INTERVJU
INTERVJU
Milena Miklavčič
novinarka, kolumnistka, pisateljica
Srečne ljubezenske zgodbe ne obstajajo
Ko je Milena Miklavčič objavila prvo knjigo Ogenj, rit in
kače niso za igrače, je dvignila kar nekaj prahu. Številni so se zgražali nad
opisovanjem intimnega življenja naših bližnjih prednikov, vsi so jo pa brali.
Miklavčičeva se ni pustila ugnati in je še naprej pridno zbirala osebne zgodbe,
ki so ji jih pripovedovali ljudje in to pravzaprav počne še danes, saj bosta
luč sveta kmalu ugledali 6 in 7 knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače. Te
dni pa je na knjižni trg poslala knjigo z naslovom Mehko kot britev, ki brez
dlake na jeziku govori o prostituciji v času komunističnih veljakov.
Ana Jud
Knjiga Mehko kot britev je nastala na podlagi resnične
zgodbe eden od vaših sogovornic, ki ste jo objavili v 5 knjigi Ogenj, rit in
kače niso za igrače. Tam prostitucijo sicer omenite le na kratko. Ampak kako,
da se je ženska odločila, da sedaj, po tolikšnem času, spregovori?
Gospa, ki se
je odločila spregovoriti, se je v času, ko sva se srečali, bližala
devetdesetemu letu. Razlog za to, da je spregovorila, je bil podoben drugim:
zgodbe, ki jih je vse življenje nosila s seboj, so ji ležale, kot težka skala
na duši. Ko se je izpovedala, se je počutila "lahka kot metulj".
Njena zgodba v 5 knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače sicer govori o njenih
starših, o odraščanju, o počitnicah v Zagrebu, pri stricu, ki je bil takrat
znan operni pevec. Prostitucijo, ki je bila namenjena takratni politični,
kulturni in gospodarski eliti na njeno željo, tam omenim le mimogrede.
Upam, da je v Mehko kot britev povedala več, bralce zanimajo
pikantne podrobnosti. Je povedala tudi kakšno ime?
Zaupala mi
je ime tiste tovarišice, ki je iskala dekleta tako med uslužbenkami, radijskimi
in televizijskimi napovedovalkami, študentkami. Pri tem ni imela veliko sreče,
saj so se odzvala le nekatera. Gradiva za različne like, ki nastopajo v romanu,
sem imela dovolj že iz drugih zgodb. Te, socialistične, so bile podobno težke
kot one izpred 2 svetovne vojne.
Vas je to, da je operirala tudi z imeni, presenetilo?
V prvi vrsti
je mene to, da je s takšno lahkoto, kljub časovnemu zamiku, stresala imena iz
rokava, res presenetilo. Razložila mi je, da jih je v glavi že tolikokrat
ponovila, da drugače ne more biti. "Tovarišice za zabavo", kot so jim
rekli, so imele veliko ugodnosti. Najbolj zabavno se mi je zdelo, ko je
omenila, da jim je tedensko pripadalo dvoje najlonk. Naučili so jih tudi
obnašanja za mizo, oblačenja, lepega vedenja. Če so se izkazale, so bile
deležne določenih privilegijev, ki se jih v tistih časih sredi šestdesetih let,
ko so zlasti študentke živele v Ljubljani precej borno življenje, zlepa niso
branile. Je pa zanimivo nekaj: mnoge so sprva mislile, da bodo res
"le" spremljevalke. Ko je bila za njimi prva spolna izkušnja so, če
se je le dalo, pobegnile na varno.
Zakaj ste se potem odločili, da njeno pripoved razširite in
napišete roman Mehko kot britev?
Odločitev ni
bila težka. V zadnji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače imam tudi zgodbo
o moških prostitutih, ki so bili na voljo zlasti nemškim turistkam, ki so jim
bili všeč postavni Dalmatinci, kateri so se jim nastavljali na plažah ali pred
hoteli, kjer so bivale. Ne nazadnje smo imeli dve ženski, mater in hčer, ki sta
se prodajali moškim, v tem obdobju tudi v Žireh. Živeli sta nedaleč stran od
naše hiše. Spominjam se, da so ju v času mojega otroštva obiskovali moški tudi
z mercedesi, ki jih takrat ni imel drug kot kakšni ministri. Poznala sem
žensko, tudi njena zgodba je v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki je
začela "obratovati" v sedemdesetih letih, ko je bilo moškim zelo
všeč, če jih ga je obdelala z usti. Da bi ji šlo delo lažje od rok, si je dala
izruvati še tistih nekaj zob, ki jih je do takrat imela v ustih.
