ŽIROVSKI SPOMINI

VIR FOTKE

SPOMINI LOJZETA FILIPIČA

 Moji prvi spomini segajo v čas prve svetovne vojne. Tam, kjer sem bil doma, so bili nastanjeni vojaki. Na naših njivah so pasli konje, zato je mama stopila do njih in jih prosila, naj pazijo, da ne bodo naredili preveč škode. Toda vojaki se niso kaj dosti menili zanjo. Vsa prestrašena je pritekla nazaj in se v zadnjem trenutku ujela za kljuko na vratih, da ni padla. Spominjam se tudi letal, ki so preletavala Ledinico.

Še danes vidim pred seboj očeta, ko se je vrnil domov. S seboj je prinesel lesen kovček, v katerem je hranil paštete. Ko je mama pozneje skuhala žgance, je pašteto nadrobila po njih.

Pri hiši je bilo več revščine kot bogastva. Bilo nas je šest otrok. Eden od bratov je bil invalid, imel je špansko bolezen. Oče ga je dvakrat peljal z vozom v Idrijo k zdravniku, vendar mu niso mogli kaj dosti pomagati. Bil je zelo bister. Sproti se je naučil vsega, kar sem prinašal iz šole.

V mladosti mi ni bilo nič podarjeno. Že kot otrok sem moral delati in hoditi pomagat h kmetom, kot fant pa sem tudi klekljal.

Osnovno šolo sem obiskoval v Žireh. Stala je nasproti cerkve, v nekdanji mežnariji. Razredov je bilo šest, v posameznem razredu pa tudi po petintrideset otrok. V višjih razredih nas je bilo manj, saj je bil osip velik. Učiteljic je bilo več kot učiteljev. Najbolj so mi šli od rok branje, pisanje, računstvo in zgodovina. Najmanj rad sem imel prirodopis in petje.

Poleti, ko je bilo veliko dela na polju, smo morali pomagati tudi otroci. Kljub temu so starši skrbeli, da sem redno in sproti delal domače naloge.

V šolo sem hodil ob Sori, približno dva kilometra v eno smer. Pol ure po koncu pouka sem moral biti doma. Če sem zamudil, so me kregali. Tudi takrat, ko je bila zunaj slana, sem hodil bos. Pozimi smo se otroci radi drsali po ledu, toda oče mi je vsakič pregledal čevlje, da bi videl, ali so opraskani.

Leta 1926 je Žiri prizadela velika poplava. Takrat mi je bilo dvanajst let in še zelo dobro se je spominjam. Dež se je kar zlival iz oblakov. Okoli devetih zjutraj smo zagledali, da nekje v Žireh gori. Oče me je vzel s seboj, da bi šla pogledat, kje je zagorelo, toda dolina pod nama je bila že vsa zalita z vodo.

Okoli ene ure je začelo v naši hiši nekaj škripati. Utrgal se je plaz in hišo premaknil. Voda je kot gejzir bruhala iz zemlje. Na Selu je odneslo veliko kmetijo in še manjšo hišo ob cesti. Usadov je bilo ničkoliko. Ledinica je ostala odrezana od sveta, saj je odneslo vse mostove.

Središče kraja je bilo takrat v Starih Žireh. Ob cesti so bile hiše posejane bolj na redko: pr' Katrniku, pr' Lustiku, pr' Vrabcu, pri Gostišu, pr' Ančniku, pri Bahaču, pr' Česnovem Lojzetu, pri Lomarju, pr' Nežki, pri Homcu, Mrovcu, Tušku, Balčku, Malovrhu, Beštrovcu, Štrikarju in pr' Deklu.

Že pred prvo svetovno vojno je bilo v Žireh veliko obrtnikov. Skoraj v vsaki deseti hiši je delal čevljarski mojster, nekateri pa so zaposlovali tudi več delavcev. Veliko je bilo podkovskih kovačev, furmanov in kolarjev. Ti poklici so danes že skoraj povsem izginili.

Skozi Žiri je vodila makadamska cesta. Že za hojo je bila nerodna, kaj šele za vožnjo.

Z avtobusom sem se prvič peljal leta 1934, ko sem šel na nabor. Pozneje sem postal sprevodnik na avtobusni progi med Žirmi in Ljubljano. To delo sem opravljal vse do odhoda v partizane. Vmes sem naredil tudi vozniški izpit.

Vojno sem preživel brez ene same praske. Imel sem pravcato srečo, saj sem se velikokrat znašel v položaju, ko bi se lahko zgodilo marsikaj.

Leta 1945 sem bil še vedno pri vojakih. Domov sem se vrnil šele konec decembra in začel iskati delo. Želel sem postati zidar, vendar je bil uk predrag, zato sem moral svoje sanje pokopati.

Ko je krajevni odbor v Žireh kupil rabljen pettonski tovornjak, sem ga vozil nekaj več kot leto dni. Potem so se gume izrabile, novih pa ni bilo mogoče dobiti. Zato sem odšel v Alpino, kjer sem najprej delal kot čevljar. Pozneje sem postal vratar, nato glavni skladiščnik. Leta 1954 so me imenovali za direktorja.

Kot direktor sem se moral spopadati z najrazličnejšimi težavami. Vse, kar smo delali, je bilo odrejeno od zgoraj. Na začetku so nam s planskimi leti določali tako število in vrsto izdelkov kot tudi nabavo materiala. Skoraj ničesar nismo mogli narediti po svoje. Večkrat so me klicali na odgovornost v Kranj in Ljubljano. Včasih še sam nisem vedel, kaj je prav in kaj narobe.

Spominjam se tudi dogodka, ko so delavci stavkali. Odšli so na ulico in demonstrirali celo pred mojo hišo.

Po vojni sva z ženo začela zidati hišo. To so bili zelo težki časi, saj gradbenega materiala skoraj ni bilo mogoče dobiti. Po službi sva se s kolesom vozila skozi Gorenjo vas v Brebovnico. Več kot štirideset kubičnih metrov materiala sva nakopala sama.