Pomočila je prst v hladno vodo

 

Pomočila je prst v hladno vodo

I.

Zgodbe mojega življenja preprosto ni.

Moja mama je rada nosila klobuke. Na vseh fotografijah, ki sem jih hranil v spodnjem predalu nočne omarice, se je fotografu smehljala izpod širokih krajcev. Včasih ji je na ustnicah lebdel koketen nasmeh, spet drugič se je po njenem razpotegnjenem obrazu razlila milina zgodnjega jutra in jo naredila bolj dostopno, skoraj materinsko. Nikoli ni priznala svojih let, zato tudi ni marala, da bi se v javnosti družila z menoj, svojim edinim sinom.

»Pridem za teboj, potrpi,« mi je rekla, ko sem nestrpno cepetal na mestu in krčevito stiskal k sebi vrečko s svežo zelenjavo.

Previdno se je ozirala po ulici v vse smeri in opazovala brezimno množico, ki je hitela mimo. Če je opazila kakšnega postavnega moškega, visokega vsaj meter osemdeset, si je narahlo spustila šal, ki ga je nosila ovitega okoli vratu, in se nasmehnila.

Šele kasneje, ko je bila že bolna in oslabela, me je nekoč, povsem iznenada, prešinilo, da jo je bilo bolj kot mene sram starosti, gub in uvele kože, iz katere je počasi odtekalo življenje.

Krčevito se je oklepala svojega mladostnega videza. In zmeraj, ko sem se sklonil nad njeno toaletno mizo, da sem ovohaval parfume, ki jih je uporabljala, sem sklenil, da bom do nje ljubezniv in sočuten.

»Rad te imam takšno, kakršna si,« sem ji rekel in jo pogledal naravnost v oči.

Podarila mi je enega svojih najlepših nasmeškov, mi od daleč poslala poljub, a vseeno ni dovolila, da bi jo pospremil v kavarno Evropa, kamor je redno zahajala na popoldansko kavo.

Bolečino njenih zavrnitev sem zakopal globoko v srce in nikomur nisem dovolil, da bi brskal po njej.

Nekaj sem se pa od nje vseeno naučil: ženski ne smeš nikoli, ampak res nikoli, niti v najbolj drznih sanjah, namigniti, da ni najlepša na svetu.

»Če sem te naučila tega, potem sem te naučila vse,« je rekla mama, ko sem jo, že vse oslabelo, držal za potno dlan in jo krčevito stiskal med prsti.

Vsako jutro, že zarana, sem prihajal k njej v bolnišnico, da sem jo umil, počesal in ji naličil obraz. Z mojim delom zlepa ni bila zadovoljna.

»Se ti ne zdi, da je senčilo na levi veki močneje poudarjeno kot na desni?« je rekla, ko sem ji podal ogledalo.

Dolgo je strmela vanj, dokler ji ni roka omahnila in kot ranjena ptica obležala na beli rjuhi.

Ko je umrla, sem bil dolgo sam in zelo osamljen. Z njo je umrl tudi del mene, priznam. Četudi si nikoli nisva bila kaj prida blizu. Kot sem vam že namignil, se ne spomnim, da bi me kdaj vzela v naročje, me stisnila k sebi in mi mrmrala, da sem njen najljubši sin, ki ga ljubi bolj kot vse drugo na svetu.

Peter, bil je moj prvi ljubimec, mi je nekoč pripovedoval, da se je kot otrok zmeraj zatekal k staršem v posteljo, kadar ga je bilo strah teme. Ob njegovih spominih sem obnemel in se skrčil. Obraz sem si pokril z blazino in pustil, da me je objel s svojima močnima rokama, medtem ko se je v meni sprožil plaz nikoli doživetih hrepenenj, prazen in pust kot senca jesenske jablane, ki je že otresla listje.

Jokal sem na njegovi rami, on pa me je poljubljal po obrazu in me tolažil kot majhnega otroka. Ko sem spet prišel do sape, sva se divje in strastno ljubila. Mislil sem že, da je on tisti, ki sem ga iskal, toda potem, ko sem se dvignil s kavča, je od nekod privlekel robec in skrbno pobrisal mokre madeže, ki sem jih pustil za seboj.

Takrat sem vedel, da ni pravi.

II.

»Najbolj si želim pisati,« sem rekel Mariji, ko sva sedela v kavarni na letališču pri Postojni.

