kako se je zidalo po 2. sv. vojni
Pisati o gradnji hiš ''nekoč'' je
nehvaležno delo. V kakšnem pomanjkanju in odrekanjih so se spremenile v tople
in varne domove za številne generacije, bi lahko napisala roman. V besede pa bi
kljub najboljšim namenom težko ujeta trpljenje in garanje tistih, ki so ob
gradnji zapravili svoje zdravje, posledice pa so čutili tudi otroci.
Z zapisanim želim izraziti veliko
spoštovanje do naših staršev, ki so v nemogočih razmerah poskrbeli, da smo
otroci imeli dom.
Z današnjimi izkušnjami je
velikokrat nemogoče razumeti, da so bili raje lačni, da so čim prej dosegli
cilj –selitev v svojo hišo, na katero so bili povsem upravičeno izredno
ponosni, saj je zrasla iz njihovih žuljev in odpovedovanja.
Povabim vas, da se sprehodimo skozi
nekaj ključnih trenutkov obdobja med 1946-1965.
Zunanji videz hiš, zgrajenih v
petdesetih in šestdesetih prejšnjega stoletja
Prve hiše so si bile med seboj zelo
podobne. Načrt so naredili zidarji sami, največkrat so ga z okorno roko
narisali na prvi list papirja, ki so ga dobili v roke. Po zunanjem videzu so spominjale
na kocko. Spredaj je bil vhod, nad njim obvezen balkon, zadnja vrata, streha na
čope, kleti globoko v zemlji, kletna okna zelo minimalizirana.
Stopnišče v notranjosti ni bilo od
bivalnih prostorov. Dolga veža z obveznim kuriščem za peč, dnevni prostor, iz
katerega so vodila vrata v spalnico, manjše stranišče, kuhinja, špajza; Kopalnica, predelana iz rumpl kamre je bila največkrat dodana kasneje, na začetku 70. let.
Podstreha je bila praviloma
neizdelana, namenjena stari šari. Tam, kjer je bilo otrok več, so izdelali eno
ali dve spalnici. Ostali prostori so služili tudi za sušenje zdravilnih zelišč,
prezimovanje rož;
Zidarji so bili praviloma neizučeni.
Dopoldne so bili v svoji redni službi, popoldne so se prelevili v zidarje.
Pomembni so bili tudi ceraharji. Za izdelovalce ostrešja, cimpermane, se je
štelo, da ne smejo piti alkohola. A se tega pravila niso držali.
Vsak kraj
je imel svoj peskokop. Ti so bili ločeni po namembnosti: za beton, za zidavo. Za
izdelovanje mavte, je bil
najboljši obvodni pesek. Ker so graditelji opeko izdelovali sami, so bile tako
imenovane ceglounce, zelo oblegane. Namesto železa za betonske plošče so uporabljali drajt,
ki je po vojni ostal na meji med Italijo in Jugoslavijo.
Standardna je bila tudi notranja
oprema
V kuhinji so stali gredenca, šporget, kulmkišta, miza.
V hiši (dnevna soba): divan, miza,
stojalo za rože, kmečka peč. Spalnica: postelja, tridelna omara, komoda. Ogrevanje: kmečka peč, šporget
na drva v kuhinji.
Hrana za delavce.
Ješprenj, zelje, repa, žganci, posukovnca, rižota, salama (pasja
radost), klobase.
Pijača: lipov čaj, malinovec, voda. Šele v
60. letih tudi vino, piva še niso poznali.
Pred poroko
Prej, preden so ti graditelji stopili
v zakonski stan, so imeli vsaj nekaj našparanega denarja. Ženske,
denimo, so si kupile spalnico in nekaj oblek, kot da bi slutile, da bodo morale
v zakonu namenjati denar drugim rečem. Praktičnost, šparovnost in tudi kanček pozitivne foušarije so velikokrat pripomogli, da so dekleta na skrivaj
tekmovala med seboj.