Jezus Marija, to je pa skrajno neokusno celo zame, liberalko
širokih življenjskih nazorov. Naravnost ogabno se zdi.
Ja, tako je
bilo, pa da se vrnem k romanu: zdelo se mi je, da je prav, da napišem o tej
skriti temi roman, ki sega v 60 in 70 leta zato, ker so ljudje še danes nekako
prepričani, da takšnih potreb v socialističnih časih ni bilo.
Ženska, ki vam je bila navdih za Mehko kot britev ni edina,
ki vam je zaupala zgodbo o prostituciji. Govorili ste z večimi dekleti, ki so v
socializmu prodajala lastna telesa in fantazije.
No, roko na
srce, takrat so imeli moški spolnost še zmeraj za svojo pravico in so neutrudno
iskali priložnosti! Tudi nekatere ženske so imele kosmato vest, prodajale so se
tudi zato, da so preskočile dolgo vrsto čakajočih na fička! Nek šofer, ki jih
je vozil po avte celo v Kragujevac, je zgodbe o njih stresal iz rokava. Nekoč
sem se pogovarjala z zakonskim parom, danes štejeta že več kot osemdeset let.
Vprašala sem ju, zakaj sta se v najlepših letih, poleg službe, ukvarjala tudi s
prostitucijo. Zasmejala sta se in mi odgovorila, da se še, le da so tisti, ki
ju obiskujejo, danes njunih let ali še starejši. V šestdesetih letih se je pri
neki "poskočnici", kot so ji rekli, okužilo več moških, ki so se med
seboj dobro poznali. Po spletu okoliščin so se hkrati znašli na infekcijski
kliniki. Predstavljate si, kako jim je bilo, ko je medicinska sestra stopila na
prag in zavpila: "Vsi z gonorejo naprej!" Spominjam se ženske, ki je
bila malo bolj počasne pameti. Ni se ji ljubilo delati, pa se je ukvarjala s to
obrtjo. Imela je smolo, da je vmes večkrat zanosila. Otrok ni splavila, ker se
ji je to zdelo grešno, jih je pa ponujala parom brez otrok, če je izvedela
zanje, drugače pa so pristali v rejništvu. Veliko zgodb iz teh starih časov mi
je povedal gospod, ki je svoje dni igral v baru v Nebotičniku. Največ
prostitutk, ki so bile moškim na voljo, je takrat prihajalo iz Beograda. Krute
zgodbe. Nekoč sem se pogovarjala z žensko, ki je bila manjše rasti in tudi
precej suha. Bala se je, da bi jo moški raztrgali, zato jih je že takrat, ko so
jo poklicali, najprej vprašala o dolžini njihovega "premoženja".
So prišle do vas tudi sodobnejše zgodbe na to seksa za
denar?
So, seveda.
Prvič se je zgodilo kmalu po izidu prve knjige. Povabili so me na neko okroglo
mizo, ki so jo moderirali mladi. Presenetilo me je, s kakšno lahkoto so mi
pripovedovali o fuk frendih, ki jih imajo. Ker se mi ni sanjalo, kaj bi to
pomenilo, so mi razložili, da so to prijatelji ali prijateljice, ki jih
pokličejo, ko si zaželijo seksa. Ob neki drugi priložnosti mi je dekle, še
najstnica, pripovedovala, da te reči počne
za 30 evrov, a le takrat, če ji doma nočejo dati žepnine. Precej žalostna je
bila zgodba fanta, ki je pristal v partnerstvo s svojim profesorjem, četudi sam
ni bil gej. A koristi, ki se jih je nadejal in so se potem tudi udejanjile, so
mu pomagale, da svoje odločitve ni obžaloval. Občutek imam, da je ta daj-dam
prav v spolnosti danes prisoten v družbi na enak način, če ne celo bolj, kot
nekoč. Sploh v primerih, če je moški, ki išče, medijsko zanimiv, ima pred seboj
veliko izbiro deklet, ki bi bile rade z njim. Morda bomo kdaj izvedeli, kaj
točno se je dogajalo v Fotopubu na Tivolski 44. Spominjam se številnih zgodb
enega od lastnikov nekoč popularnih diskotek. Povedal mi je, da je v življenju
spal z več kot 3000 ženskami. Včasih celo samo zaradi obljube, da jih bo peljal
s svojim Maseratijem na kaviar v hotel Palace v Portorožu.
