Bučka in rdeča nogavička

Nekoč je živela čarovnička  z velikim rdečim klobukom in ravno takimi nogavičkami.

Ko je mama čarovnica opazila, da bosa teka po nebu in žgečka zvezde, ki so se zaradi nje nenehno smejale in vriskale od zadovoljstva, je nagrbančila čelo, z metlo udarila po lesenem podu, ter zaklicala:«Bučka, takoj pridi domov. Obuj si škorenjce, drugače se boš prehladila.«

Naj je še tako robantila in se jezila, nihče v širnem vesolju se ni zmenil zanjo, še najmanj čarovnička. Med tem ko je skakala z enega oblaka na drugega, je prepevala, se smejala in krilila z rokami.

»Ali si sploh kdaj pri miru?«jo je vprašala zvezda Čemernica, ki je bila najbolj srečna tedaj, kadar se je lahko od jutra do večera jezila in sitnarila.

»Nikoli!« se je zasmejala Bučka in se zavrtela na peti. Zamahnila je s palico, ki jo je trdno stiskala med prsti, ter se mimogrede dotaknila enega njenih zvezdnih krakov.

Od vsepovsod, celo iz Mlečne ceste, so se vsuli nagajivi toni, ki so se prijeli za roke in zaplesali. Čemernici ni ostalo drugega kot da se jim je pridružila. Pri tem je prav nerodno dvigovala noge, ker se je bala, da se bo spotaknila in zgrmela na Zemljo.

V prijazni hiški ob robu Tretje galaksije sta skupaj stanovala Dan in Noč.

»Tok, tok, tok!« je Bučka potrkala po oknu. Ker se nihče ni oglasil, je stopila na prstke in pokukala skozi šipo.

Dan je bil naslonjen na mizo in vlekel dreto. Noč, ki je stala na glavi, je migala s prsti na nogah in si obenem umivala lase v velikem čebru.

»Ali ti lahko pomagam?« se je ponudila čarovnička.

Ne da bi počakala na odgovor, si je urno zavihala rokave, iztisnila iz tube šampon in ga nanesla na goste črne lase, ki so se lesketali kot suho zlato.

Noč je glasno zabrundala od ugodja.

Dovolila je, da jih je Bučka še splaknila, potem je poklicala na pomoč južni veter, ki jih je s svojo toplo sapo hitro posušil.

 »Spet mudim,« se je razjezila, ko je končno pogledala na uro.

 »Nič hudega. Usedi se na metlo, pa te ponesem na Zemljo. Boš videla, mimogrede bova tam, kamor si namenjena,« se je ponudila čarovmička.

Noč je nervozno prikimala. Ogrnila si je črn plet, ker se je bala, da jo bo zeblo.

''Kam greva najprej?« se je mala čarovnička ozrla čez ramo. Še zadnjič je tudi preverila, če se Noč za njenim hrbtom udobno počuti.

»Tja dol,« je zamrmrala Noč in iztegnila dolg, koničast palec.

Potovali sta zelo počasi. Noč je imela veliko dela, da je sproti prižigala zvezde, sem in tja, in povsem mimogrede, je pobožala rahel vetrič, ki se ji je zamotal med pravkar umite lase. Bolj kot sta se približevali mestu, ki se je še zmeraj kopalo v dnevni luči, več je bilo dolgih senc, ki so se prijemale za roke in v nočno tišino prinašale mir in spokojnost.

Ko sta se z nogami dotaknili tal, je bila okoli njiju že trda tema.

»Hvala ti, da si mi priskočila na pomoč,« se je Noč iskreno zahvaljevala.

Potem je objela Bučko okoli vratu in prej, preden ji ga je čarovnička lahko vrnila, je že izginila med temnimi drevesi.

Bučka je napela oči. Trajalo je kar nekaj časa, da je opazila verando, na kateri je zagledala Moža, ki je sedel v ležalniku  in opazoval igro lučk raznobarvnih lantern v nagubani površini jezera ter poslušal pesem čričkov v travah.

»Če sem že tukaj, si moram malo ogledati, kam sem prišla,« je sama pri sebi zamrmrala Bučka. Zložila je metlo in jo vtaknila v nahrbtnik.

Po prstih se je približala balkonu, na katerem je malo prej opazila Moža.

Zdel se ji je utrujen in zelo zaspan.

Opazila je, kako se je vzravnal in si za hip pokril obraz z dlanmi.

Njegov pogled je zaplaval v daljavo, in ko je čez čas naslonil glavo nazaj, ji je padla na pamet super ideja.

Iz nahrbtnika je izvlekla čarobni klobuk in se pokrila z njim.

»Hi, hi, hi, sedaj me ne bo mogel videti, hi,  hi, hi!«

S čarobno metlo se je za spoznanje dvignila v zrak, toliko, da je lahko stopila na balkon.

Nežno je pobožala Moža po čelu, s čarobno paličico se je dotaknila njegovih ramen in zamrmrala:«Čirulečarule, čirimbum!«

Za hip je počakala, a je bilo vse tako, kot prej.

Ni vedela, kaj naj še stori. Po navadi so njene čarobne besede zmeraj naredile točno to, kot je želela.

Popraskala se je po ušesu. Nato si je odločno sezula levo nogavičko in stopila na prste.

Poljubila je Moža na vrh nosu, zelo previdno in zelo nežno.

V spanju se je zganil in nasmehnil. Globok vzdih, ki mu je ušel iz prsi, je čarovničko prepričal, da se bo zjutraj prebudil čil in pri močeh.

Previdno ga je pokrila z odejo, ker se je bala, da se bo prehladil.

Potem se je po prstih umaknila k ograji, sedla na metlo in izginila  v temi. Prepričana je bila, da ji mama ne bo zamerila, ker bo spet malo zamudila.

Naslednjega dne je Mož že zarana skočil iz postelje in se glasno pretegnil. Noč se je že zdavnaj vrnila v svojo hiško, zato je na nebu sijalo sonce, ptice so pele v krošnjah dreves in po jezeru so plavali labodi.  

Naredil je deset počepov, spil vrč hladne vode in se postavil na roke.

»Kako lep dan je danes!« je vzkliknil, si umil zobe, ušesa in obraz.

Nenadoma je na tleh zagledal rdečo nogavičko.

Nagrbančil je čelo.

»Hm, od kod neki se je vzela?!«

Nekaj časa jo je ogledoval, potem pa jo je vtaknil v žep.

Od takrat naprej je mala čarovnička Bučka tekala po zvezdnem nebu brez ene nogavičke, Mož pa ni bil nikoli več utrujen, kajti nogavička ga je varovala in grela, kamorkoli je že šel.