika. Dokler ni bilo domačega, so se odpeljali celo do Ljubljane.

Pogosto niso vedeli, kakšna je bolezen, ki jih je prizadela. Govorili so, da so postali »črni po sredini«, da »gnijejo pri živem telesu«.

 

Zaradi katerih bolezni so (po pripovedovanju) umirali pred 2. sv. vojno?

Življenjska doba je bila mnogo krajša kot danes. Veliko je bilo tuberkuloze, zlasti starejšim ljudem je rado opešalo srce zaradi zgaranosti, med nalezljivimi boleznimi pa jih je največ pobrala španska bolezen. Ko je koga napadel slepič, so dejali, da so se mu zavozlala čreva. Pogoste so bile pljučnice, ki so prizadele ne samo starejše ljudi, temveč tudi otroke.

Poglavitni vzrok, da so bili ljudje manj odporni, je bila skromna in preveč enolična prehrana. Poleg tega niso skrbeli za čistočo, zato so se okužile zlasti zunanje rane.

Res pa je, da stresa niso poznali, tudi rakastih bolezni je bilo veliko manj kot dandanašnji.

Ob bolnikih se je včasih veliko molilo. Danes, ko vemo, kakšen vpliv ima duhovnost na naše življenje, si morda laže predstavljamo mir, ki ga je molitev prinašala bolniku. K molitvi so svojci velikokrat povabili tudi sosede. Kar je najvažnejše: bolnik ni bil sam in tudi odhod s tega sveta je bil lažji in mirnejši. Zelo so se bali sove: nekoč je pomenilo, da njeno skovikanje oznanja smrt. Prav tako so verjeli, da pomaga, če namenijo molitev pokojniku, ki jih je ponoči »obiskal« v sanjah. Pogosto se je dogajalo, da so slišali pokojnika, ki je hodil po temačni veži ali zgornji izbi. S tovrstnimi strahovi je bilo prežeto še moje otroštvo in kar precej časa je trajalo, da so se porazgubili. Spominjam se tudi, da so se stari mami, ko je že ležala na parah, odprle oči. Med odraslimi je završalo, saj to ni pomenilo nič dobrega (še eno smrt v bližnji prihodnosti).

Načeloma pa so bili ljudje bolj zdravi kot danes.😉

 

leto 1975: bolnišnica Golnik