Ena gospa mi je govorila, da je v mladosti imela zelo lepo
sodelavko, ki je pogosto kar nekam izginila in je po teden ali dva ni bilo v
službo. Potem si je pa kupila stanovanje. Šele, ko je nehala izginjati, ker je
s poslom končala, je kolegicam povedala, da je za primeren denar šla s moškim
iz partije za teden ali dva na potovanje. Dejala je, da je nikoli niso silili v
spolnost, da pa ji je bil včasih kdo resnično všeč in je bila samovoljno z njim
intimna. Vaše mnenje?
Vse, kar
lahko rečem, je, da jo razumem, čeravno mi tovrstno "bogatenje osebnih
financ" ni ravno blizu. Partijci so imeli vse, o čemer so sanjale mnoge
ženske: dostop do nekaterih dobrin, ljudje so se jim klanjali, četudi so se jih
bali. Imeli so podobno vlogo kot danes znani pevci, igralci, tudi politiki. Od
njih niso prejele le denarja, nalezle so se tudi občutka moči, pomembnosti.
Ko ste bili na nekem zdravniškem pregledu, vas je zdravnik
med smehom vprašal, ali ste vi tisti, ki ste raz*ukali slovensko dolino
šentflorjansko s knjigami Ogenj, rit in kače niso za igrače. Zgodbe še zbirate,
pišete pa tudi romane, prvi, z naslovom Kje je otrok? je izšel pred štirimi
leti.
No, zgodbe
zbiram še naprej, kaže, da bosta izšli vsaj še šesta in sedma knjiga, je pa
res, da sem vmes, med poslušanjem, naletela na izjemne zgodbe, ki so me
pritegnile bolj, kot druge. Ko sem, na primer, slišala za Milančkovo, njega je
ukradla starejša sestra mlajši, se mi je zdelo, da se takšna usoda nekako ne
sme izgubiti med ostalimi. Knjigo Kje je otrok, sem pisala na zanimiv način: v
tistem obdobju sem imela precej literarnih večerov. Ko sem sedela v avtu, sem
se snemala na diktafon in ob vrnitvi domov prepisovala na računalnik. Tudi
žanra ni bilo težko izbrati.
Zakaj?
Zato, ker iz
dolgoletnih izkušenj vem, da srečne, ljubezenske zgodbe ne obstajajo. Bližji mi
je krimi-žanr, ki dopušča za vse, kar želim povedati o medsebojnih odnosih,
veliko več manevrskega prostora.
Kako ste izbirali osrednje like v Mehko kot britev?
Želela sem
predstaviti nekatere ženske, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja,
bile prepuščene ne le same sebi, če so bile lepe in postavne, so bile tudi
lahek plen tistih, ki so pri njih iskali užitke. Nekoč je nekdo dejal, da se za
primerno ceno da vsakega človeka kupiti. Tudi
kruta usoda, ki je povezala med seboj Vereno, Franjo, Marto, Marijo in
Dorotejo, je imela skupni imenovalec: denar. Vsaka je na svoj način dovolila,
da jo izrabijo, ob misli, kako ji bo poplačano, da se bo rešila okolja, iz
katerega je izhajala, so stisnile zobe. Dr. Podobnik predstavlja enega od
zdravnikov, ki so, če je pri teh dekletih prišlo do nezaželene zanositve,
posredovali in jim pomagali, da so se rešili nosečnosti. Nekatere ženske so
tudi donosile, a so jim otroka vzeli in ga prodali najboljšemu ponudniku.
Resnične zgodbe so bile v resnici še dosti bolj tragične in nečloveške, a sem
jih v romanu poskušala omiliti.
Kaj to pomeni, da je imel dr. Podobnik na voljo "kufre
denarja"?
Ne vem
sicer, kako so v resnici financirali prostitucijo in še kaj, predstavljala sem
si, da so morali zato imeti na voljo določene fonde. V Žireh so nekoč govorili,
da se še mački zastonj ne breznajo, in tudi takratna elita se ni.
Jugoslavija je zelo hitro uzakonila splav in je bila na
zahodu pionirka te danes v EU obče priznane pravice do svobodne izbire, ki jo
ima vsaka ženska. To je bilo na papirju, ampak v realnosti je splav veljal za
strašno sramoto, mar ne?
No, to s
pravico do splava stoji na enako trhlih temeljih kot volilna pravica, ki smo jo
dobile ženske. Na papirju je bilo vse lepo in prav, v resnici je bilo zelo
drugače, saj smo na volitvah morali obkrožiti toliko kandidatov, kot je bilo
imen na volilnem lističu. V kazenskem zakoniku iz leta 1951 je bil splav še
vedno kazniv. Vendar je obstajala ena izjema: zdravnik je lahko prekinil
nosečnost v primerih medicinskih indikacij (življenjska ogroženost matere, huda
bolezen ploda). Za vsako odločitev je bila potrebna odobritev posebne komisije.
Res pa je, da je pomembno prelomnico predstavljal Zakon o prekinitvi nosečnosti,
a šele iz leta 1977, ki je prvič eksplicitno zapisal pravico ženske do svobodne
odločitve o rojstvu otrok. Od takrat naprej je bil splav na zahtevo ženske
dovoljen do 10. tedna nosečnosti, kasneje pa samo s soglasjem posebne komisije.
Neuradno pa so delali splave praktično vsi, ki so znali zamižati na eno oko.
Lotili so se jih celo tisti, ki so se v JLA izšolali za bolničarje. Kot je pri
nas že v navadi, se je vzpostavila nekakšna siva cona, ki je po eni strani
mastno služila na račun ubogih žensk, po drugi strani pa so jim pomagali, da se
v okolju, kjer so živele, niso preveč osramotile. Zdravniki so imeli v tistem času, ki
ga opisujem v knjigi Mehko kot britev še eno vlogo. Večkrat sem slišala, da je
bil takrat zelo popularen analni spolni odnos, po domače so rekli "pasji
fuk". Ker je bil odnos največkrat zelo nasilen, je prihajalo do raztrganin
zadnjika, hudih poškodb notranjih mišic in krvavitev. Žal so ženske le s težavo
poiskale zdravniško pomoč, najpogosteje zaradi sramu in strahu. In če se vrnem
k eni resnični zgodbi: sogovornica mi je povedala, da kirurg, ki jo je
operiral, sploh ni zapisal pravega vzroka poškodbe. V odpustnici je pisalo:
"nesreča pri padcu", oziroma "poškodba neznanega izvora".
Kakšno je pa vaše osebno mnenje o pravici do svobodne
izbire, torej o splavu?
Če po
pravici povem, o splavu ne razmišljam dosti. Je pa res, da se mi smilijo
ženske, ki so postavljene pred to nič kaj prijazno odločitvijo. Bolj me skrbi
neplodnost, ki je v velikem porastu, in to zaradi višje starosti ob načrtovanju
otrok, okoljskih dejavnikov, stresa, hormonskih motilcev. Premalo se zavedamo,
da ima v povprečju vsaka šesta ženska v EU težave z zanositvijo. Evropa se z
grozovito hitrostjo stara, če bo šlo tako naprej, je čisto možno, da bo čez 100
let videti "bele Evropejce" samo še v kakšnih slikanicah.
Ste morda naleteli na kakšnega otroka, ki bi bil rojen iz
seksualnih zvez med starimi komunisti in mladimi dekleti? Konec koncev bi to
bil sedaj že odrasel človek in bi morda lahko kaj povedal?
Ne, nisem.
Upam pa, da bodo raziskovalci Udbinih arhivov, recimo Igor Omerza, naleteli
tudi na takšne podatke in jih predstavili javnosti. Mene osebno bi zelo
zanimali.
Čigava je človeška lobanja, ki so jo našli v grapi, blizu
Tomaževe mize?
Vsega iz
romana ne smem razkriti, ker bi branje potem ne bilo napeto in zanimivo! Je pa
res, da so vaški psi med raziskovanji po bližnjih gozdovih in kotanjah nekoč
večkrat našli kakšno človeško okostje, a so se ga ljudje, v želji, da ne bi
imeli sitnosti z oblastjo, raje znebili.