Na mizo sem položil tri pesniške zbirke, ki mi jih je v treh zaporednih letih izdala Študentska založba. Previdno se je dotaknila prve, z nehoteno kretnjo pobožala ovitek in šele čez čas, ko sem že mislil, da je sprejela moje povabilo le zaradi lepšega, se je zatopila v branje.

Nepremično je sedela in njene ustnice so narahlo podrhtavale, ko se je s pogledom premikala od ene vrstice do druge.

Opazoval sem jo, kako diha. S prsti leve roke si je sem in tja segla v lase ter jih popravila. Vedel sem, da to počne nehote, kajti niti za trenutek se ni ozrla vame. To je storila šele čez čas. Pogledala me je naravnost v obraz in v njenih očeh se je motno zalesketalo.

»Nikoli še nisem brala lepših pesmi,« je rekla zamolklo.

Glas se ji je za spoznanje tresel, a kljub temu se je negotovo nasmehnila in čakala, kaj ji bom odgovoril.

»Pesmi sem posvetil mami,« sem ji dejal, medtem ko sem odpil še zadnji požirek metinega čaja iz okrušene skodelice.

Nekaj časa je nepremično strmela vame. Še več: s pogledom me je ocenjevala in tehtala izrečene besede. Spet je odprla knjigo in ko je začela nestrpno listati malo tu in malo tam, me je postalo strah.

Bil sem star dvaintrideset let, v meni pa še zmeraj ni bilo nobenih spominov, ki bi bili kaj vredni. A tega nisem želel razkrivati drugim. Niti njej ne.

»Nikoli je niste ljubili. Zakaj ste ji potem pisali pesmi?«

To je rekla in me do konca razgalila. Z enim samim stavkom sem se postaral za sto let. Z mene so odpadla oblačila in ostre, globoke gube so se zarisale v dušo, ki jo je privlekla iz mojih prsi ter položila na mizo.

Takrat sem jo vzljubil.

Pokril sem njene prste s svojimi dlanmi in ji brez omahovanja priznal, da si bolj kot kar koli drugega želim, da bi postala prijatelja.

Nerodno se je nasmehnila. Ni vedela, kam naj umakne pogled. Val rdečine ji je zalil vrat, vse do ušes, ki so zaštrlela v škrlatni barvi.

Od mene je bila kakšnih petnajst ali dvajset let starejša, to sem opazil, toda ni mi bilo mar. Bila je prvi človek, ki je našel pot do mojega srca.

To sem ji tudi povedal.

Še bolj je zardela.

»Po svoje si imel z mamo še srečo. Ona ni ljubila tebe, ti nisi ljubil nje. Meni pa se rado dogaja, da se zaljubim. Zlasti v tiste, ki mi ljubezni ne vračajo,« je rekla.

Potem je umolknila.

Jaz pa sem se zavedel, da se je v tistem molku med nama zgodilo več, kot se nekaterim ljudem zgodi v celem življenju.

III.

Poldrugo leto po tem srečanju sem se vrnil iz Španije. Sicer je skoraj brez zveze, da to sploh omenjam. V Madridu sem živel skupaj z J. S.-jem.

Tudi on je pesnik. Tako kot jaz. Ima očetovo črno limuzino, s katero se voziva po deželi in prirejava literarne večere pozno v noč, ko se oglasijo kitare in mandoline, s katerimi naju pričakajo njegovi oboževalci.

Pravzaprav Marije nisem nameraval poklicati. Moja koža je še zmeraj vonjala po moškem, po njegovem telesu, ki sem ga ljubil. V ušesih se mi je nehote zataknil njegov glas, ki mi je še tisto jutro, preden sem odpotoval, izvabljal iz grla poblaznele krike ter me je varoval pred brezosebno, hitečo množico na madridskih ulicah.

Iz žepa sem potegnil notes in kljub vsemu zavrtel njeno številko. Ko se je oglasila, sem nagonsko zaslutil, da je jokala.

»Pridi,« sem ji rekel. »Nekaj sem ti prinesel iz Španije.«

»Ne morem, nimam časa,« se je začela izgovarjati.

V njenem glasu je bilo čutiti dobro voljo, toda ni me mogla preslepiti. Čeprav sem jo srečal le nekajkrat, sem jo poznal bolje, kot je lahko slutila.

