KAKO SO ZAKAJČKI PREMAGALI STRAH

Včeraj se je v Zakajčkovi ulici dogajalo nekaj nenavadnega. Vse je bilo mirno in tiho. Celo listje se je slišalo, ki je šelestelo v krošnjah dreves. Žiga je slonel ob oknu in na prste štel udarce ure v bližnjem zvoniku. Po ulici se je pripeljal pismonoša in se čudil:

»Ali je Kaja zbolela, ker ne laja? Nenavadno. Moje hlače so še zmeraj cele, pa sem prevozil že celo ulico.«

»Čudno,« je zmajevala z glavo teta Mica. Zmeraj se ji je zdelo, da so otroci na svetu zato, da skačejo, vriskajo, pojejo in kričijo.

Počasi se je vzdignila s stola, tiho zaječala, kajti v kolkih jo je še zmeraj boleče špikalo. S počasnimi koraki je oddrsala po vrtni stezi do ute. Pogledala je za hišo, med grmovje in pod verando. Toda nikjer nikogar.

Nenadoma se ji je zazdelo, da je zaslišala tiho hlipanje. Prihajalo je izza kupa sena na bližnjem travniku.

Previdno je stopila bliže. Potem je presenečeno obstala, kajti v senu so sedeli otroci in se držali za roke. Zala in Julija sta imeli zaprte oči, Gal je tiščal prsta v ušesa, Žiga pa si je obraz pokrival z dlanmi.

Teta Mica se je popraskala po licu:

»Kaj se je vendar zgodilo?«

»Bojimo se!« so se otroci oglasi v en glas.

Fantje iz sosednje ulice so rekli, da bo prišel Strah z veliko torbo in nas odnesel daleč proč,« je s tihim glasom zamrmral Gal.

»Teta Mica, mar ti ne veš, da ima Strah velike ognjene oči, ki bruhajo ogenj?«je vedela povedati Zala.

»Kadar se stemni, se njegovi koraki slišijo camp, camp, camp. Potem, ko se ustavijo, zagrabi otroke in jih požre,« se je stresel Žiga in stisnil k sebi Kajo.

»Najhuje pa je to, da se mu ne moremo skriti. Povsod nas najde,« so otroci ponovno zajokali in se stisnili drug k drugemu.

Teta Mica se je pošteno razjezila.

S težavo se je usedla na tla, potem pa je objela otroke in jih pričela gladiti po laseh.

Ko so se malo umirili, so ji kar sami povedali, kaj se je zgodilo.

»Pripeljali so se z motorji,« se je prvi oglasil Gal.

»Tudi tvoje češnje so rabutali, da veš,« se je spomnil Žiga in pobožal Micino roko.

»Nato so začeli trgati rože v parku. Julija jim je rekla, da bomo povedali staršem. Začeli so se smejati in nam žugati. Potem so odprli veliko torbo in spustili strahove na nas,« je dodala Zala.

»Ni nam kazalo drugega kot da zbežimo in se skrijemo,« je modro pripomnil Gal.

Teta Mica se je začela presedati, kajti kolki so jo že pošteno boleli.

S pogledom je objela reko, ki se je vila med grmovjem. V vejah so ščebetale ptice. Zdelo se ji je, da je vse okoli nje mirno in spokojno.

 »Nekaj se moramo pogovoriti,« je nato rekla odločno.

»Najprej pa dobro poglejte okoli sebe in mi povejte, kaj vidite.«

»Travnik!«

»Tri vrane«.

»Sedem oblakov na nebu.«

»Leseno klop.«

»Kje pa je kakšen Strah? Tak, z ognjenimi očmi? Njega mi pokažite,« se je namuznila teta Mica.

Otroci so stegnili vratove in pričeli pogledovati na vse strani.

Najprej na levo, potem na desno, navzgor in navzdol. Gal je pokukal pod velik kamen, Zala pa je previdno odmaknila veje leskovega grma.

»Nikjer ga ne vidimo,« so počasi ugotovili.

»Mogoče je postal utrujen in je zaspal,« je komaj slišno dahnila Julija in se skrila za Micin hrbet.

»Kje pa!« je nestrpno zamahnila z roko teta Mica.

»Verjemite mi, da strahu sploh ni in ga nikoli ni  bilo!«

»Res?«

Žiga kar ni mogel verjeti njenim besedam.

»Saj smo ga vendar videli,« je že malo manj odločno ugovarjal Gal.

»Nemogoče,« je bila teta Mica odločna.
«To praviš kar tako, da bi nas potolažila,« se ni dal zmesti deček.

»Se kdaj lažem?« je povzdignila glas teta Mica.

Otroci so osramočeno povesili glave.

»Tisti fantje so vas želeli le prestrašiti. Upali so, da bodo potem laže počeli to, kar jim pade na pamet. Niso pomislili, da si boste njihove besede vzeli k srcu. Verjemite mi, strahu ni. Le včasih, ko smo sami in ni nikogar, da bi nas pobožal po licu, se nam zdi, da nas nekaj stiska v prsih. Toda to ni strah. To je le srček, ki joče, ker mu je dolgčas. Zato takrat vidimo okoli sebe stvari, ki jih drugače ne bi,« je razložila teta Mica.

Nekaj časa so bili potem vsi tiho.

»Te lahko zmeraj pokličemo, če bomo sami?« je boječe pretrgala tišino Zala.

Teta Mica jo je objela.

»Saj veš, da zmeraj!« se je zasmejala in jo tesno objela.