Slišala sem zgodbo neke gospe, ki je povedala, da je bila
nekega dne pri njih na obisku neka vplivna komunistka, ki je njeni mami pravila
češ, vaša hči je pa luštna, za malo druženja s tem in tem bi lahko zelo dobro
zaslužila, pa je bila mama tako besna, da ji je pokazala vrata. Posledično se
je na to družino zlilo veliko komunističnega srda. Morali so se celo preseliti.
Gospa nikoli ni uspela dobiti primerne službe in priti do normalnega zaslužka,
čeprav se je dobro izobrazila in bila zelo sposobna. Zdi se noro, da so se take
zgodba dogajale v istem času, ko so nas v šolah učili v kako čudoviti državi na
svetu živimo, Jugoslaviji, kjer smo vsi enaki, mar ne?
Tiste čase
je treba najprej razumeti. Razumevanje potem podkrepimo s širšo sliko, ki jo
dobimo, če vsaj mičkeno poznamo medsebojne, zlasti intimne odnose. Vedeti je
treba, da je bil spolni nagon prvih 30 ali celo 40 let po drugi vojni po eni
strani, v primerjavi z danes, izjemno močan, po drugi strani pa je bil
poškodovan s travmami, ki so jih - zlasti moški - prinesli iz vojne. Spolni
odnos je bil zato pogosto zelo brutalen, nasilen, bolj kot ne podoben
posilstvu. Že tako in tako je bilo kakšne nežnosti in predpriprave bolj malo
ali nič. Tudi s čistočo si niso bili na "ti", bilo je veliko
običajnih vnetij spolnih organov, veliko gonoreje in sifilisa. Ženske se že po
tradiciji niso moškim upirale. On je bil tisti, ki je vodil igro! Spolnost je bila obravnavana kot tabu
tema, v povezavi s političnimi voditelji pa sploh. Še o tem, to se pa sama
spomnim, nismo govorili, kdo od njih je s kom poročen in kdo ni. Bolj malo se
ve, da je bila homoseksualnost kriminalizirana. Leta 1959 je bil sprejet zakon,
ki je moško homoseksualnost kaznoval z enoletno zaporno kaznijo. Med letoma
1951 in 1977 je bilo zaradi tega zakona obsojenih najmanj 500 moških. Večina trditev o spolnih odklonih takratne elite temelji na
govoricah, žal brez konkretnih dokazov.
Za Tita je danes dokazano, da je bil pedofil, saj je njegova
prva soproga štela komaj 14 let. Tudi Titov kolega Stalin je bil dokazano
pedofil, te reči so zabeležene v moskovskih arhivih. Vemo, da tudi v Severni
Koreji partija izbere najlepša dekleta in te potem sestavljajo skupino, ki mora
ves čas biti na voljo Kim Jong Unu. O tem se malo govori, ampak tisti, ki jim
beg iz Severne Koreje uspe, priznavajo da je to res. Več kot očitno je, da
imajo komunisti nek bizaren fetiš, da nadvladajo ženske povsod, tudi v
spolnosti?
Če lahko
povem, komunizem še zdaleč ni prinesel osvoboditve žensk, ampak novo obliko
podrejenosti. Čeprav je marksistična ideologija formalno zagovarjala
enakopravnost spolov, je bila v praksi ta enakost pogosto izrabljena. Ženske so
bile enakopravne le toliko, kolikor so koristile partiji: v tovarnah, na
mitingih, v postelji. Vzeli so si jih, ne glede na to, da so se upirale. Glede
na slišane zgodbe, lahko rečem, da so bile nekakšno orodje za zadovoljevanje različnih
potreb takratnih voditeljev. Kar se pa tiče Stalina: v pismih in pričevanjih se
lahko prebere marsikaj. A ker je bil skrajno brutalni diktator, se o grozotah,
ki jih je počel, ni govorilo. Nekateri zgodovinarji, na primer Simon Sebag
Montefiore, so o anomalijah, ki so bile značilne za njegovo spolnost, sicer
pisali, a so se, bolj kot ne, sklicevali na ''govorice''.
Ravno Montefiore je v knjigi Young Stalin zelo konkreten in
trditve dokazuje z zaznamki iz moskovskih arhivov.