Nihče od mojih sogovornikov, tistih,
ki jih štejem med graditeljske pionirje, po poroki ni več stanoval pod domačo
streho. Stanovali so pri zasebnikih, za stanovanje, ki je v večini primerov
vključevalo le spalnico in kuhinjo (sanitarni
prostori so bili skupni vsem prebivalcem v hiši), so plačevali kar lepo
najemnino (okoli sto dinarjev – približno
desetino plače).
Najprej so pripravili material
Za dovoljenje je bilo treba obvezno
vprašati lastnika zemljišča, od koder je bil dohod do reke oziroma do
kamnoloma. Ženske so bile pri delu enakovredne moškemu, prav nič jim ni bilo
prihranjeno. Poleg dela so hkrati skrbele še za otroke, ki so bili še največkrat
majhni.
Material za hišo so pripravljali po
službi. Ob dveh, ko je bilo konec šihta,
so šli najprej domov, kjer so nekaj malega pojedli, potem pa na kolo do vode
ali kamnoloma, kjer so ostajali do trde teme. Pesek je bilo treba večkrat predeti: iz kamnoloma ali vode ga je
bilo treba prepeljati bliže glavni cesti, kjer so ga naložili na tovornjak ali
voz, in ga, če je bilo vreme lepo, tla pa suha, pripeljali na parcelo, v
nasprotnem primeru pa so ga stresli v bližini, za cesto, od koder so ga
lastniki spet s karjolami zvozili na
pripravljeno in očiščeno mesto na parceli.
Isti pesek je bil prekidan najmanj šestkrat, preden je bil
uporabljen.
Za gradnjo so potrebovali tudi
kamenje, ki so ga najprej iz vode znosili na kupe. Z vozom - trugo ali tovornjakom pa nato odpeljali
na parcelo.
Zanimivo je bilo tudi to, da so bili
pogosto odvisni od sreče. Gradbeni material (predvsem železo in cement) je bil
na voljo le občasno. Kadar so ga dočakali, ga je bilo treba takoj vzeti in
plačati, nihče niti pomislil ni, da bi prebiral med bolj ali manj kvalitetno
ponudbo. Kupcev je bilo veliko več, kot so bile zmogljivosti proizvodnje.
Leta 1952 je bil žakelj cementa po
15 dinarjev, 1955 pa po 20 dinarjev.
Pri gradnji je bilo veliko nesreč,
ki pa niso imele hujših posledic.
Bolezni in poškodbe
Če odmislimo težave s hrbtenico, ki
so se pojavljale zlasti pri ženskah po štiridesetem letu, so te trpele tudi
zaradi povešenih maternic, obrabljenih vretenc, vnetja ledvic, slabokrvnosti,
podhranjenosti.
Pri moških je bilo veliko poškodb
zaradi žebljev, udarcev in posnete kože. Zaradi padcev s strehe je bilo veliko
invalidnosti. Če se je le dalo, so poškodbo zdravili sami, zdravnik je prišel
na vrsto v skrajni sili.
Gradbeno dovoljenje
Alojzij je povedal: »Leta 1951
smo vložili prošnjo za gradbeno dovoljenje. Naslovili smo jo na Okrajni ljudski
odbor v Kranju. Na gradbeno dovoljenje je bilo treba čakati leto ali dve.
Pridobiti je bilo treba še dovoljenje za priklop vode in elektrike. Za vsak
papir, ki smo ga potrebovali, smo morali sesti na avtobus, se odpeljati v
Škofjo Loko ali Kranj, vendar nihče ni jamčil, da vožnja ne bo zaman. Uradniki
so bili strašno počasni, da ne rečem še kaj hujšega. Pogosto se niso dali
motiti, ko so klepetali, pili kavo ali poslušali radio. Do vselitve smo imeli s
papirnato vojno mir, potem pa je bilo treba napisati prošnjo za komisijski
ogled hiše, čemur je sledilo vselitveno
dovoljenje, ki ga je izdal Občinski ljudski odbor Žiri. Nama z ženo je načrt za
hišo narisal kar zidar Gabrijel. Možak se je znašel, saj je stavbo skiciral kar
na pergamentnem papirju. Po potrebi sem skice posodil še drugim graditeljem.
Pomembno je bilo, da jih je skico znal brati
zidar!
Od temeljev do prve plošče
Tudi temelje sta zakonca kopala
sama. Na pomoč so priskočili bližnji, morda sodelavci iz fabrike. Edino pri betoniranju prve plošče se jih je, že
tradicionalno in solidarno, zbralo več, ki so prišli udarniško pomagat.
Denarja ni bilo in delavci v
petdesetih letih prejšnjega stoletja še niso bili vajeni, da bi med delom pili
alkohol. Ženske so vsak dan skuhale velik lonec lipovega čaja, vsi so se radi
odžejali z njim.
Parcele niso bile opremljene z vodo
in elektriko kot danes. Večina zemljišč, kjer se je gradilo, je bila
močvirnata. Prej, preden so graditelji sploh zasadili prvo lopato, je bilo
treba svet izsušiti in nasuti cesto. Bližnji sosedje so graditeljem dovolili šverc
priklop le proti plačilu. Leta l952 je ta znašal šest tisoč dinarjev. Za ta
denar je bilo treba delati v fabriki več kot mesec dni. Elektrika je bila še na
štangah.
Zemljišča so bila draga. Leta 1949
je tisoč metrov velika parcela stala petdeset tisoč dinarjev. Plača pa je bila
okoli tri tisoč dinarjev. Če je bila parcela večja od tisoč kvadratnih metrov,
so lastniki izgubili pravico do otroških dokladov,
kar se je vsem zdelo krivično, saj jih je še dodatno udarilo po že tako plitkem
žepu.
Graditelji so med seboj tekmovali, kdo bo prej zgradil do prve plate, zato so tudi sobote in nedelje
prebili na parceli, in to z zavihanimi rokavi. Zidovi do prve plošče so bili
največkrat le poštancani
Kvalificirani zidarji so na uro
zaslužili 130 din, največ od tega zneska je pobrala država. Popoldanci, ki so
se priučili zidarskemu delu, so zahtevali le trideset dinarjev.
Denar bi že bil, pa cementa ni
Največja težava mladih graditeljev
je bila, da se noben gradbeni material ni dobil takrat, ko so ga potrebovali.
Niti železo niti cement. Na srečo so sami izdelali vsaj opeko.
Na jesen, ko je bilo gradbene sezone
konec, so trgovci začeli ponujati cement. Po navadi je bil še malo cenejši kot
v glavni sezoni.
Malo znano je, da so cement merili s
pestjo, da ga ni šlo preveč v nič. Tisti, malo bolj radodarni pa s kelo.
Železo so pogosto iskali z žegnano svečo tudi po drugih delih
Slovenije. Zgodilo se je, da so se morali zapeljati celo do Maribora, ker je
drugod pošlo. Švercarji so imeli
veliko dela, saj so hitro zavohali, komu gre za nohte. Čeprav so ponujali za
spoznanje dražji material, so zmeraj vsega preprodali.
Politično zavedni so graditeljem pogosto mešali
štrene. Če se jim je zdelo, da ni vse po pravilih, so jih tudi ovadili.
Apno so žgali sami, zavedali pa so
se, da so bile apnenice nevarne, saj je od časa do časa vanjo padel kakšen
otrok, vendar o hujših nesrečah nimam podatkov.
Les za rošt so graditelji nabrali pri kmetih.
Za trideset kubičnih metrov lesa so
odšteli dvesto tisoč dinarjev. Polovico od tega je kmet odštel občini za davke.
(Za primerjavo: kolo je stalo petinštirideset tisoč dinarjev).
Redki so les dobili doma – za doto.
Vendar tudi ta ni bil zastonj, saj so domači pričakovali, da se v zahvalo ne
bodo izognili nobenemu večjemu kmečkemu delu.
Plate so bile udarniške
Plate so
graditelji pomagali delati drug drugemu. V najboljših sezonah so posamezniki
naredili tudi po štirideset ali še celo več udarniških plošč.
Trajalo je tri do štiri ure, da je
bila narejena. Za malico so dobili klobaso, kruh in kozarec vina. Piva še niso
poznali. Po malici so še malo posedeli, kakšno zapeli, kdaj pa kdaj je kdo
raztegnil harmoniko. Prva plata je
bila za vsakega graditelja pravi praznik. Vsi, brez razlike so bili v tistem
trenutku ponosni, da so zmogli doseči prvi korak do cilja. Ob tej priložnosti
tudi vina ni smelo manjkati. To je bilo pravilo, ki so se ga držali vsi.
Veseli dogodek sta morala ponosna
lastnika zaliti še na bolj intimen
način. Ko so vsi odšli – tako je bilo menda v navadi –, sta na plošči razgrnila
odejo in se ljubila. Na ta način sta simbolično zacementirala tudi svojo ljubezen.
S ceraharji so imeli malo manj sreče. Če se je le dalo, so priskočili
na pomoč domači, najeti so imeli velikokrat nemogoče, zlasti pivske želje.
Streha
Rošt so vezali
kar na parceli. Cimpermana (tesarja) sta
bila navadno dva, zmeraj pa so pomagali še domači.
Prvo leto se je pozidalo do prve plate,
ko je bil cegu že zadosti žgan, se je
nadaljevalo do podstrehe. Zidanje je bilo dolgotrajno, ker je bila opeka
majhna: 250 krat 120 krat 65 milimetrov.
Stropi so bili leseni, samo nad vežo
so dali betonskega. Tako so šparali
zaradi pomanjkanja železa.
Strešna opeka je bila v letih
Ko je bila hiša pod streho, so okna
in vrata naročili pri mizarju, nekateri so jih naredili tudi sami. Največkrat
so za pomoč zaprosili kakšnega prijatelja ali sorodnika, ki je bil vešč
mizarskih del. Plačevalo se je tudi v naturalijah.
Isti zidarji, kot so hišo pozidali,
so potem opravljali tudi dela, kot so betoniranje
podov in vzidavanje oken ter notranje
rajhanje. Graditelji so največkrat
nabavljali material tretje klase, ki je bil opazno cenejši.
Ivanka se najbolj
spominja, kako jo je zeblo v roke, ko sta z možem obivala šturije. Ni in ni se mogla ogreti.
Posojilo
Samo hudiča smo se bolj bali, so
povedali sogovorniki, ko je beseda nanesla na kredite. Zanimivo je bilo, da bi
ga dobili brez težav, vendar so se zanj odločili šele potem, ko je bila hiša
pod streho in se jim je zdelo, da so nekaj že ustvarili. Pa še takrat jih je
bilo strah, velikokrat tudi zaradi slabih izkušenj, saj so posojila pred drugo
svetovno vojno marsikoga spravila na kant.
»Navaden delavec je lahko dobil le
okoli štiristo tisoč dinarjev posojila,« so mi povedali.
»Vendar je bil obrok skoraj pol
plače, in ko sem se spomnil na to, da ne bomo imeli od česa živeti, ponoči
nisem mogel spati.«
V šestdesetih letih so po nalogu
države uvedli posebne Stanovanjske sklade, v katere je vsak delavec prispeval
od tri do šest odstotkov plače, odvisno od podjetja, v katerem je delal. Večino
tega denarja je šlo za blokovsko gradnjo, tisti, ki so kupovali stanovanja, so
dobili posojilo, ki pa je imelo znatno nižjo obrestno mero kot bančna posojila.
Vendar nisem mogla ugotoviti, zakaj
so le redki koristili ta sredstva.
Graditelji so na blokovske pogosto
gledali zviška, tudi z jezo. Zdelo se jim je krivično, da so tako zlahka prišli
do stanovanja. Blokovski pa so imeli graditelje za bedake, ke so se – po
njihovem- tja v tri dni matrali, namesto da bi uživali.
Hiša je imela prednost pred zasebnim življenjem
Na račun hiše so graditelji
zanemarili svoje družabno življenje, zakonske dolžnosti, veliko manj so se tudi
posvečali otrokom.
