HUDIČEVKA

 

Že od nekdaj trdim, da ni pisatelja niti scenarista, ki bi premogel tako bujno domišljijo, kakršno imajo lahko povsem običajne življenjske zgodbe. Resničnost zna biti včasih bolj neverjetna od najbolj drznega romana.

Ker sem v Andrejini zgodbi »ločence« omenila v nekoliko negativnem pomenu besede, se je eden od bralcev odločil, da mi – in nam vsem – pošlje svojo izkušnjo.

---

»Živel sem z žensko, ki je bila zelo navezana na svojo družino, predvsem na mamo. Na začetku zaradi tega nisva imela nobenih težav, sčasoma pa so se začele hitro kopičiti. Zlasti po rojstvu sina.

Dojenček je imel krče in je veliko jokal. Tašča je ponoči večkrat nepovabljena in nenapovedana vdrla v najino stanovanje, naju odrinila od otroka, ga dvignila in začela nositi sem ter tja po sobi. Po mojem se je prav zaradi tega navadil na naročje. Vse do petega leta ni hotel zaspati, ne da bi ga prej vsaj nekaj časa pestovali.

Zaradi njenega vmešavanja sva si s taščo večkrat skočila v lase, kratko pa je potegnila tudi partnerka. Mama ji je očitala, da si je izbrala največjega bedaka na svetu.

Med drugo nosečnostjo je partnerka splavila. Tudi za to sem bil kriv jaz, češ da sem »silil vanjo«, namesto da bi med nosečnostjo pozabil na spolnost.

Nekoč sem zaspal pred televizorjem. Mleko, ki sem ga pustil na štedilniku, je prekipelo in iz kuhinje se je začel valiti dim. Še preden sem dobro prezračil stanovanje, je že vsa vas izvedela, da sem hotel namenoma zažgati hišo, ker da taščo »sovražim«.

S sinom sva pogosto kotalkala. Nekoč se je tašča spotaknila ob mojo kotalko, ki je, roko na srce, res nisem pospravil, ampak sem jo pustil ležati na dvorišču. Zvila si je gleženj. Kmalu so ljudje začeli govoriti, da sem jo hotel ubiti.

Po izgubi otroka je imela partnerka precej težav. Mama ji jih je »uspešno zdravila« tako, da jo je vztrajno odvračala od mene. Ko smo šli poleti skupaj na dopust, smo se zelo lepo imeli. Zdelo se mi je, da se stvari med nama končno umirjajo. Konec avgusta pa me je partnerka prosila, naj se začasno odselim. Dejala je, da ne zdrži več ob meni.

Njene besede so bile zame velik šok. Predvsem zaradi sina, na katerega sem bil zelo navezan, prav tako pa je bil tudi on navezan name.

Morda bi še vztrajal in skušal rešiti najino zvezo, če me stara vešča ne bi morila na vsakem koraku!

Pri partnerkini hiši sem postavil malo večjo vrtno uto, v kateri sem si uredil tudi majhno delavnico. Ko sva z bratrancem v stanovanju, kamor sem se preselil, sestavljala omare, sem ugotovil, da sem orodje pozabil v tej uti.

»Pa ti pojdi ponj, saj veš, kje je!« sem mu rekel.

Sedel je v moj avto in se odpeljal dva ali tri kilometre do partnerkine hiše. Ko je nesojena tašča na dvorišču zagledala moj avtomobil, je bila prepričana, da sem prišel »krast« – ali morda storit še kaj hujšega.

Ulegla se je na kuhinjska tla, se s šilom namerno poškodovala po rami in levi roki, nato pa poklicala policijo. Trdila je, da sem vdrl v hišo, jo pretepel in poškodoval.

Policisti so se nemudoma odzvali. Lahko si predstavljate njihovo presenečenje, ko so v uti našli mojega bratranca, mene pa nikjer!

Taščo so ovadili zaradi krive ovadbe. Ko so policisti pripeljali na dvorišče, se je tam zbralo precej radovednežev. Slišali so njene laži, pozneje pa so ljudem po vasi povedali, kaj se je v resnici zgodilo. Hvala bogu, da so bili tam!

Upal sem, da bo po vsem tem njena hčerka končno spregledala. Pa ni. Mami jo je uspelo prepričati, da sem se pred policijo »skril«, bratranca pa ji »nastavil« samo zato, da bi jo osramotil.

Takrat sem dojel, da nekateri ljudje ne verjamejo tistemu, kar se je v resnici zgodilo. Verjamejo zgodbi, ki jo želijo verjeti.«