iščem žensko za zakon

 

 

April:« No, če mi že težiš, haha, ti pa opišem življenjsko pot našega Casanove, računovodje Poldeta. Slučajno je bil tudi moj brat. Že kot otrok je bil z dušo in telesom ekonomist. Starši so bili veliki reveži. Nalepke, da je mama izhajala iz družine, v kateri je bil oče precej let v zaporu, oče pa je imel sorodnike v beli gardi, ni bilo častno. Sicer se je govorilo, da je pogosteje dvignil steklenico kot puško, a to ni bilo pomembno. Resnica pač ne bi dala klevetam prave teže.

Poldi je bil povprečnega videza. A vrstniki bi to še spregledali, če bi si kdaj oblekel kavbojke, ki so bile takrat modni hit. Zanje doma ni bilo denarja, zato je nosil preširoke moške hlače, ki se jim je že na daleč videlo, da so iz ''druge roke''.

Pri sedemnajstih se je Poldiju življenje čez noč obrnilo. Nekega nedeljskega večera sta s stricem poslušala Marjana Kralja in oddajo V nedeljo Zvečer. Opazoval je strica, ki je v časopisu s svinčnikom obkroževal oglase. ''Kaj pa delaš?'' ga je vprašal. ''Oh ženo si iščem, ali pa tovarišico za skupne sprehode.''

''Pa še meni eno najdi,''je zagodel Poldi.

Prej, preden mu je fotograf naredil portretne fotografije, mu je stričeva sodelavka napisala nekaj vzorcev pisem za mlada dekleta, v katerih je pisalo približno takole:

Draga Tovarišica…(dodaj ustrezno ime)

Vaša fotografija me je očarala, ne morem in ne morem nehati misliti na vas. Srce mi noro razbija, medtem ko me gledajo vaše oči. Prosim, lepo prosim, bodite tako dobri, predlagajte, kje se lahko srečava in osebno spoznava. Odkar sem videl vaš prijazni obraz, zame ne obstaja nobena druga. Zagotavljam vam, ne boste razočarani…

Z velikim spoštovanjem v še večjem pričakovanju vaš Leopold.

Prejel je veliko odgovorov, z večino žensk se je tudi dobil. Kar naenkrat je postal glavni frajer. Sobotni kino, vsakič z drugo deklico. Fantje so strmeli.

Nekaj časa so ga ženske še zabavale, potem pa ga je začelo skrbeti, kdaj in kako bo stricu vrnil denar, ki mu ga je posodil. Bolela ga je glava, ko je pomislil, da ni častil le žensk, temveč tudi prijatelje.

Kmalu se mu je posvetilo. Med tovarišicami bo treba narediti selekcijo. Ne more se družiti z njimi, da ne bi imel od njih tudi kaj koristi. Spomnil se je Suzaninega nasveta, kako priti do novih hlač. ''Vredno je poskusiti,'' si je rekel in stopil v trgovino.

Gospodična ga je bila zelo vesela, ko ga je zagledala. ''Pojdi v garderobo in odnesi s seboj troje hlač. Tiste, ki ti bodo všeč, obleci spodaj, čeznje pa potegni svoje stare hlače, dvoje mi pa potem vrni. Pa pazi, za stojali v kartonski škatli sedi miličnik in skozi luknjo opazuje, kaj se dogaja ,ker so se kraje povečale.''

 ''Uf, kako mi je srce tolklo, a  že čez nekaj dni sem akcijo s srajco in kravato speljal brez napake!'' mi je ves razburjen razlagal pri večerji. Po tem, ko si je privoščil še Murin plašč, je ugotovil, da se je Suzane naveličal. Ker je bil lepo oblečen, so se nanj lepila veliko lepša in zanimivejša dekleta!

Enkrat maja je srečal Malči. Takoj je opazil, da ima denar in se rada postavlja. Plačevala je pijačo, večerje, hotelske sobe- in to z levo roko. Četudi je Poldi, že zaradi lepšega, na blagajni ponujal največji možni bankovec, ga je ignorirala.

Naj najprej povem, da je imel Poldi takrat še vsaj malo srca. Suzane se ni mogel znebiti čez noč. Smilila se mu je. Pa je to namesto njega storila Malči. Meni nič, tebi nič je stopila v Modno hišo in ji zabrusila, da je Poldi zdaj njen.

Potem pa nam je umrl dedek. Če po pravici povem, je nama z bratom bilo vseeno zanj. Živel je nekje pri Moravčah, bogu za hrbtom. Na pogreb so šli starši, pa še to zato, da ljudje ne bi opravljali. A Poldi ne bi bil Poldi, če ne bi tudi iz njegove smrti poskusil narediti nekaj koristnega za svoj žep.

''Ne grem plesat, ne morem, srce me boli, tako sem žalosten,'' je stokal pred Malči. Ta je rinila vanj in ga sočutno spraševala, ali mu lahko pomaga. Ves v solzah ji je zaupal, da je oče posodil denar stricu, veliko denarja za nakup hiše, da zato še za pogreb nimamo.

''Ni problema,'' je odgovorila. Naslednjega dne je šel z njeno mamo v banko. ''Koliko potrebuješ?'' je vprašala bodočega zeta.

Usedli so se v avto in se odpeljali še v Gorico. Banka Agricola, polna noblese, raj za jugoslovansko rdečo buržoazijo. Poldi se je vrnil domov s polnimi žepi. A kako razložiti staršem, od kod denar? Stric, pokvarjena duša, si je potem za ustrezno provizijo izmislil zgodbico o stanovanjskem kreditu, ki ga mu je nek trgovec, dober prijatelj, pretopil v konkretne dinarje. Ojoj! Še danes mi je hudo, ko se spomnim, kako so se mamici zasolzile oči ob takšni dobroti!

Ker denarja ni mogel vrniti, sta se z Malči kar na hitro vzela. Svatje so tri dni rajali na Bledu. Tudi v socializmu je bilo tako: če si bil pri koritu, si imel denar, če si imel denar, si lahko plačal vse, česar si si poželel.

Sledile so počitnice v Benetkah in v Portorožu, nakar je tast predlagal, da se Poldi zaposli v njegovi obrtni delavnici. ''Z veseljem,'' je odgovoril moj brat,''računovodstvo mi je zmeraj zelo dobro šlo.''

Plača je bila dobra, o tem, koliko je zaslužil še zraven, pa ni govoril niti z ženo. Malči je imel po svoje rad, a kaj, ko ga druge ženske niso pustile na miru. Kot zrelo klasje so padale na njegovega temno zelenega citroena ali Žabo, kot smo ji takrat rekli.

Ko je človek enkrat zgoraj, hitro pade na tla, če ni dovolj pazljiv. Tast je začel nekaj sumiti in zaposlil je še eno računovodkinjo. Bila je to gospa hitre pameti, a neuglednega videza.

Zelo hitro je začela riniti v Poldija. V najbolj romantičnem trenutku mu je zaupala, da ga preiskujejo kriminalisti, da je ona prišla v firmo zato, da ga razkrinka in kasneje nadomesti. Poldi se je počutil, kot bi ga polili z ledeno mrzlo vodo. Toliko mu je še uspelo, da je skril nekaj denarja, spokal svoje cunje ter napisal tastu pismo, da mu je žal. Potem pa cokom pokom v Nemčijo.

Nikoli ni izvedel, kako ga je tast izsledil v neki tovarni v Ingolstadtu, koder je delal. Pritisnil ga je ob zid in zahteval, da vrne ves nakradeni denar. Na smrt se ga je ustrašil, saj tast ni bil sam. s seboj je pripeljal dva južnjaka, ki sta imela za pasom zataknjeni pištoli.

Izročil mu je vse, kar je imel. Edina sreča je bila, da je tast odstopil od pregona, zato se je lahko vrnil in se zaposlil v časopisnem podjetju.

Spet je počel stvari, kot jih je počel pri sedemnajstih: odgovarjal je ženskam, ki so oddajale ženitovanjske oglase. Dolgo ni imel sreče. Med kandidatkami je bilo veliko poročenih, ki so bile doma nezadovoljne in brez denarja. Pri njem so iskale tako seks kot denar. Na to vižo pa ni ne želel ne mogel igrati.

Poleg tega ga je tudi ločitev drago stala. Njeni so imeli denarja kot pečka, on pa le slabo, delavsko plačo. Drži, da je nekaj malega zaslužil s švercanjem kavbojk in cigaret preko meje, a to je bil denar, ki ga je hranil za skrajno silo.

Potem smo se osamosvojili. Šverc je čez noč postal brezpredmeten. Stiskal se je v podnajemniški garsonjeri, bil brez službe, nekoč mi je celo omenil, da je bil takrat zelo obupan.

Tudi leta in razuzdano življenje so na njegovem obrazu pustili sledi. Lasje so se kar nekam izgubljali .Ni bilo žavbe, ki bi mi lahko vrnila nekdanji ugled in sijaj. Toda še vedno se je dalo. Le bolj naporno je bilo.

Darinka je bila žena alkoholika, zdravljenje mu je šlo dobro od rok, večkrat je bil na odvajanju in večkrat mu je uspelo. Z njo se je spoznal v slaščičarni na Bohoričevi, v bližini je imel dr. Rugelj pisarno -laboratorij, koder so ''uničevali'' alkoholne ideje tistih, ki so padli na dno. Ko sta se prvič srečala, je dve uri govorila in govorila. Poldi je na srečo imel čas, da jo je poslušal. Ko je končala, mu je kar sama predlagala nov zmenek.

