zakaj brati LUČKINE ZGODBE

 

Osrednja pripovedovalka je Lučka, ženska, ki že na začetku pove, da je bila od otroštva drugačna: rdečelasa, pegasta, ostra na jeziku, z občutkom, da nikamor čisto ne spada. Sama sebe razume kot nekakšno opazovalko ljudi, živali in njihovih ran. Že kot deklica naj bi znala umiriti podivjanega konja ali renčečega psa, pozneje pa začne ljudem gledati v kavno usedlino in karte. A kmalu se pokaže, da ljudje k njej ne prihajajo le po “prerokbe”, ampak predvsem zato, da odložijo svoje zgodbe, bolečine, ljubosumje, sovraštvo, strahove, ljubezenske polome in družinske skrivnosti.

Dokument je zato bolj kot zgodba o vedeževanju mozaik človeških usod. V njih se prepletajo nasilje v družini, prisilni splavi, spolne zlorabe, duševne bolezni, molk o spolnosti, revščina, povojna ideologija, sram, alkohol, zakoni brez ljubezni, odnosi med starši in otroki, pa tudi drobni trenutki humorja, preživetja in samoironije. Posebej močna je Lučkina lastna zgodba: doma je pogrešala dotik, toplino in osnovno materinsko nežnost; ko je kot gimnazijka zanosila, so jo doma prisilili v splav, nasilje pa je bilo tako hudo, da se v bolnišnici nihče ni vprašal, od kod poškodbe.

Najbolj boleča nit Lučkine izpovedi je odnos do brata in očeta. Brat je bil razvajen, duševno prizadet, vse bolj nasilen, starši pa so odgovornost zanj prelagali nanjo. Lučka opisuje, kako je bila v sedemdesetih letih ženska za vse kriva sama, tudi kadar je bila žrtev. Njena zgodba se stopnjuje do varne hiše, sodnije, policije in dokazovanja spolnega napada na njenega otroka. Kljub vsemu se iz te groze prebije do nove službe, novega partnerja, otrok in človeka vrednega življenja.

Zanimive zgodbe, ki izstopajo

1. Lučka – vedeževalka, ki ne prerokuje prihodnosti, ampak posluša ljudi
 Zanimivo je, da Lučka v karte verjame kot v čarovnijo. Ljudje od nje pričakujejo vse: odgovor, ali so mrtvi šli v nebesa ali pekel, ali bo sovražnika doletela kazen, ali bodo zadeli na loteriji, ali jih kdo ljubi. V resnici pa pridejo še po nekaj veliko bolj človeškega: po poslušalca.

NEKAJ ZGODB:

2. April in Poldi – “Casanova” iz socializma

Zgodba o računovodji Poldetu je ena bolj pretresljivih. Revščina, oglasi za ženitovanje, pisma “dragim tovarišicam”, kraje oblačil, ženske, denar, šverc, bogata Malči, tast, pobeg v Nemčijo – vse ima ritem skoraj kriminalne komedije. Poldi ni samo ženskar, ampak tudi preračunljiv človek, ki zelo hitro ugotovi, da se lahko tudi ljubezen spremeni v poslovno priložnost.

3. Mihaela – otrok, rojen “na štali”

 Mihaela pove, da se je rodila leta 1970 v hlevu, kot bi ji usoda že na začetku povedala, da bo njeno življenje umazano in zanemarjeno. Nihče se ni zares zmenil zanjo; vzgajala se je sama, v umazaniji, med živalmi, v potoku, med odraslimi, ki so bili pogosto bolj nagonski kot odgovorni. Ta zgodba ima veliko moč, ker pokaže otroka, ki bi ga okolje lahko zlomilo, pa v njem vseeno ostane nekaj trmaste življenjske sile.

4. Rezika – vedeževanje na 090 linijah

To je zelo zanimiv vpogled v čas po letu 1995, ko so se odprle telefonske vedeževalske linije. Rezika pove, da so ljudje klicali celo iz službenih telefonov, vedeževalke pa niso sedele v mistični sobi s svečami, ampak v studiu s telefoni, navodili in “formulami” za različne stiske. Zgodba je hkrati zabavna in srhljiva, ker pokaže, kako hitro se lahko človeška osamljenost spremeni v odvisnost od glasu na drugi strani žice.

