MELITA

 

Melita:

«Moja mama je bila še zelo mlada, ko se je poročila z vdovcem, ki je pripeljal v zakon dve hčerki, ki pa sta se na njuno srečo že kmalu preselili k svoji babici. 

Kako je bilo na začetku zveze, ne vem, ker se o tem pri nas ni govorilo, vem pa, kako je bilo potem, ko sva z bratom (rojena sva bila z enoletnim zamikom) odraščala. 

Oče je imel več obrazov: zunaj našega doma so ga poznali kot uspešnega in priljubljenega managerja, imel je tudi več prijateljev, ki jih je bogato častil, ko so prihajali na obiske. 

Doma pa je snel maske in postal satan v človeški podobi. Z mamo je zelo grdo ravnal. Pretepal jo je vpričo naju z bratom, neštetokrat se je zgodilo, da je zaradi malenkosti  (recimo, da se je eden od naju z bratom ponoči polulal v posteljo, kajti oče je ukazal, da od drugega leta naprej nisva več imela plenic) morala preklečeti vso noč. 

Potem, ko je začel več piti, mu je bilo v največji užitek, če jo je zvlekel v sobo in pri odprtih vratih seksal z njo. Brat je to nasilje zelo slabo sprejemal, še danes ima določene psihične težave, ki so ga zaznamovale do te mere, da se ne more navezati na drugega človeka, četudi bi se rad.

Vsi smo vedeli, kaj se dogaja: otroci, sorodniki, sosedje. A nihče si mu ni upal reči žal besedice, ker je bil takšen manipulator. 

Vedeli smo tudi, da je zelo maščevalen. Nekoč, ko sem se vrnila iz glasbene šole pet minut kasneje, kot bi se morala, me je prijel za roko in me peljal v klet, kjer je v zaklenjeni omari hranil vse sorte reči. 

Odprl jo je, potegnil ven škatlo v kateri je bila pištola. Naslonil mi jo je na sence in nadvse prijazno rekel:«Samo še enkrat, da prideš prepozno domov, te bom prisilil, da se boš sama ustrelila v glavo.''

Kako mi je bilo pri duši, si lahko samo predstavljate. A je nekako šlo, ker sem imela ''svoj'' klavir, ker sem se s  pomočjo igranja  nekako znebila groze, ki mi jo je vzbujal. Brat ni imel nič, pa še bolj se ga je bal kot jaz.

Marsikaj bi bilo drugače, če bi se mama postavila za naju. Pa se ni. Zmeraj nam govorila, da smo sami krivi, ker očeta ''spravljamo ob živce''.

Bila sem v sedmem razredu, ko sem se pred nekim izpraševanjem začela nekontrolirano tresti, saj me je zagrabila panika, ki je nisem niti razumela. Učiteljico je zagrabil strah, da bom umrla, tako hudo je bilo videti, poklicala je rešilni avto, ki me je odpeljal na urgenco.

Zdravnik, ki me je sprejel, je bil zelo prijazen, name je deloval pomirjajoče. Z mojim ''saj ni bilo nič'', ni bil zadovoljen.

Temeljito me je pregledal in odkril več čudnih modric po mojem telesu.

Ostala sem v bolnišnici, saj sem bila zelo slabokrvna. Ugotovili so tudi, da imam poškodovano nožnico. Po dolgem pregovarjanju sem povedala, da me je nekoč oče brcnil, in sem takrat krvavela.

Ta moj zdravnik, bolje rečeno, moj sveti angel, je potem s pomočjo CSD dosegel, da je prišel na pregled tudi bratec.

Takrat pa se je začel klopčič počasi, ampak res- zelo počasi – odmotavati, saj je oče uporabil zveze in poznanstva in institucije, ki bi naju morale ščititi, so pa naredile vse, da bi se stvari pometle pod preprogo.

In kar je bilo najhuje: na očetovo stran je stopila tudi mama. Tega izdajstva ji nikoli nisem odpustila!

Kljub mojim strahovom je bilo po vrnitvi domov malo bolje. Naju z bratom je oče pustil pri miru, je pa zato vedno bolj in pogosteje pretepal mamo. Tudi, ko je z glavo butal ob zid, ni iz sebe spravila enega samega glasu.

Najbolj grozljivo je bilo, ker sta se, ko sta šla iz hiše, zmeraj držala za roke. Ko pomislim na to, mi gre še danes na bruhanje.

Stara sem bila sedemnajst let, bila sem odlična pianistka, odlična dijakinja, na videz zelo uspešna. A le na zunaj. V duši sem nosila temo.

Tik pred koncem šolskega leta se je oče ponesrečil z motorjem. Njegova spremljevalka (ljubica) je umrla, on je preživel. Zdravljenje poškodb je bilo dolgotrajno. Z bratom sva bila vesela, ker sva se počutila svobodno, mama pa je vsak dan, po službi, hodila k njemu na obiske. Ko je dal skozi še Sočo in toplice, se je po skoraj desetih mesecih vrnil domov.  Zaradi poškodbe je težko govoril, a očitno ga je mama razumela. Ukazal je namreč, da  pusti zaradi nege službo, ko prideva iz šole, pa ji z bratom pomagava.

Temu sem se uprla!

Ko je slišal, da ga ne ubogam, je na list napisal:"Si pozabila, kaj hranim v kleti?"

V tistem trenutku se je zgodilo nekaj, kar je presegalo meje moje domišljije. