KAKO SEM SPAL Z NATALIJO Z.

 

KAKO SEM SPAL Z NATALIJO Z.

Bilo je krasno novoletno jutro, lenobno in mirno. Cela ulica je še spala. To vem, ker se ni oglasil niti sosedov Polde, ki mi navadno laja tik pod oknom.

V sobi je bilo ravno prav toplo, da sem lahko z golima rokama objemal blazino, ne da bi me dražeče hladilo po hrbtu. Skrčil sem levo nogo, malo tudi zato, ker me je tiščalo na stranišče, vendar se mi še ni ljubilo vstati in odhlamudrati po hodniku. Raje sem mislil na Natalijo Z. To sem pogosto počel. Všeč mi je bila ta baba, četudi bi me imeli za bedaka, če bi bil tako nor, da bi o svojih sanjarjenjih govoril na glas.

Bila je ravno prav svetlolasa in živahna. Na odru je zmeraj stresala z joški, verjetno nehote in spontano. Drugače tega najbrž ne bi niti opazil.

Nekoč sva šla z Gregorjem na njen koncert. Nikoli ga ne bom pozabil. V Kamniku sva pri nekih novogradnjah napeljevala elektriko. Bila sva brez kosila in malice, lastniku pa se je grozno mudilo. Kar naprej je sitnaril okoli naju, ker se mu je zdelo, da sva prepočasna.

Gregor je ves čas polglasno sikal, da ga bo fental, če ne utihne, čeprav je vsak bedak vedel, da še svoje tašče ne kresne čez usta, ko ga zmerja in opravlja po vasi. Pa saj to pravzaprav sploh ni pomembno, to vam povem kar tako. Ko sva končala, sva se brez besed sporazumela, da je bilo zajebancije čez glavo dovolj in da je treba vse skupaj poplakniti s pivom.

Kjerkoli.

Samo da je pivo.

Ali dve.

Potem se je avto kar sam ustavil pred dvorano. Natalija je vabila z vseh plakatov, da se ji res nisva mogla upreti. Ne spomnim se več, koliko piva sem spil, pa kdo bi mislil na take podrobnosti! Vem le, da se mi je tisti večer ugnezdila v srce. Odtlej sem ji odgrinjal odejo, da je zlezla k meni, kadar sem le imel mir in me v postelji ni nihče gnjavil in moril s kakšnimi nepotrebnimi neumnostmi.

Kot na primer:

»Januš, vstani! Deset je ura, madona! A sem se morala prav jaz omožiti z največjim lenuhom v mestu? Zmigaj svojo debelo rit in naredi kaj koristnega!«

Takrat sem jo sovražil. Zelo globoko in od srca. Najraje bi jo prijel za vrat in vrgel skozi okno. Pa ne Natalije, temveč svojo Olgico.

Ne poznam ženske, ki bi znala poštenemu dedcu tako zajebati jutro kot prav ona.

Kot takrat, ko smo se vrnili z dopusta. Z vso ihto sem nosil kovčke v predsobo, ko je prihitela mimo, sem se ustavil, jo prijel za sočno ritko in se podrgnil obnjo.

Bil sem lačen kot pes. Ves teden je Malček spal pri naju, ker ga je bilo strah, in niti enkrat samkrat ga nisem namočil. Pojma nimam, kako sem zdržal. Zadnji dan se mi je že bledlo od hudega.

Ona pa je kar cvetela. Hodila je mimo in se mi smejala kot obsedena, zavedajoč se, da me ima v oblasti. Še otroka je ščuvala, naj ostaja pokonci in nama zvečer na terasi dela družbo.

Tiho sem preklinjal in pod mizo iskal poti do njenega mednožja, a se mi je zmeraj spretno izmaknila. Nedolžno me je gledala v oči in me božala s pogledi. Ko ji je Malček zaspal na rokah, je skomignila z rameni, češ, saj vidiš, da nič ne morem, tako nama je usojeno.

Z enakim glasom in skoraj enakimi besedami, kot je malemu sitnežu brala pravljico, je nato odpravila še mene, ko sem se je hotel dotakniti in zlesti na njeno stran postelje.

Uničujoče me je pogledala in si z vso tragičnostjo obliznila ustnice. Zdelo se mi je, da se bo zdaj zdaj zjokala od bridkosti, a se, logično, ni. Porinila me je vstran, da mi je jezik opletal na suhem, potem pokrila Malčka z rjuho, zatisnila oči in tudi sama zaspala.

Nisem imel poguma, da bi se splazil v kopalnico in sam naredil tisto, kar bi morala ona. Obležal sem kot klada. Zjutraj sem se ga že na tešče napil, potem pa še vsak naslednji dan, da bi se ji vsaj malo maščeval za njeno odvratno obnašanje.

Ko sem se namatral s kovčki, sem odpeljal avto v garažo. A glej ga hudiča! Od nekod se je prikazala moja mama. Saj jo imam rad kot ne vem kaj, toda v tistem trenutku sem jo zasovražil. Njo in ženo.

Usedli sta se za mizo v kuhinji. Mama je žarela od silne ljubezni, ker nas je spet videla, Malček pa ji je na dolgo in široko pripovedoval, kako sta z očkom lovila ribe in frcala kamenje.

»Saj sem vedela, da si zlat fant,« je rekla mama ponosno in me stisnila za roko kot nekoč, ko sem domov prinesel dobro oceno.

Ura je bila že pol desetih zvečer, pa še ni kazalo, da bo dvignila svojo rit in odpeketala domov.

Malček je zaspal za mizo. Odnesel sem ga v posteljo, med vrati pa za trenutek obstal in pomenljivo pogledal ženi v oči. Ona je le strmela skozme, ne da bi mi dala najmanjši znak, da me je razumela.

»Baba hudičeva,« sem zaklel potiho.

Na srečo me Malček ni slišal. V spanju se je še tesneje privil k meni in zacmokal z ustnicami. V navalu neke nepojmljive nežnosti sem se ga dotaknil z dlanjo in ga pobožal po laseh. V srcu se mi je zganilo nekaj milega. Sklonil sem se k njemu in ga narahlo poljubil na čelo, vdihnil vonj po morju, ki je še zmeraj vel iz njegovih oblačil, nato pa se naslonil na posteljno stranico, priklical Natalijo Z. in zaprl oči.

»Za vse sem sama,« mi je rekla Olgica zjutraj, brez pozdrava in običajnega cmoka na lice.

Bil sem slabe volje in tečen, zato sem jo preslišal ter se brez besed počil na stol. Zaškripal je ravno prav glasno, da je planila pokonci in zakričala name:

»A boš vse razbil, še preden bova odplačala kredite?«

Potem je stekla v sobo in zaloputnila vrata.

»Pa kaj te meče, Olgica?« sem spravljivo zaklical za njo.

Toda premamil me je pršut, ki ga je verjetno prejšnji večer prinesla mama. Naložil sem si ga na zajeten kos kruha, ki sem ga našel v vrečki, razgrnil časopis in pozabil na ženo.

•   •   •

Med silvestrsko večerjo mi je oče nenehno skakal v besedo. Pri tem mu je pomagala mama. Na obrazih se jima je videlo, da sta prišla zato, da me stisneta v kot. Niti sanjalo se mi ni, kaj imata za bregom, zato sem jima poskušal prijazno odgovarjati na vprašanja.

»Januš, lahko bi malo manj pil,« sta rekla skoraj hkrati.

Mama me je prijela za roko in mi jo narahlo stisnila.

»Kaj praviš?« sem zinil trdo, a v zadregi. Zdelo se mi je, da so vsi okoli mene izgubili tisto zdravo razsodnost, zaradi katere sem jih imel rad.

»Tisočkrat oprosti, ampak res se mi zdi, da ga malo preveč zlivaš vase …«

Nagnil sem kozarec vina. Pil sem cviček, kaj pa drugega. Počasi sem srknil požirek in nemočno iskal Olgičine oči, da bi ji namignil, naj mi priskoči na pomoč. Toda ona se je igrala z Malčkom in ga gladila po laseh, vsa odsotna in zasanjana, kot da je ne briga, kaj se dogaja z menoj.

»Nič,« sem odvrnil v zadregi in vstal. »Nisem vedel, da ste mi še tega ubogega kozarca nevoščljivi.«

»Ni bil eden. Šest jih je bilo,« je bila neizprosna mama.

Začudeno sem jo pogledal. Na kraj pameti mi ni padlo, da je štela vsak kozarec, ki sem ga zlil vase.

»Eh, mama, ti si malo nora, ampak te imam tudi zato še toliko bolj rad,« sem ji dahnil na uho, ko sem se zrinil mimo njenega stola.