5. Duška – iz družine prvih povojnih miličnikov

Ta zgodba je dragocena, ker odpre prostor, o katerem se res redko govori: kaj se je dogajalo doma pri ljudeh, ki so bili zunaj predstavniki oblasti, doma pa so bili pogosto nasilni, travmatizirani in neobvladani. Duška opozori, da so bili mnogi prvi miličniki nekdanji partizani, politično zanesljivi, ljudje pa so se jih bali. Še pomembneje pa je, da so bile njihove žene in otroke pogosto, žal, deležne njihovega nekontroliranega besa.

6. Marija – otrok vojne in povojnega preživetja

Marijina zgodba ima zgodovinsko širino. Rojena je bila leta 1943, pri hiši je bilo enajst otrok, očeta so med vojno ubili, kmalu po osvoboditvi pa jim je zaradi kresa zgorela še hiša s slamnato streho. Ta pripoved je pomembna, ker pokaže, kako se velika zgodovina vedno konča v čisto konkretnih stvareh: v postelji s premalo prostora, otrocih po tleh in ob mami, ki nima časa niti za jok.

7. Marta – odpuščanje na pragu devetdesetih

 Ko skoraj devetdesetletna ženska pove, da je staršem odpustila, čeprav so jo prikrajšali za ljubezen, občutek pripadnosti in jo ignorirali, kot da ne obstaja. 

8. Alma – kriminalistične zgodbe iz stare šole

 Skriti kovanci v peči, sef pod kadjo, skrivna tiskarna za steno, dekleta, ki so jih skrivali za omaro, da ne bi nihče izvedel za prostitucijo – to so usode, ki jih bralec požira, ker dajejo občutek, da je bilo včasih marsikaj bolj povezano z intimo, kot si danes predstavljamo.

9. Gitica – staranje kot olajšanje

Giticina zgodba je težka, ker govori o ženskem telesu kot tržnem blagu. Eden najbolj pretresljivih stavkov je misel, da imajo nekateri staranje za srečo: starejša, kot je bila, manj je bila zanimiva moškemu svetu in več je bilo miru. To je močna, grenka izjava, ki odpira temo prostitucije, moških dvojnih življenj in žensk, ki vedo več, kot bi si marsikatera “spodobna” družina želela.

Lidija je ena najmočnejših zgodb v celotnem dokumentu. Začne se v Zagrebu, v družini, kjer je mati živela zelo neurejeno življenje, otroci pa so bili prepuščeni sebi, teti Zinki in nasilju. Že otroštvo je zelo filmsko: odsotni oče, mati, ki oddaja spalnico ljubimcem, otrok, ki si pri rezanju čebule odreže dva prsta, in potem še bolnišnica, kjer mati pride šele tretji dan. Najhujši del Lidijine zgodbe pa je, ko jo mati dobesedno “prepusti” moškim za svoje koristi. Tu je ogromno bolečine, a tudi pomembna tema: kako je lahko otrok zlorabljen ne samo od tujca, ampak tudi zaradi molka in preračunljivosti lastne matere.

Dragica je zgodba o družini, ki se začne skoraj idilično: ljubezen med očetom in materjo je opisana kot nekaj lepega, skoraj pravljičnega. Potem pa se vse počasi sesuje zaradi alkohola, materine nepredelane bolečine, očetovega bežanja v druge ženske in otroka, ki mora prehitro odrasti. Zelo močan je prizor, ko deklica kot otrok najde pijano mater v kleti in že razume, da so krive prazne steklenice.

Karol je dragocen zato, ker prinese moški glas. Ni samo zgodba o planincu in Grintavcu, ampak tudi o osamljenem, “cagavem” moškem, ki je ljubezen vedno znova zamudil ali se je ustrašil. Zelo lepo delujejo njegovi spomini na gore, na kamen z žigom z Grintavca, na reševanje človeka pred podhladitvijo, pa tudi na pozno zaljubljenost v Polonco. Njegova zgodba ima tudi močan odrešilni lok: alkohol, abstinenca, Rugelj, tek, branje, samodisciplina.