Hrušč mesta, ki je valoval okoli mene, je odnašal besede stran. Zato sem na hitro končal:

»Pol ure potrebujem za vožnjo na vaše konce. Dobiva se pri italijanski kavarni na Govejku.«

Čakal sem jo že več kot petnajst minut in začelo me je skrbeti, da je ne bo. Prižgal sem cigareto, a sem jo kaj hitro ugasnil.

Potem sem jo zagledal spodaj na cesti. Z avtom je previdno zapeljala na rob travnika, kot da bi se bala, da bo po neprevidnosti povozila kakšnega črička ali kobilico, ki sta se skrivala v visoki travi.

»Kako si?« sem jo vprašal, medtem ko sem jo stisnil v objem in jo narahlo potrepljal po hrbtu.

Odgovorila je, da tako kot zmeraj, a pri tem ni dvignila obraza. Skrila ga je v vdolbino mojega vratu, njeno telo pa je bilo napeto, togo in žalostno.

Tako sva stala, naslonjena drug na drugega. Narahlo sem jo pozibaval sem in tja, kot majhnega otroka. Tolažil sem jo, da bo bolje, četudi se mi niti sanjalo ni, zakaj nepremično ždi v mojem naročju in išče uteho kot otrok, ki se mu je zgodilo nekaj hudega, pa ni nikogar, ki bi ga potolažil in ga obvaroval pred strahovi.

Končno se je le odmaknila od mene. Njen obraz sem zajel v dlani in jo poljubil na čelo.

V nekem blaznem trenutku sem si zaželel, da bi jo lahko ljubil tako, kot moški ljubi žensko, a sem vedel, da je to nemogoče. J. S. me je čakal, da se znova vrnem k njemu.

»Prinesel sem ti nekaj kamnov. Nabral sem jih na baskovski in kantabrijski obali. Samo zate,« sem ji rekel. Moj glas je bil zamolkel in nežen.

Usedla se je kraj poti, v breg, in previdno odprla škatlo.

Za trenutek me je prešinilo, da se jih dotika na podoben način, kot se je dotikala mojih pesmi, ko jih je prvič prebirala. Vsakega posebej je narahlo pogladila, potem pa se je zazrla vame. Stal sem nad njo, zato je morala dvigniti pogled, kajti bil sem precej višji od nje.

»Zakaj tolikšna pozornost?« me je vprašala.

Usedel sem se kraj nje in jo objel čez ramena.

»Ko gre za prijatelje, zmeraj vemo, česa si želijo,« sem rekel.

Poznal sem njeno strast do različnih kamnov, ki jih je nenehno pobirala s tal in jih potem, če so se ji zdeli dovolj zanimivi in drugačni, spustila v žep.

Ponovno se je naslonila na mojo ramo in potem sva nekaj časa gledala v dolino pod nama, ki se je kopala v popoldanskem soncu. Za Vrhom svetih treh kraljev so se zbirale megle in s svojo koprenasto pajčevino zastirale pogled proti Ljubljani in Vrhniki.

»Nekoga sem spoznala,« je rekla, kot bi se hotela opravičiti zaradi dveh trpkih gub, ki sta se ji zarisali pod očmi.

V zadregi je gledala v tla in videl sem, da ji je strašno nerodno.

»Kje sta se spoznala?« sem jo vprašal.

Za droben hip sem bil užaljen, ker mi ga v mailih ni nikoli omenila. Naredila se je, kot da me ni slišala.

»Prevzel me je njegov smeh,« je rekla čez čas.

Upal sem, da bo nadaljevala, a ni. Kot da bi se zaprla vase in tehtala, ali naj mi pove še kaj ali ne.

Potem je, še zmeraj z glavo na moji rami, pripovedovala o strasti, ki jo je preplavila, ko jo je objel in razgalil. Pa o njegovih rokah. O poljubih. O tistem čudnem občutku, ko se človeku zazdi, da je po dolgih letih končno prišel domov.

»V ozadju je John Williams igral na kitaro, vsaj mislim, da je bil on. Cela soba je bila prežeta z valujočimi zvoki, ki so hkrati z njim prodirali vame, da sem že mislila, da bom umrla od vsega lepega. Tako je to bilo …«

Niti dihati si nisem upal. Čakal sem, da bo še kaj dodala, a ni.