Vse napore, želje in cilje so
vložili v hišo, saj se je vsak želel čim prej preseliti na svoje.
Ludvik: »Spalnica
še ni bila izdelana niti spucana,
toda prinesli smo modrace, jih
namestili po tleh in tam spali. V kuhinji smo imeli le star šporgert, vendar ne morem opisati
veselja, ki smo ga čutili, ko smo bili v napol dograjeni hiši, pa kljub temu na
svojem. Še dolgo je bilo treba šparat,
žena še zmeraj ni bila zaposlena niti nisva imela kam dati otrok, veliko sva
morala delat tudi v žernadi, da smo
dobili zastonj ozimnico. Denar iz fabrike
je šel ves za hišo, od tega, kar sem šušmaril po šihtu, smo pa živeli. Ob sobotah in nedeljah sem igral na harmoniko
po ohcetih, da je bilo malo več soudov.«
Mira: »Ko sem
rodila prvega otroka, nisem še imela službe. Hišo sva že dala pod streho, želje
so bile ogromne, denarja pa nobenega. Hčerka je bila stara tri mesece, ko se mi
je nasmehnila sreča. Dobila sem delo, žal pa ni bilo nikogar, ki bi vzel v
varstvo otroka. Do njenega prvega rojstnega dne, naj mi Bog oprosti, a ni šlo
drugače, sem jo zjutraj nahranila, položila v posteljico, se vrnila ob malici,
jo nahranila še enkrat, preoblekla, se vrnila na delo in otrok je bil potem do
druge ure, ko sem prišla domov, sam. Malo je jokala, malo se je igrala s kakšno
igračo; ne vem, kaj je počela v moji odsotnosti. Popoldne sem jo nesla s seboj
na parcelo, po tleh sem razgrnila odejo, kjer je mirno čakala, da sva jo z
možem v poznih večernih urah dvignila, posadila na kolo, jo odpeljala domov ter
položila v posteljo. Nikoli ni jokala, zmeraj je bila zelo potrpežljiva. Ko se
danes spomnim na tisto leto, me je groza, kajti v času, ko je bila doma sama,
bi se lahko zgodilo marsikaj … A na tak način so odraščali tudi drugi otroci.
Nekateri so jim dali v stekleničko malo vina, da jih je omamilo, jaz tega nisem
počela.«
Dopusta niso poznali, vsak dan so
skrbno načrtovali in ga napolnili z delom. Živeli so ob krompirju in zelju.
Hrane nikoli niso metali stran! Ženske so s cerahanjem
v družinskem proračunu prihranile veliko denarja.
Matrali so se vsi
po vrsti. Stanovanj ni bilo, doma se ni dalo živeti, tako da nikomur ni
preostalo drugega, kot se za več let odpovedati željam in vse, kar je bilo
zasluženega, vtakniti v hišo.
Marija iz Žirov pripoveduje:»Pred poroko sem živela doma, imeli
smo kmetijo in treba je bilo trdo delati. Vsako prosto minuto sem klekljala, da
sem zaslužila kakšen dinar za balo. Ko sva se poročila, sva se že takoj
dogovorila, da bova šla čim prej na svoje. Takoj prvo leto sva vsak dan hodila
k vodi nabirat kamenje. Če je mož dobil konja, ga je bilo treba plačati, če ne
drugače, pa z delom. Ko sva dobila načrt za hišo, so se nekateri čudili, zakaj
bo dnevna soba tako majhna. Pa sem jim rekla, da ne bo kaj postavit noter …
Potem sta se
rodila prva dva otroka, dala sem ju v voziček in že navsezgodaj sem na parceli
delala mavto, popoldne pa sem jo s
škripcem gor vlekla … Otroka sem posadila v travo: bosta že počakala do kosila,
sem si rekla, ker me je delo priganjalo. Moutarko
sva sama zbila iz žvarcev. V Žireh je
bila samo ena trgovina – železnina, robo so imeli ali pa ne. Otroka sem pustila
kar sama, peš odhitela do trgovine, pet ur stala v vrsti za material, samo da
nismo ostali brez. Še dobro, da se otrokoma nikoli ni nič zgodilo … Ceraharje je bilo težko dobiti, enkrat
je prišel eden, pa so ga zidarji spodili, ker je hotel samo piti. Potem so se hecali, da naj kar sama skrbim za mavto, da so se name še najbolj zanesli.
