Čas je za nove izzive

-


Ženske so zagledale luč sveta leta 2011, približno ob tem času.
Ko se danes ozrem čez ramo, z radostjo v srcu ugotavljam, da smo v dveh letih prehodile zanimivo, pestro, razburljivo in žmohtno pot.
Imele smo kar 111 predstavitev- morda še kakšno več- srečale smo se z bralkami in bralci, zapletle smo se v številne pogovore, ki so rodili takšne in drugačne komentarje na račun knjige.
Še posebej mi bo ostalo v spominu druženje z bralci v knjižnici v Logatcu.  Tamkašnji knjižničar, Aldo Komar, je po srečanju dejal, da je bil moj literarni večer najboljši, kar so jih v 20 letih imeli v njihovi knjižnici.
S podobnimi pohvalami tudi po drugih knjižnicah niso skoparili.
Vsaka pa je na svojstven način pobožalo mojo dušo.....!

Ženskam kar ne morem reči nasvidenje. Nenazadnje so še zmeraj zelo ''žive'', bralci si jih izposojajo v knjižnicah, skupaj z ''Ženskami'' odhajajo na dopust in z njimi poležavajo na domačem balkonu.
Ženske mi še danes ogromno pomenijo. Posebno tiste zgodbe, v katerih so mi različne gospe dovolile, da delčke njihovega življenja vtkem v zgodbe in jim dam mesto v knjigi.
Simona J., ena od bralk, ki je na knjigo naletela v bolnišnici, mi je pred dnevi pisala:''Spoštovana Milena, pojma nisem imela, da lahko nekdo napiše tako zanimivo knjigo o ženskah. Prebrala sem jo v enem dnevu, sedaj jo berejo že druge. Malo erotike, ki je v knjigi ne manjka, požene kri po žilah!''


Počasi prihaja čas za drugo. Slikanica o Galu je že v pripravi za tisk.
Za odrasle bralce pišem novo, ki nosi delovni naslov Agn, ret pa kače, niso za igrače.



Julij in avgust sta ravno pravšnja meseca za moje ''Ženske''. Če te premamijo in če jo prebereš tudi ti, lahko sporočiš svoje mnenje?


Komentarji

  1. lea19930. junij 2013 ob 11:36

    Pozdravljena, Milena :)

    Ženske sem prebrala takoj, ko sem se vrnila iz Domžal. Lahko rečem le, z veseljem prebrano. Vsega po nekaj od humorja, erotike do neverjetne krutosti.
    Ni mi žal, da Ženske imam in jih lahko vedno znova jemljem v roke.
    Žal mi je, da mi ni uspelo na nobeno izmed predstavitev.
    Bodi lepo in še veliko napiši :)

    Lp, Lea - Ivanka

    OdgovoriIzbriši
  2. MILENA MIKLAVČIČ30. junij 2013 ob 22:32

    Hvala, upam, da se vidimo kdaj naslednjič.
    Srečno!
    mm

    OdgovoriIzbriši
  3. Ivana2. julij 2013 ob 01:26

    Menim, da je ta knjiga tudi za moške. Saj prav oni skoraj nikoli žensk ne razumejo, ali pa nočejo razumeti. Predvsem pa ne razumejo, da je VSAKA NAPAKA ŽENSKE, KRIVDA MOŠKIH.
    Milena, ti pa si s svojimi predstavitvami po Sloveniji blizu dosedanjega rekorda, če ga nisi že tudi presegla?
    Čestitke!!!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več