Pri tem sem se narahlo dotaknil Olgice. Pobožal sem jo po lopatici. Za trenutek se je zdrznila, a ni dvignila pogleda. Lisica.

Stal sem za njo, dovolj blizu, da me je telo bolelo od napetosti. Hotel sem se je še enkrat dotakniti, ne z rokami niti s telesom, temveč z ustnicami. Vpiti njen vonj in odpoljubiti vzdihe, ki jih še nisem pozabil. Prav tako ne okusa njene mehkobe, razpiranja in zapiranja, ko se je stisnila k meni in me objela z nogami.

Stresel sem z glavo in poskušal hkrati zaigrati vzornega sina in moža, čeprav se mi niti sanjalo ni, zakaj so se zarotili proti meni. Bog mi je priča.

»Nekaj petard še imam. Mi jih bo kdo pomagal zmetati v zrak?« sem rekel prijazno in s pogledom objel vse hkrati.

Oče je zmajal z glavo. Mama se je petkrat pokrižala in rekla, naj se raje usedem nazaj, da so petarde tako ali tako prepovedane. A je nisem ubogal. Logično, da ne. V tej hiši sem bil jaz gospodar, ona pa samo na obisku. Pa še to nisem vedel, ali je dobro, da je prišla, ker sta se z Olgico obnašali tako neumno in zarotniško, kot da se jima je zmešalo.

Poljubil sem Malčkove prstke in ga pobožal po licu, nato pa odkolovratil skozi vrata v klet, kjer sem v stari železni omari hranil rakete in petarde.

Pred kakšnim tednom sem dal Turku, tako smo klicali Ibrahima, dvesto evrov, da mi je prinesel rakete iz Romunije. Menda so bile prvovrstne. Direktor mi jih je že sredi poletja nekaj pritovoril iz Indije. Ne sprašujte, kaj je iskal tam, ker tudi jaz ne vem. Točno 315,43 evra pa sem stisnil v roke Ferdu, ki jih je tudi letos kupil v Madridu. Tja je odletel na lastne stroške, sredi inventure, ki smo jo imeli v firmi. Nihče mu ni zameril, saj smo vedeli, da so ga vodili višji nameni.

»Prekleta baba hudičeva! Če mi že ne da, ji bom pa vsaj s petardami kravžljal živce,« sem maščevalno pomislil, medtem ko sem iskal dovolj veliko košaro za vso kramo.

Vseeno sem se sam sebi smilil. Mlad sem, postaven, dobro zaslužim, celo s taščo se odlično razumem. Nič mi ne manjka. Kaj, ko se me žena še kar naprej izogiba kot hudič križu.

»Če bo še danes tako, jo namlatim kot psa,« sem si rekel jezno, ne meneč se za nagajivega škrata, ki se mi je nekje globoko v podzavesti na vsa usta režal in spakoval.

V telesu sem čutil napetost. Razdraženost. Že ena sama, povsem nehotena misel na golo žensko telo me je docela predramila in razgalila. Na koži sem začutil celo dotike, čeprav o njih že več mesecev ni bilo ne duha ne sluha.

Moj bog, kaj sem naredil hudega, da me tako kaznuješ?

Zunaj je bilo mrzlo. Veter, ki se je lovil med cipresami, je s seboj prinašal sneg, ga vrtinčil na čistini pred garažo in odlagal ob krtinah, ki so se jasno risale v svetlikajoči belini. V mraku je od daleč svetilo drevesce, okrašeno z lučkami. Tisto leto sem ga postavil na balkon. Spotikal sem se po poledenelem dvorišču in iskal primerno mesto, kjer bi se ugnezdil, da me ne bi motil vsak bedak, ki bi ga pokanje spravilo ob živce.

Po cesti se je primajala Tilčka. Duh po znoju in cigaretnem dimu me je požgečkal pod nosom. Za spoznanje sem se dvignil in naslonil na drevo.

Tilčka mi je mahala z rokami.

»Ej, sosed, kako si? Pridi sem, da te kušnem za novo leto!«

Nekaj sem zamrmral. Baba zmešana, spet se ga je nalila. Tisti njen jo bo premlatil kot vola, potem bodo prinoreli policisti in ga odvlekli s seboj, ona pa bo napol gola tekala okoli hiše in rotila sosede, naj jo rešijo nasilnega moža.

»Imaš kakšno pivo?« je sitnarila tik ob zaboju s petardami.

Še malo, pa se bo prevrnila čeznje, me je prešinilo.

Skočil sem pokonci in jo nežno prijel za roko, toda izmaknila jo je. Zastrmela se je vame z neko neopredeljivo grozo v očeh, kot da se boji, da ji kaj hočem.

»No, no,« sem jo skušal pomiriti. Celo nasmehnil sem se ji, ona pa je nepremično buljila vame.

Nenadoma se je drobno nasmehnila, po mussolinijevsko dvignila roko in zamomljala:

»Živela partija in živel Tito!«

Nato se je odlepila od našega dvorišča in odtavala naprej.

Gledal sem za njo in obenem mrzlično računal, koliko časa ji je še ostalo, preden jo dobi v roke njen nasilnež.

»Mogoče ena ura? Ne več,« sem pomislil z olajšanjem. Ni mi bilo do tega, da bi kakšni prekleti policisti zmotili moje užitke.

Do polnoči je manjkalo več kot pol ure. Pa kaj potem. Naj se vidi, kdo ljubi pokanje in romantično razsvetljeno nebo!

Smejal sem se kot otrok. Ognjemet, tisti iz Madrida, je bil fantastičen. Na nebu se je prižgalo nekaj milijonov luči v rdeči, rožnati in zlati barvi. Slapovi žarečih isker so mehko in lenobno drseli med snežinkami proti tlom, a so se, še preden bi utegnili poljubiti sneg, porazgubili skupaj z mojim navdušenim vriskanjem.

Na cesto sem vrgel še nekaj petard, da je pokalo kot na soški fronti. S kotičkom očesa sem opazil, da so se pri sosedih začele odmikati zavese, vendar mi ni bilo mar.

»Naj vsi vidijo, da se Olgici jebe zame,« sem si dejal.

V zrak je poletela nova raketa, tokrat v modrih in srebrnih odtenkih.

Nisem odnehal niti tedaj, ko je v zvoniku odbila polnoč. Trmasto sem vztrajal na prostem, sam, osamljen in zavržen.

Malo pred drugo uro so se v daljavi zaslišale sirene. Kot bi trenil, so mimo mene zdrveli trije policijski avtomobili, takoj za njimi pa še reševalno vozilo.

»Drek, tole pa je nekaj novega,« sem se namrščil in se še tesneje zavil v bundo.

Splazil sem se med skladovnicami drv in z grozo opazil, da iz sosednje hiše na nosilih nosijo krvavečega moškega. Oblila me je kurja polt. Madona, pa ne, da ga je zaštihala, baba zmešana.

Ni mi dalo miru. Stopil sem bliže in pocukal policista za rokav.

Obrnil se je. V njegovih očeh ni bilo nobene ostrine, le žalost in obžalovanje.

»A ga je Tilčka?« sem vprašal.

Prikimal je.

»Take so danes babe. Kmalu nas bodo vse pospravile,« sem zamomljal razdraženo.

Tudi drugi sosedje so začeli prihajati na ulico. Tih šepet se je širil z enega dvorišča na drugo, dokler niso policisti odpeljali še Tilčke. Sirene so se izgubile v noči.

»Mislila sem, da so prišli pote,« je dejala Olgica, ko sem vstopil v predsobo in si sezul premočene čevlje.

Ostro se je zahihitala in mi požugala s kazalcem.

»Ti, ti, ti, možiček. Malo preveč si postal poreden.«

Grobo sem jo odrinil in prijel za kljuko vrat spalnice.

»Take ste babe. Kar naprej nas zajebavate, potem pa nas še spravite na drugi svet.«

Z vso močjo sem zaloputnil vrata za seboj.

Kiselkast vonj po pijači se mi je dvigoval iz želodca. Po predalu sem iskal kakšen pozabljen aspirin, vendar ga nisem našel. Moja Olgica je imela te reči v kuhinji, tja pa nisem hotel. Preveč sem bil jezen nanjo. Pa na starša tudi.

Prsti so mi še zmeraj smrdeli po zažganem, a me ni motilo. Pokanje s petardami me je tudi tokrat osrečilo. Počutil sem se kot majhen otrok. Najraje bi skakal po postelji, visoko do stropa, vendar sem se bal, da bi potem Olgica mislila, da se mi je povsem odtrgalo.

Raje sem zlezel pod odejo, objel blazino in milostno dovolil Nataliji Z., da je legla k meni in me objela s svojimi mehkimi rokami.