Zidarji, ki so delali po urah, so bili malo cenejši kot uradni. Proti
koncu sva kakšno steno že sama skup spravila, zunanjih sten si pa nismo upali.
Svet so mi šenkali moji domači. Zmeraj so mi ga
nama naprej metali (očitali). Bila
sva mlada, ampak kar naprej zmatrana.
Niti hrane ni bilo dovolj, za malico je mož v fabriko nosil projo in
kruh. Meso sem kupila samo za delavce. Spominjam se, da jih nekoč ni bilo. V
loncu se je kuhalo meso, jaz pa sem se usedla in zajokala, ker sem vedela, da
ga bomo sami morali pojesti. Tako se mi je zdelo škoda denarja, ki sva ga po
nepotrebnem vrgla stran …
Spominjam
se, da so za novo leto delavci v Alpini dobili par čevljev. Jih bova dala kar
tistemu, kjer bova rošt kupila, je
dejal mož, čeprav bi jih iz srca rad sam nosil, ker je imel svoje že vse pošvedrane.
En kohar, peč in ena žarnica, to je bilo
vse, kar sva kupila, ko sva se vselila. Spalnica je bila še iz časov, ko sem
vkup spravljala balo. Kopalnice ni bilo, še v sanjah si nisva predstavljala, da
jo bova kdaj imela! A sva se ugriznila v jezik! Že čez dvanajst let sva kupila
rabljeno banjo in z njo v hiši sem se počutila kot kraljica.
Veliko jih
je bilo, ki še prostora zanjo niso naredili, ker so mislili, da je ne bodo
potrebovali.
Malico smo
dajali samo tistim delavcem, ki so prišli delat po urah, tisti pa, ki so zidali
v roku službe, so malico nosili s seboj.
Spominjam
se, da je moral mož na orožne vaje ravno v času, ko smo postavljali streho.
Kako bom sama, sem mu rekla, ko sem se poslavljala od njega za dva meseca,
hčerka mi je jokala v naročju, mene pa je bilo strah. Ampak sem se kar znašla,
moram reči. Najhuje se mi je zdelo, ker takrat oženjenih niso jemali v službo,
ker so trdili, da je dolžnost dedca, da ženo redi (vzdržuje). Jemali so samo
mlade in samske, da so šle najprej v brigado.«
Še to:
V petdesetih letih so nekateri imeli
veliko srečo, saj so od sorodnikov iz Amerike dobivali pakete z živili. Zaradi
pomanjkanja sladkorja in drugih dobrot so jih vnovčevali za gradbeni material, četudi ga sami niso potrebovali.
Bili so iznajdljivi, zavedali so se, da cene lahko prilagajajo po mili volji,
saj je bilo povpraševanja veliko. Če kdo, so oni imeli zaloge. Oblast je sicer
komu stopila na prste, je pa pogosto pogledala stran, če so bili pravega
političnega prepričanja. Takšni, ki so se znali obračati po vetru, so že takrat
lahko počeli vse in marsikaj.
Zanimive so bile tudi politične
ideje, s katerimi so hranili delavstvo.
Tako je znana zgodba delavke, ki je
prejela za svojo marljivost v Alpini nagrado, vodilni pa so jo prav prijazno
pregovarjali, naj jo prostovoljno
izroči v stanovanjski sklad za dobrobit vseh delavcev. Ker tega ni
naredila, so ji začeli nagajati.
Alpinski delavci so se neštetokrat
odpovedali dobičkom v dobri veri, da se žrtvujejo za blaginjo svoje tovarne. Na
podoben način – z odpovedovanjem – so si uredili tudi počitniški dom v
Zlatorogu pri Umagu.
