JUTRI 2052

Ženske so zagledale luč sveta leta 2011, približno ob tem času. Ko se danes ozrem čez ramo, z radostjo v srcu ugotavljam, da smo v dveh letih prehodile zanimivo, pestro, razburljivo in žmohtno pot. Imele smo kar 111 predstavitev - morda še kakšno več- srečale smo se z bralkami in bralci, zapletle smo se v številne pogovore, ki so rodili takšne in drugačne komentarje na račun knjige. Še posebej mi bo ostalo v spominu druženje z bralci v knjižnici v Logatcu.  Tamkašnji knjižničar, Aldo Komar , je po srečanju dejal, da je bil moj literarni večer najboljši, kar so jih v 20 letih imeli v njihovi knjižnici. S podobnimi pohvalami tudi po drugih knjižnicah niso skoparili. Vsaka pa je na svojstven način pobožalo mojo dušo.....! Ženskam kar ne morem reči nasvidenje . Nenazadnje so še zmeraj zelo ''žive'', bralci si jih izposojajo v knjižnicah, skupaj z ''Ženskami'' odhajajo na dopust in z njimi poležavajo na domačem balkonu. Ženske mi še danes ogrom...

Zjutraj, že zarana, Malček prihlača v kuhinjo in mi reče:''Greva zalivat solato.'' Nima še dve leti, a točno ve, kje raste korenje, koleraba, fižol, bučke, zelje, njegova solata in, seveda, jagode. Ko ga pobaram, kaj bova kuhala, odločno stopi do njih, me pogleda izpod čela in se mi nasmehne. Če bi bilo po njegovem, bi jih umešala v vse, kar potem, ko sede v svoj stolček, nese v usta. Ste že kdaj poskusil fižolov pire z jagodovo omako? Niste? Potem se vam sploh ne sanja, kaj je najbolj božanska jed pod soncem. Seveda, po Malčkovem okusu. Moja naloga je, da pretlačim kuhan fižol, njegova pa, da doda žlico kisle smetane, potem pa skupaj pošteno pomešava. Prav tako me kontrolira, ko pripravljam jagode, jim dodajam limono in pol žličke javorjevega sirupa. Na sredini krožnika oblikujem velikoooo fižolasto goro, na kateri še zmeraj leži sneg (mičkeno smetane), naokoli pa se razprostira gromozansko Marsovsko morje iz jagod. Malček glasno mlaska z jezikom in komaj čaka, da...

Nekoč je živela čarovnička   z velikim rdečim klobukom in ravno takimi nogavičkami. Ko je mama čarovnica opazila, da bosa teka po nebu in žgečka zvezde, ki so se zaradi nje nenehno smejale in vriskale od zadovoljstva, je nagrbančila čelo, z metlo udarila po lesenem podu, ter zaklicala:«Bučka, takoj pridi domov. Obuj si škorenjce, drugače se boš prehladila.« Naj je še tako robantila in se jezila, nihče v širnem vesolju se ni zmenil zanjo, še najmanj čarovnička. Med tem ko je skakala z enega oblaka na drugega, je prepevala, se smejala in krilila z rokami. »Ali si sploh kdaj pri miru?«jo je vprašala zvezda Čemernica, ki je bila najbolj srečna tedaj, kadar se je lahko od jutra do večera jezila in sitnarila. »Nikoli!« se je zasmejala Bučka in se zavrtela na peti. Zamahnila je s palico, ki jo je trdno stiskala med prsti, ter se mimogrede dotaknila enega njenih zvezdnih krakov. Od vsepovsod, celo iz Mlečne ceste, so se vsuli nagajivi toni, ki so se prijeli za roke in zaplesal...

Živimo v težkih časih, ko se dogaja marsikaj, kar se ne bi smelo. Vseeno se mi zdi, da je vsaka stvar za nekaj dobra…tudi ti čudni časi so- po moje - pripomogli, da smo postali bolj odprti za sočloveka in njegove stiske. Vsak želi pomagati drugemu po svojih najboljših močeh. Ker imam številno družino v kateri so tudi brezposelni, sem se odločila, da mladim, ki ležijo na otroških oddelkih bolnišnic, pomagam preganjati dolgčas. Tudi moji otroci so bili pogosto bolni, bolnišnica mi ni tuja, zaradi hude bolezni sem izgubila enega sina, drugi pa je na srečo ozdravel. Nekoč, ko sem bila otrok, je bila osamljenost moj stalni spremljevalec. Če ne bi ob sebi imela knjige, ne vem, kako bi se razšlo… Upam, da bo Pika na B., ki   sem jo poslala malim bolnikom , vsaj mičkeno pomagala, da bo čas, ki ga otroci morajo preživeti stran od doma, hitreje minil.  Milena

1 . Zakaj č kov literarni nate č aj                                                                                                                                           Dragi mladi prijatelji, Bližajo se počitnice, mnogi jih boste morali preživeti doma. Nekoč, pred davnimi leti, se je podobno dogajalo tudi me...

 Natalija Z. Bilo je krasno novoletno jutro, lenobno in mirno, cela ulica je še spala, to vem, saj se sosedov Polde sploh še ni oglasil, po navadi mi laja tik pod oknom, vsaj tako se meni zdi, v sobi je bilo ravno prav toplo, da sem lahko z golima rokama objemal blazino, ne da bi me dražeče hladilo po hrbtu, skrčil sem levo nogo, malo tudi zato, ker me je tiščalo na stranišče, pa se mi še ni ljubilo vstati in odhlamudrati po hodniku, raje sem mislil na Natalijo Z., to sem pogosto počel, všeč mi je bila ta baba, četudi bi me imeli za bedaka, če bi bil tako nor in o svojih sanjarjenjih govoril na glas. Bila je ravno prav blond in živahna, na odru je zmeraj stresala z joški,   verjetno nehote<§ in spontano, drugače tega ne bi opazil. Nekoč sva šla z Gregorjem na njen koncert. Nikoli ga ne bom pozabil. V Kamniku sva pri nekih novogradnjah napeljevala elektriko, bila sva brez kosila in malice, lastniku se je grozno mudilo in je kar naprej sitnaril okoli naju,   k...

Včeraj se je v Zakajčkovi ulici dogajalo nekaj nenavadnega. Vse je bilo mirno in tiho. Celo listje se je slišalo, ki je šelestelo v krošnjah dreves. Žiga je slonel ob oknu in na prste štel udarce ure v bližnjem zvoniku. Po ulici se je pripeljal pismonoša in se čudil: »Ali je Kaja zbolela, ker ne laja? Nenavadno. Moje hlače so še zmeraj cele, pa sem prevozil že celo ulico.« »Čudno,« je zmajevala z glavo teta Mica. Zmeraj se ji je zdelo, da so otroci na svetu zato, da skačejo, vriskajo, pojejo in kričijo. Počasi se je vzdignila s stola, tiho zaječala, kajti v kolkih jo je še zmeraj boleče špikalo. S počasnimi koraki je oddrsala po vrtni stezi do ute. Pogledala je za hišo, med grmovje in pod verando. Toda nikjer nikogar. Nenadoma se ji je zazdelo, da je zaslišala tiho hlipanje. Prihajalo je izza kupa sena na bližnjem travniku. Previdno je stopila bliže. Potem je presenečeno obstala, kajti v senu so sedeli otroci in se držali za roke. Zala in Julija sta imeli zaprte oč...