Tanja je zelo zanimiva zaradi nenavadnega družinskega obrata. Sprva ima skoraj lepo otroštvo, potem jo zlomi smrt fanta Gašperja, ki po nesreči pristane na vozičku in si vzame življenje. A prava zgodba se razkrije doma: oče se zlomi, ker je zalotil ženo in družinsko prijateljico Zdenko v postelji. Tu ni problem istospolna ljubezen, ampak leta laži, prikrivanja in razpad očeta, ki tega ni znal nositi.

Katja oziroma zgodba o Otti je skoraj roman. Otta pride iz Amerike v Evropo zaradi ljubezni, mož Noah je alkoholik, nasilnež, šarmer in varalica. Hčerka Maria očeta po njegovi smrti idealizira in krivi mater, Otta pa molči, ker noče hčeri podreti podobe očeta. Potem pride še Helmut, pozneje Eduardo iz mladosti, dolgovi, bolezen, rak in smrt. Ta zgodba je zelo bogata, ker ima širino: Amerika, Frankfurt, Slovenija, Kolorado, stara ljubezen, izkoriščanje, materinska krivda.

Evgen je zgodba, ki bi bila bralcem zelo zanimiva, ker je drugačna: nekdanji športnik, ženskar, oglas v Nedeljskem, zmenki z različnimi ženskami, krofi, Minka, zakon, otroci, lažne obtožbe, CSD in sodišče. Zelo močan je obrat, ko v predalu najde pismo, ki razkrije, da je bila žena poučena, kaj mora reči, da ji bodo verjeli. To je zgodba, ki bi zagotovo sprožila odzive, ker odpira temo očetov, ločitev, krivic in otrok.

Boštjan ima eno najbolj intrigantih zgodb: mama je bila prepričana, da ji v porodnišnici niso povedali resnice o smrti novorojenčka Uroša. Otrok naj bi bil zvečer še zdrav, zjutraj pa ga ni bilo več. Mati je vse življenje verjela, da je bil ukraden, in je celo na spomenik dala vklesati njegovo ime brez letnice smrti. To je ena tistih zgodb, ki v bralcu sproži nešteto vprašanj.

Peter je izjemno močna zgodba o otroku alkoholizirane matere. Deček mora že zelo zgodaj skrivati steklenice, lagati za mamo, skrbeti za mlajšo sestro, pospravljati, paziti, da se ne zgodi najhujše. Najbolj pretresljivo je, da je sestrici hkrati brat in oče, pa vseeno ostane nekako človeški, skrben, odgovoren.

Martina je najtežja, najbolj kruta zgodba v tem delu. Govori o očimu, spolnem nasilju, materi, ki ne zaščiti otrok, o sestri, ki se vrže pod avto, in o sistemu, ki se zgane prepozno. 

Marija je zgodba, ki odpira zelo občutljivo temo otroške spolnosti, nevednosti in sramu. Začne se z vojno, požarom, revščino in enajstimi otroki, nato pa se razpre zgodba o deklici, ki zaradi popolne nevednosti ne razume, kaj se dogaja med njo in bratom. Najbolj boleč del je, ko zdravnik v šoli govori o spolnosti na način, ki deklico namesto razumevanja pahne v občutek umazanosti in krivde. 

Kaj je rdeča nit knjige

ljudje preživijo neverjetne stvari, a največkrat jih ne zlomi življenje samo, temveč molk okoli njega. Otroci so prepuščeni sami sebi. Ženske so ''krive'', četudi so žrtve. Moški se skrivajo za položajem, partijo, uniformo, denarjem ali “ugledom”. Družine navzven delujejo urejene, znotraj pa se dogajajo stvari, ki jih sosedje slutijo, a o njih molčijo.

Rekla bi, da je v knjigi zbran zelo močan izbor pričevanj v smislu “Zgodbe, ki jih ljudje niso povedali nikomur” ali “Za zaklenjenimi vrati se je dogajalo marsikaj”.

 

bralka Nika