Poznal sem tisto njeno drugo, zelo skrito, a žalostno zgodbo. Nekoč mi jo je zapisala v mailu. Dovolil sem, da jo je prebral tudi J. S., čeprav sem imel zaradi tega pozneje slab občutek. Za trenutek se mi je zazdelo, kot da sem jo izdal in razgrnil njeno dušo pred tujcem. A J. S. ni bil tujec. Vsaj zame ne. Bil je moški, ki me je ljubil z enako gorečnostjo, kot sem jaz ljubil njega.

»Nikoli je ne zapusti,« mi je takrat rekel J. S.

Obljubil sem mu, da tega ne bom storil.

»Je moškemu res tako težko dati ženski nekaj nežnosti, topline in pozornosti?« me je iznenada vprašala z obrazom tik ob mojem.

Zmedel sem se.

»J. S. mi daje še več kot to,« sem rekel spontano.

Nasmehnila se je. Po obrazu se ji je razlila milina in ko je obrnila glavo, sem v njenih očeh za hip uzrl škrate, ki so se prekopicavali in se postavljali na glavo.

Potem je kar sama od sebe začela govoriti o možu, ob katerem je umrla, ko ji je bilo komaj enaindvajset let, pa je kljub temu niso položili na pare. Morala je živeti naprej, ker je imela pred očmi otroka, ki je rastel pod njenim srcem.

»Od takrat naprej sem upala, da bo kdaj drugače. Tudi drugi to počnejo in se jim želje potem uresničijo. Zakaj se meni ne?«

Sunkovito je obrnila glavo in se mi zazrla v oči.

Je pričakovala, da ji bom našel odgovor?

Odtrgala je travno bilko in jo začela svaljkati med prsti. To je počela odsotno in togo, kar sem po svoje celo razumel, saj je bila z mislimi daleč stran.

»Grozno me je sram,« je rekla čez čas.

»Kaj si bo neki mislil, ker sem kot tepka padla pred njim na kolena in ga prosila za prgišče ljubezni?«

Za trenutek sem z vso močjo zasovražil moškega, ki jo je ranil.

A mi je brala misli. Tako kot zmeraj.

»Ne počni tega,« je postala stroga in odločna, zelo materinska.

Jezilo me je, ker je postala zaščitniška do moškega, ki jo je užalil, zavrnil in ponižal.

Nagajivo sem zavil z očmi in ji obljubil, da jo bom ubogal.

Potem sva klepetala o Španiji, o J. S.-ju, o mojih pesmih.

»Dve sem napisal zate,« sem ji odkrito priznal, saj sem vedel, da bo tega zelo vesela.

Objela me je okoli vratu in me glasno cmoknila na lice.

»Zakaj mi jih ne pišejo tudi drugi?« je odvrnila nagajivo in celo malo spogledljivo.

Tisti, ki je ne bi poznal, bi morda menil, da je nehvaležna.

A ker je bila slaba igralka, so njene besede v meni povzročile novo bolečino.

»Naslednje poletje boš preživela z menoj in z J. S.-jem,« sem rekel odločno.

Ko mi je ob slovesu mahala z roko, so se njena usta smehljala, a njene oči so bile še zmeraj polne neizgovorjenih besed.

V posteljo sem se odpravil brez večerje. Dvakrat sem si umil zobe, se po telesu namazal z oljem in naravnal uro na šesto. Prej, preden se vrnem v Španijo, moram stopiti še do založnika, da mi pove, kdaj bodo natisnili zadnjo zbirko. Nekaj opravkov sem imel tudi v Škucu.

»Če bo čas, bom skočil še na materin grob,« sem si rekel, medtem ko sem zlagal oblačila iz kovčka.

Tisti drugi jaz, ki ga imam očitno tudi sam, se mi je ob teh besedah bedasto režal in me hkrati obtoževal, da sem podla baraba, ker lažem samemu sebi.

Dolgo sem strmel v strop, kajti nisem in nisem mogel zaspati.

Pojma nisem imel, kdo je bil moški, ki je zavrnil Marijo.

A ob misli, da bi se tudi J. S. kdaj ljubil z menoj, ne da bi to počel z vso ljubeznijo in žarom, me je spreletelo nekaj hladnega in tujega.

Kot bi nekdo pomočil prst v hladno vodo in mi ga položil na srce.