Podobnih zgodb, ki so se dogajale,
ko je bilo še vse naše, je še nič koliko. Vse po vrsti so
bile boleče in polne odkritega norčevanja iz preprostega človeka, ki je zaupal
sistemu in ideji, s katero so mu prali možgane.
Njegova
zgodba je nekaj posebnega in za današnje razmere neverjetna, zato vam jo želim
tudi povedati. Že kot otrok je raznašal časopise in sanjal o tem, da bo nekoč
na svojem, kjer ne bo pijanega očeta, ki ga bo sredi noči metal iz postelje.
Leta 1967, star je bil štirinajst let, je stopil do gostilničarja Katernika in
ga vprašal, če ima kakšno parcelo naprodaj. Dogovorila sta se, da mu bo vsak
mesec prinesel dvajset tisoč dinarjev, ki jih je zaslužil z raznašanjem
časopisov.
»Spominjam
se prvega tovornjaka peska, ki so mi ga pripeljali iz Idrije. Že več dni
zapored je lilo kot iz škafa, tla so bila še zmeraj razmočena od dežja,
tovornjak se je takoj, ko je zapeljal s ceste, udrl in ni kazalo drugega, kot
da tovor razloži kar na mestu, kjer se je to zgodilo. Ves teden sem porabil, da
sem pesek z navadno karjolo zvozil do
parcele. Nisem imel denarja, da bi kogarkoli prosil, da mi pomaga.
Dokler sem
hodil v osnovno šolo, je še šlo. Med poukom sem počival, le včasih sem bil tako
zmatran, da sem za mizo zaspal
Sam sem
naredil tudi strešno opeko. Pa ne le zase, tudi za druge. V mentrgi sem zamešal mavto, potem sem ročno nadeval na model,
treba je bilo dobro potolči, da se je beton čim bolj stisnil. Oblikovalo se je
z modelom, nato se je ob krajih prirezavalo,
nazadnje sem z navadnim sitom po licu potresel s cementom in dal sušiti na
police. Mašina je bila toliko
avtomatizirana, da se je model dvignil z nogo. V enem dnevu sem jih naredil
okoli devetdeset, za eno hišo jih bilo potrebnih okrog dva tisoč tristo.
Od zidarjev
sem se naučil rajhanja. Ko se mi je
zdelo, da že znam, sem najprej potreniral v kleti, potem pa sem sam obrajhal celo hišo. Vse, kar sem počel,
sem iz posebnega notranjega zadovoljstva in nič mi ni bilo pretežko. Vsak
napredek me je osrečeval in navdajal z zadoščenjem. Zmeraj mi ni ratalo. Tudi vrata in okna sem vse sam
vzidal. Ko so mi napeljali vodo, so zamešali cevi za toplo in mrzlo vodo.
Zadnji dan pred odhodom k vojakom sem prišel do elektrike.
Bil sem
skromno, revno oblečen. Za pozimi sem imel eno jopo, nič drugega. Kadar me je
le preveč zeblo, sem prekrižal roke na prsih, da sem se malo ogrel.«
Zaključek:
Veliko hiš, ki so bile zgrajene v nečloveškem
odpovedovanju, danes propada. Lastniki počasi umirajo, zadnje ure odtekajočega
življenja preživljajo v domovih za starejše. Srce me boli, ko hodim mimo teh zapuščenih
domov. Ne vidim le zidovja, poznam usode ljudi, ki so živeli v njih.
Vesela sem, da sem imela to srečo, da sem lahko
zapisovala njihove zgodbe. Povojni generaciji, ki je naredila vse, da bi
potomci lepše in bolje živeli, bi se morali pokloniti tudi na ta način, da jim,
če so še živi, prisluhnemo. Naj vas tale zapis spodbudi, da o hiši, ki so jo
zgradili stari starši ali starši, napišete lastno, družinsko zgodbo.
👇👇👇👇
Veliko zgodb o povojnih graditeljih najdete v zbirki
OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.
👇
NAROČITE JIH NA MAIL: jutri2052@gmail.com
ali pa kupite preko spleta in v najboližji knjigarni.
slika v glavi prispevka je najdena tukaj
Komentarji
Objavite komentar