''Ogledal sem si jo je od nog do glave, zdela se mi je privlačna, pa tudi dišala je po pravi ženski,'' mi je omenil brat, ko me je pozno zvečer poklical po telefonu.

 Naslednjič sta šla na izlet na Rožnik. Tokrat je pa on prišel do besede. ''Naložil'' ji je marsikaj, tudi takšne reči, ki so se mu zadnji trenutek znašle v ''scenariju''. Skoval je filmsko zgodbo o krivicah, ki so se mu pripetile. Kako ga je ogoljufal tast, pred katerim je moral bežati v Nemčijo, kako je ženi pustil vse premoženje in kako gromozanski kredit odplačuje nekemu Židu z Dunaja. Vsa v solzah ga je poslušala. Nato je povzela besedo še ona. Zaupala mu je, da so ji morali zaradi njegovega nasilja na novo sestavljati čeljust, kako je nekaj dni živela priklenjena na radiatorju in kako so morali otroci vse to gledati. Na koncu je nekako izpadlo,  da je bil Poldi še zmeraj večja žrtev kot ona.

V Rožni dolini sta pri stari čarovnici, ki je bila takšna kot tista iz Janka in Metke, le vila je bila bolj gosposka, najela sobico, jo domiselno opremila in si ustvarila ljubezenski raj. Ženska je v sebi čutila neizmerno potrebo po žrtvovanju. Poldi je bil zelo vesel, ker se ni hotela ločiti. Menda zaradi otrok, ki so ostali pri možu. Odlično sta vozila nekaj let. Za vse je skrbela ona, saj je bila zelo materinska do njega. Pomagal ji je le, ko ju je obiskal njen nekdanji. Nekajkrat se je sicer zgodilo, da je nasilnež pretipal kosti tudi njemu, a je na to hitro pozabil.

Prišlo si dnevi, ko se mu je oglasila vest ob misli, da živi na njen račun. Kadar je jima zmanjkalo denarja, je vzela posojilo in takrat je tudi sam malo ''porinil'', da je kaj zaslužil s priložnostnim delom. Ni mogel razumeti, da jo je neizmerno osrečevalo, če je skrbela zanj. Sam s seboj je bil čisto zadovoljen, da je samo jemal in lepo živel na njen račun.

Potem je prišel dan, ko se je pošteno streznil. Darinka je prijokala iz službe.

''Na sistematičnem pregledu so mi rekli, da se moram takoj zglasiti na Onkološkem,'' je povedala med smrkanjem. Pa sta šla. Dr. B. je bil zelo prijazen, vse je jima razložil. ''Žal ste prišli prepozno,'' je dodal na koncu. Njegove besede so dotolkle še Poldija.

Darinka je ostala v bolnici, brat pa jo je redno obiskoval in ji nosil darilca. Nekoč mi je pripovedoval, da česa podobnega še ni videl. Darinki se je pod vratom odprla živa rana, ki se ni hotela zaceliti. Umrla mu je na rokah. V tistih trenutkih je začutil veliko žalost. Sam nad seboj se je zgrozil, ko je pomislil, kakšen lump je bil. Z njenim možem sta šla skupaj za pogrebom, potem sta zavila v gostilno in se ga nažrla. Prvič v življenju je bil pijan ko krava, potem pa dva dni bolan.

Sledila je zapuščinska razprava. Po Darinki je podedoval brunarico, v kateri danes živi. Zanimivo je bilo, da se njen mož temu ni upiral. Še več: Poldija včasih obišče in kot mi je znano, možakar tudi manj pije. Otroka sta že odrasla, poročena, imata svoje skrbi.

Bratu včasih kaj skuham in mu malo pospravim. Zanimivo se mi zdi, da Darinkine poročne slike, ki visi nad kaminom, ni snel. Ko sem ga vprašala, zakaj ne, mi je odgovoril, da je edina ženska v njegovem življenju, ki jo je močno ljubil, a hkrati tudi močno izkoriščal. No, kaže, da ima moj brat še malo vesti! Ne bo šel v pekel, kot sem mu pogosto omenjala.

Še to: zadnje čase se je moderniziral. Po upokojitvi je naredil računalniški tečaj in si nabavil računalnik. Ne more pa iz svoje kože: ženske lovi kar na Facebooku! No, med njimi so tudi prebrisanke, ki bi rade ujele njega, a se jim ne da! Od tistih, ki se zaljubijo vanj, si včasih izposodi denar. Ne veliko, kakšnih 2.000 evrov, toliko, da ima za masaže, za pivo v Portorožu, pa za Gardaland, kamor pelje vnuke. Pošteno ali nepošteno? Vse je treba plačati. Ker se zelo dobro razumeva, mi včasih reče:''Rad imam dober kmečki seks, uživam ob ženskah, ki so sicer odcvetele, a so še zmeraj polne miline, takšne, ki jim hormoni, če jih prav pobožam, na vso moč podivjajo.«

naročilo:

jutri2052@gmail.com