KOLIKO SE SPLOH POZNAMO?!

 

Aleksandra A.

Tudi zato rada vzamem Milenine knjige vedno znova v roke, ker lahko vedno znova prisluhnem neslišanim zgodbam in zmeraj znova V njih najdem kakšno novo izhodišče za razmišljanje. 

Vsake oči imajo svojega malarja in na isto situacijo vsak gleda iz svojega/osebnega vidika. 

Za primerjavo:udarec ne boli tistega, ki udari(zada bolečino), ampak tistega, ki ta udarec (bolečino) prejme, zato tudi nas  dogodki ne zabolijo v enaki meri (lahko manj, lahko bolj).

In če bomo vprašali tega, ki udari, bo vedno rekel, da ni bilo tako močno, kot trdi ta, ki udarec prejme.

 Zato pa ima vsak pravico do osebnega mnenja in mišljenja, tudi tolmačenja, do svoje resnice. Kdo med njimi ima prav, kdo lahko sodi, je bil udarec ''samo'' blag ali je tisti, ki je udaril, prestopil mejo?

Jaz pravim, da ga sploh ne bi smelo biti.

 

Katarina A.

Joooj, Milena moja, kako sem hvaležna za ta današnji zapis.

Ob vsem, kar se mi je v življenju zgodilo mislim, da bi lahko postala ambasadorka prav tega: VERJEMI LJUDEM, KAR TI GOVORIJO, predvsem kadar govorijo o svoji bolečini. O svojih osebnih doživetjih.

Če nisi pripravljen verjeti temu, kar oni doživljajo, kar ti oni govorijo..., potem se sploh ne pogovarjaj z njimi!

Najbolj bedni in ponižujoči komentarji so:

Ahh, tega ti pa ne verjamem!

Saj ni bilo tako...

Pretiravaš!

Lažeš.

 

Marija P.

Hvala za vse zapisano. Posebna zahvala pa tudi, da nas poslušaš. Mislim, da je najtežje sam sebi priznat, da te je nekdo, brez tvoje vednosti in želje vpletov v zgodbo življenja, ki pa jo je potrebno preživeti. Posebno, če v odraslih letih zveš, da ne veš, kam sploh sodiš. Vendar vse to je treba preživeti. Dvigniti glavo, reči hvala bogu, tako je življenje. Oziroma kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Hvala ti, da si nas pripravljena poslušati in nam pomagaš iti naprej.

 

Maja M.

Ljuba Milena, popisuješ osebne zgodbe in ne objektivne resnice sveta, zato si pisateljica in ne zgodovinarka. Veseli smo tvojih zgodb.

 

Ajda K.

V peti knjigi Milene Ogenj, rit in kače niso za igrače spet lahko beremo resnične in zelo osebne izpovedi žensk – Lučke, April, Martine, Mileve in Andreje V.

To niso le »zgodbe iz življenja«, temveč globoko iskrena pričevanja o otroštvu, družinskem nasilju, spolnih zlorabah, duševnih težavah in preživetju v povojni Sloveniji.

Pričevalke odkrito opisujejo, kako so vojna, partizansko in komunistično obdobje, revščina, alkoholizem, duševne bolezni in molk oblikovali njihove družine.

Branje je izjemno pomembno tudi zato, ker razkriva mehanizem, ki ga danes premalo poznamo: prenos travm iz roda v rod.

Vsaka zgodba je kot košček mozaika. Lučka pripoveduje o nasilnem očetu in bratu z duševno motnjo, o tem, kako je bila dobesedno »ponujena« bratu, da bi ga umirila.

April razkriva posilstvo, strah pred moškimi in dolgotrajno samoto.

Martina opisuje, kako so ji »ženitovanjske posrednice« podtaknile nasilnega moškega in kako je s hčerko bežala pred njim.

Mileva in Andreja pa kažeta, kako je hladnost mater in odsotnost očetov pustila trajne posledice na samopodobi in odnosih.

V ozadju vsake zgodbe je ista nit: starši, ki so sami nosili vojne travme, čas, preživet v zaporu, ideološke pritiske ali lastno zlorabo, niso znali (ali zmogli) dati ljubezni in varnosti.

Posledica?

Otroci, ki so odraščali v strahu, sramu in prepričanju, da si »ne zaslužijo« nič boljšega.

Kje se skriva največja vrednost teh zgodb za današnje mlade?

Ker veliko delam z mladimi, vem, da jih ni malo, ki trpijo zaradi anksioznosti, depresije, težav v partnerskih odnosih, strahu pred intimnostjo ali ponavljanja destruktivnih vzorcev.

Večina niti ne ve, od kod to prihaja. Ker generacija njihovih staršev in starih staršev travm ni želela (ali smela) govoriti, so te ostale skrite.

 Mladi ne poznajo zgodb o babici, ki je po vojni molčala o posilstvu, o dedku, ki je pil, ker je videl grozote, ali o materi, ki ni znala crkljati, ker je sama nikoli ni dobila.

Zato mislijo, da je »z njimi nekaj narobe«.

Prebrane zgodbe jim pokažejo: z vami  ni nič narobe, žal le nosite breme, ki ga niste povzročili vi.

 

Milena z zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače že dolgo opozarja, da se travme prenašajo, če jih ne ozavestimo.

Tudi izpovedi iz do zdaj zadnje knjige to dokazujejo na najbolj stvaren, človeški način, a z neverjetno močjo.

 

Branje nas uči, da je molk največji sovražnik zdravljenja.

Ko spoznamo zgodbe prednikov, lahko končno rečemo: »Aha, zdaj končno vem, od tod prihaja moj strah pred bližino«

ali »Zato se vedno zaljubim v nedostopne moške«.

To je prvi korak k prekinitvi peklenskega kroga v katerem se vrtimo.

Knjiga ni samo spomin na preteklost, je predvsem orodje ''vzorcev'', ki nam služi za razumevanje  sedanjosti.

Če ste stari med 20 in 50 let in se sprašujete, zakaj se vam dogajajo določene stvari v življenju, ki jih ne razumete, jo preberite. Pomagale vam bodo razumeti sebe, odpustiti staršem in končno živeti svobodno. Zelo priporočam.