knjiga ali spet čokolada?

MM -

 


🌷 8. marec in materinski dan sta pred vrati.

Vsako leto si znova belimo glavo, kaj podariti ženskam, ki so nas rodile, vzgajale, prenašale, bodrile in – ne nazadnje – oblikovale.

Rože ovenijo. Čokolada izgine med gledanjem TV. Parfumi so že skoraj obvezna rutina.

Kaj pa zgodbe?

Kaj pa darilo, ki ostane?

Kaj pa darilo, ki se ne porabi, temveč odpira pogovore, ki jih manjka tudi med tistimi, ki se imajo radi?

📚 Zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače je zbirka resničnih pričevanj žensk (in moških), rojenih konec 19. celo 20. stoletje in tudi iz aktualnega trenutka. To so izpovedi o ljubezni,  molku, sramu, pogumu in predvsem preživetju.

To je svet, iz katerega prihajamo – in ki ga prehitro pozabljamo.

In presenetljivo, knjig se bodo razveselili tudi moški.

Ne nazadnje je “dan mučenikov” že dolgo simpatično standardiziran. Morda je zato čas, da moškim podarimo nekaj več kot simboliko – da jim ponudimo vpogled v svet, ki ga pogosto ne poznajo dovolj. Zanje so kot nalašč ''Moške zgodbe''

📖 Na “Milenini polici” so ob praznikih v marcu na voljo knjige po znižani, praznični ceni – ne le zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače, temveč tudi vse ostale moje knjige.

📩 Pišite mi na mail: jutri2052@gmail.com za naročilo ali za več informacij.

Naj bo letošnji praznik žensk praznik objemov, razumevanja in poguma.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

NOVA FACEBOOK STRAN, KI JE NAMENJENA SAMOZALOŽNIKOM

MM -
Slika
           Število samozaložnikov iz leta v leto bolj narašča Z nekaterimi samozaložniki smo se že pred časom pogovarjali o ustanovitvi društva. A potem smo, žal, ugotovili, da ''društvo'' prinese s seboj kup nepotrebne administracije, predvsem pa stroškov, zato smo se premislili. Zdi se, da je facebook- oblika združevanja, sporočanja, komuniciranja.....ravno pravšnja, saj ni obvezujoča. Še več: vsak, ki želi karkoli povedati, ima zmeraj možnost, da to stori. Istočasna pa je ta stran lahko nekakšna oglasna deska, ki bo sporočala vsem, ki jih bo to zanimalo, če bo kdo od prijateljev izdal novo knjigo. Prav tako bomo lahko skupaj pomagali tistim, ki bodo iskali tiskarja, ilustratorje, lektorje.... Ena od idej je bila, da bi objavljali možnosti za literarne večere, skupne nastope (recimo) pesnikov...? Vsem, ki ste si  na Facebooku ''samozaložniki Slovenije'' izbrali za prijatelja - dobrodošli! Nekaj odgovorov na najbol...
Read more »

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »