Malček, solata in gora iz fižola

Zjutraj, že zarana, Malček prihlača v kuhinjo in mi reče:''Greva zalivat solato.'' Nima še dve leti, a točno ve, kje raste korenje, koleraba, fižol, bučke, zelje, njegova solata in, seveda, jagode. Ko ga pobaram, kaj bova kuhala, odločno stopi do njih, me pogleda izpod čela in se mi nasmehne. Če bi bilo po njegovem, bi jih umešala v vse, kar potem, ko sede v svoj stolček, nese v usta. Ste že kdaj poskusil fižolov pire z jagodovo omako? Niste? Potem se vam sploh ne sanja, kaj je najbolj božanska jed pod soncem. Seveda, po Malčkovem okusu. Moja naloga je, da pretlačim kuhan fižol, njegova pa, da doda žlico kisle smetane, potem pa skupaj pošteno pomešava. Prav tako me kontrolira, ko pripravljam jagode, jim dodajam limono in pol žličke javorjevega sirupa. Na sredini krožnika oblikujem velikoooo fižolasto goro, na kateri še zmeraj leži sneg (mičkeno smetane), naokoli pa se razprostira gromozansko Marsovsko morje iz jagod. Malček glasno mlaska z jezikom in komaj čaka, da se loti pripravljenega. Včasih pozabim na umivanje rok pred obedom, a me še pravočasno spomni.''Ti, ti, babi!'' mi reče in zmajuje z glavo ob moji raztresenosti.

Najbolj vesel je, ko lupiva krompir. Vsakega, ki ga položi v lonec, prešteje:''Ta je za mamico, očija, dedija, strica Blaža, babi in teto Tino.'' Tudi, če koga od njih slučajno ni na kosilo, vztraja, da krompirja zanj ne sme manjkati. Potem prešteje še stole pri mizi, pa avtomobilčke, ki jih razstavi po kavču, korenjčke v skledi, le pri solati se mu zatakne. A na zadrego hitro pozabi, ko mu nataknem star taščin predpasnik, ki ne premoči. Zvonko se smeji, ko brodi po solati, jo izpira in odlaga v cedilo. Logično, da tuli kot sirena, ko mu rečem, da je zadosti. Vrže se na tla, se jezi, cepeta z nogami in kuha mulo.

Obnašam se, kot da ga ne vidim in ne slišim. Čez čas vstane, mi prinese natikače in reče, da morava ponovno na vrt, ker je njegovi solati dolgčas.

Globoko vzdihnem, kajti urini kazalci drvijo okoli svoje osi z nezemeljsko hitrostjo, jaz pa ''afne guncam'' in se igram, namesto da bi se z vso resnostjo posvetila loncem.

A do solate niti ne prideva, kajti potrebno se je ustaviti pri škatlah, v katerih sušim zelišča. Ko se jim približava, opojno zadiši po bezgu in materini dušici. Dovolim mu, da z drobnima ročicama potaca med na pol posušenimi cvetovi. Potem jih odnese k obrazu in poduha.

''Mmmmm, kako je dobro!'' se nasmehne.

Pride kakšen dan, ko se mu zelenjava smili, ko jo pulim iz zemlje. Takrat pravi, da sem grda in da me ne mara več.

Prav zabavno ga je opazovati, kako se boji kopriv. Enkrat samkrat- bilo je že lani- se jih je dotaknil in so ga pošteno opekle. A nima nič proti, če opečejo mene, kajti zelo mu gredo v slast. Ko jih vržem v vrelo vodo, jim po navadi dodam še mičkeno brokolija ali cvetače, ker so zelo močnega, že malo grenkega okusa. Pripraviva jih s česnom, ki ga zamešava kar med prepraženo čebulo. Zraven sodi pire krompir, pa nič drugega. Nekoč sem poskusila s polento, a ni šlo. Krožnik je odrinil od sebe in ni hotel jesti.

Ko ga vprašam, kaj bova skuhala za večerjo, nemudoma odvrne:''Riž.'' Pa ni nujno, da to potem tudi drži. Pride kakšen dan, da hoče jesti kruh in ribjo pašteto, na primer. A se po nekaj grižljajih premisli. Mlečen riž je vendarle boljši in ker Malčka zelo dobro poznam, ga le-ta že čaka na štedilniku.

Med kuhanjem sva se naučila prepoznavati tudi barve. Zelena kot bučka, rdeča kot pesa, rumena kot ognjič, modra kot nebo. Ne štejeva le krompirjev, temveč tudi korake, ki vodijo iz kuhinje do vrta in nazaj. Zjutraj na terasi pijeva kavo. Jaz kapučino, on pa belo kavo. Če je priden, dobi piškot. Strašno sem vesela, ko ga deli z menoj. Zadošča že en sam ugriz, ki mi ga odstopi. Na ta način se učiva, da ne bo zrasel v egoista.

A se v najinem odnosu, sem in tja, tudi kaj zatakne. Recimo pri pospravljanju. Nisem še našla primerne metle zanj, zato rogovili z mojo, ki pa postane takrat, ko z njo motovili okoli sebe, precej nevarna za luči, vazo na pultu  ali rože na okenskih policah. A modro držim jezik za zobmi, zavedajoč se, da so pri vzgoji in v ljubezni potrebne tudi malenkostne žrtve. Magari v črepinjah.

Še največji junaki korenjaki končno omagajo! Takrat pride dedek, da se mu nasloni na ramo, kjer nemudoma, skoraj v trenutku, zaspi.

Med Malčkovim popoldanskim počitkom v hiši vladata nenavaden mir in tišina. Delam načrte, kaj vse bom postorila, a pogrešam njegovo čebljanje in komandiranje.

Med hitenjem sem in tja se nehote zasačim, kako po tihem štejem korake. ''Presneto!'' si rečem in se nasmehnem.