Kljub temu
si lahko predstavljamo, da so si marsikaj od tega, kar pripisujejo Stalinu,
privoščili tudi njegovi sopotniki v nekdanji Jugoslaviji. Človek, ki ima v
rokah moč nad življenji 20 milijonov državljanov, si vzame vse in še marsikaj.
Ne nazadnje ni bil dosti boljši Mussolini, ki je slovel po svojih ljubicah in
dekletih, ki so služile za zabavo vojakom. V nacistični Nemčiji so bili znani
SS bordeli za vojake in taborišča, številne diktature po svetu pa so znane tudi
po haremih z mladoletnicami. Imela sem srečo, da sem se pogovarjala z moškim,
ki je dal skozi Soško fronto. Menda je bilo tudi navadnim vojakom obljubljeno,
da bodo lahko obiskali bordel, če se iz bojev vrnejo živi in zdravi.
Takšne zgodbe, kot jih opisujete v Mehko kot britev, se
nedvomno dogajajo še danes, saj smo sami videli v primeru ljubljanskega župana,
da se je bila socialno šibkejša dama primorana z njim spustiti v seksualni
odnos, da ji je uredil redno zaposlitev na podlagi katere je potem lahko dobila
kredit za stanovanje. Zelo malo medijev si to zadevo upa omenjati, na
Reporterju pa večkrat opomnimo na to, saj gre za nedopustno kršitev človekovih
pravic, kljub temu, da sta se župan in dama nato zmenila in v javnosti držala
skupaj - ja pa saj kaj drugega tej punci itak ni preostalo?
Domnevna
izsiljena spolna usluga v zameno za zaposlitev in posledično kreditno
sposobnost, je, kakorkoli že obračamo, klasičen primer zlorabe moči oziroma
spolne prisile, ne glede na to, kako "prostovoljno" je bil v javnosti
kasneje predstavljeno. Tudi v tej zgodbi, kot še v mnogo drugih, me bolj moti
molčanje medijev, kot bi šlo za kakšno prikrito pajdaštvo pod šifro "če si
dovolj vpliven, si nedotakljiv." To potem ni več samo spolna zloraba,
ampak družbeni kolaps moralnih meril. Pika. Amen. Roman Mehko kot britev, je
zrcalo nekega polpreteklega časa, ki pa ima, hočeš nočeš, veliko skupnega z današnjimi
dogajanji v mestnih palačah, v pisarnah, na službenih potovanjih. Poslovna
prostitucija, ki prinaša tudi vzpone po družbeni lestvici, dobro plačane
službe, se je, tako mislim, že do te mere zajedla v slovenski vsakdan, da - ob
splošnem pomanjkanju moralnih vrednot - tega sploh ne opazimo več.
Se vam zdijo Slovenci seksualno zavrti ali bi rekli, da so
bolj razuzdan narod?
Slovenci smo
dolga desetletja, no, stoletja, živeli pod moralnim nadzorom Cerkve, ki je
spolnost povezovala z grehom, sramom in molkom. To je v našem genskem zapisu
pustilo močne sledi, saj se o spolnosti ni govorilo niti doma, niti v šoli.
Tudi v zakonu je veljalo, da je spolnost predstavljala dolžnost, ne pa nekaj
lepega, povezovalnega. In najbolj bistveno, o čemer kar naprej govorim: Molk je
bil vrlina, razkritje pa sramota. Ženske so bile dolga leta pasivne prejemnice
vsega, kar jim je nudil moški, ne pa aktivne soustvarjalke spolnega življenja. Kasneje, v socializmu
smo sicer doživeli nekaj spolne revolucije, a precej bolj v teoriji kot v
praksi. Kar se Janez nauči, to Janezek pač zna. Slovenci danes gledamo
pornografijo s podobnim zanimanjem kot v kateri koli drugi evropski državi.
Imamo dostop do seksualnih igrač, aplikacij, ne manjka se posameznikov z
odprtimi pogledi na spolnost. Prostitucija cveti kot še nikoli. Tudi tista,
neuradna, preko družabnih omrežij in poslovna, ko se posamezniki, ne glede na
spol, prodajajo za boljši položaj v družbi. Spolna vzgoja v šolah je še vedno
sramotno podhranjena, doma se o njej govori bolj potihem kot naglas. Seks
običajnega smrtnika je pogosto natrpan z neizrečenimi pričakovanji in tihim
nezadovoljstvom, ker se ne ''konča'' tako, kot v kakšnem filmu. Preveč je
parov, ki se odrečejo redni spolnosti že po 10 letih skupnega življenja.
