»Če bo kaj, ne bo nič. Če pa ne bo nič, bo pa pet soldov«.

 

  ZGODBA IZ LETA 2008                                         

Ciril, nekdanji miličnik:''V naši stolpnici so se naselile živahnice. Ukrajinke. Svoje stanovanje, ki je sosednje našemu, so namreč oddali v najem podnajemniku, ki naj bi bil zaposlen na nekem Ministrstvu.

Na stara leta sva bila z ženo- hočeš nočeš vsaj z ušesi in očmi ''soudeležena'' pri »mobi seksu«.

Včasih smo za tovrstno dejavnost uporabljali čisto druga imena. Danes govorijo o masaži celega telesa, vendar, kolikor se jaz razumem, je tu v igri čisto navadna kurbarija.

Nekdaj so fantje hodili na fuk patruljo le zvečer. 

Mobi seks pa seka kar sredi belega dne!!

Moderni časi, moderni izrazi, moderne navade!?

S sosedi, ki to dejavnost izvajajo, imamo skupno predsobo, ki jo zaklepamo. Tudi tipki za hišna zvonca sta skupaj na podboju vežnih vrat. Čez dan se je v sosednjem stanovanju zvrstilo približno deset strank. 

V »ordinaciji« naj bi bili stalno zaposleni po dve »maserki«, ob »konicah« pa sta dobivali dodatno pomoč. Lastnik bordela, me je zaprosil, da v času obratovanja njegovega masažnega salona ne bi zaklepal vežnih vrat. To svojo prošnjo je utemeljil z dejstvom, da stranke nimajo ključa, pa tudi spodobi se ne, da bi njegove hostese v delovnih oblekah hodile odklepati vrata vsakemu gostu posebej. Nekajkrat sva z ženo zaradi moči navade predsobo zaklenila. 

Šele takrat sem razumel, kaj pomeni, če je stiska zelo huda. Pri nekaterih je bilo celo tako hudo, da je z eno roko držal mobilni telefon in klical pomoč, z drugo pa se je držal za mednožje. Nekega dne, ko so bila vrata zaklenjena, je potrebnež v svoji vnemi pomotoma pozvonil na naš hišni zvonec.

Ko sem prestrašenemu obiskovalcu odprl vrata, se me je zelo ustrašil, ker me ni pričakoval. Vprašal sem ga, kaj želi, pa se je samo zazrl v mojo plešo, prebledel in pobegnil kar po stopnicah, saj ni imel časa čakati na dvigalo.

Po naravi z ženo nisva pretirano firbčna. Včasih pa človeka le premami radovednost. Nekega dne je obiskovalec prišel na obisk v masažni salon z veliko pizzo v roki. Tam se je zadržal več, kakor je potrebno za normalno plačilo pizze.

Spomnil sem se na čevljarja iz naše vasi, ki je neki fini in zelo dostojni gospe popravil pete na njenih salonarčkih. Ko je prevzela popravljene čevlje, je povprašala po računu. Čevljarček pa ji je zvito in dvoumno odgovoril: »Če bo kaj, ne bo nič. Če pa ne bo nič, bo pa pet soldov«.

Skratka, v predsobi so si odjemalci masažnih uslug kar podajali kljuko vrat. Bili so v delovnih oblekah s sosednjega gradbišča in taki v zlikanih hlačah, beli srajci s kravato ter v močno ošiljenih šolnih.  27. februarja 2008 smo stanovalci doživeli policijsko racijo.

Že zjutraj je prišlo osem policistov, civilistov in v uniformi.

Ker je bilo vse zaklenjeno, so razbijali po vratih in zvonili tudi na najin zvonec. Žena je pojasnila, da je stanovanje pri sosedih prazno, ker masažni salon običajno posluje šele po deveti dopoldan.

Tudi v času mojega uniformiranega službovanja, smo opravljali podobne akcije, vendar je običajno kar en sam miličnik v svojem okolišu pospravil kurbetine, klošarje, potepuhe in klateže, berače in druge sumljive osebe, ki bi s svojim vedenjem lahko motile javni red. To se je običajno dogajalo le ob obiskih visokih tujih državnikov. 

Socializem bordelov pač ni poznal in kakšen nepoučen tujec bi si, če bi naletel nanj, lahko celo ustvaril sliko, da tudi kupleraji sodijo v samoupravljanje.

Predstavljate si tudi našo miličniško grozo, da bi tujec prišel v stik s klošarjem, ki bi imel v roki steklenico »Grajske črnine« in bi, kakšna katastrofa, tega našega visokega gosta prosil za

ubogajme?!  Socializem tega ne bi zlahka prenesel! Ali pa da bi kakšna pokvarjena deklina na stopnicah sredi  mesta ponujala svoja zajetna bedra?

Še anekdota iz mojih starih časov:''Neka prostitutka sredi Ljubljane je vedno delala težave, kadar je bilo treba z miličnikom na postajo. 

Slekla se je do golega in ni hotela nikamor. Zato so se ji vsi starejši miličniki  izogibali. Moj prijatelj, komandir je v neki taki akciji poslal ponjo mladega pripravnika. Naročil mu je, da mora žensko pripeljati na postajo za vsako ceno, vsak njen odpor pa mora odločno ignorirati.

 Čez nekaj časa je miličnik v splošno presenečenje poročal komandirju, da je nalogo opravil. Na vprašanje, kako mu je uspelo, je mlad miličnik strumno odgovoril: » Kakor ste ukazali, tovariš komandir. Ko se je slekla, sem jo, hm, ignoriral. In to kar dvakrat! Potem je čisto mirno šla z menoj''.

Še nekaj miličnikovih zgodb je v zbirki

Ogenj, rit in kače niso za igrače