Statistično imamo menda manj spolnih partnerjev kot Skandinavci ali Francozi, a
več kot na primer Hrvati. Če je verjeti zgodbam, ki jih poznam, tudi naša tako
imenovana seksualna samozavest ni takšna, kot se govori. Morda zato, ker smo
zelo šibki v medsebojni komunikaciji, obremenjeni s podedovanimi vzorci? Se pa
radi postavljamo po spletu, to pa!
S koliko ljudmi ste doslej govorili, da so vam zaupali
zgodbe, približno, in zakaj so ženske zgovornejše od moških?
Zgodbe
zbiram že vse življenje, le da jih v srednji šoli nisem zapisovala. To sem
začela šele, ko sem se spoznala z Ivanko, ki je živela v isti vasi kot moževi
starši. Zelo rada sem jo poslušala, saj je zgodbe, ki so me privlačile,
stresala iz rokava. Kasneje, ko sem začela delati na radiu in pisati Usode za
Gorenjski glas, pa je poslušanje in zapisovanje zgodb postal moj način
življenja. Govorila sem z več tisoč žensk in tudi s številnimi moškimi.
Nekateri moški so bili pri intimnostih veliko bolj zgovorni, kot ženske, drugi
so se jim izognili kot hudič križu. Od mojih ljubih sogovornikov sem se ogromno
naučila, veliko so mi pomagali tudi v najtežjih trenutkih mojega življenja.
Vaše delo je izjemen doprinos k ohranitvi zgodovinskega
spomina na slovenski vsakdan in zdi se mi, da država premalo ceni vaše delo.
Verjetno bi si želeli, da bi vas ministrstvo za kulturo bolj opazilo?
Ha ha, Ana,
a me malo hecate?
Sploh ne, resno mislim! Vaše roke so zlate. V njih držite
dragoceno dediščino slovenskega naroda in to bi moralo biti cenjeno ter
nagrajeno!
Hvala za komplimente. Predvsem si želim, da bi ljudje te
zgodbe, ki sem jih zapisala, brali. Veliko lažje bi se spopadali s travmami, ki
jih nimamo malo, če bi poznali njihov izvor. V svetu umorijo partnerji eno
žensko vsakih deset minut. Lani so v Srbiji umorili 17 žensk, v Italiji 103,
pri nas okoli 7. V Sloveniji okoli 2.500 družin trpi zaradi kombinacije
alkohola in fizičnega nasilja. In potem mi včasih rečejo, da mojih zgodb ne
morejo brati, ker so preveč težko. Kako žalostno.
Še vedno menite, da človek ne bi smel dovoliti psu, da pride
k njemu v posteljo? Kaj pa mačku? Vprašam, ker imamo mačke in z veseljem
dovolim, da spijo pri meni ...
Zakaj bi
spreminjala mnenje vam na ljubo? Ljudje smo pač takšni in smo drugačni. Hvala
Bogu.
Brez skrbi, saj moje mačke ne bodo potrkale na vaša vrata,
ha ha, kakšen odziv pa pričakujete na knjigo Mehko kot britev?
Lahko bi, zakaj
pa ne? Naša Zoya bi jo bila zelo vesela!
Roman Mehko
kot britev se bere kot napeta kriminalka, a hkrati zareže globoko v srž družbe,
v kateri je molk pomenil zaščito, a tudi prekletstvo. Zasnovan je na resnični
zgodbi, v ospredje postavi omerto, sram in bolečino, ki visijo kot mlinski
kamni okoli vratu žensk, katerih telesa so si v šestdesetih in sedemdesetih
letih prejšnjega stoletja lastili mogočneži, ki so imeli v rokah moč in oblast.
Roman je bil napisan (tudi) z željo, da bi spodbudil tiste, ki so s telesi
služile takratni eliti, da spregovorijo. Ker časa, da to storijo, žal ni več
veliko na voljo. Leta pač tečejo …
Komentarji
Objavite komentar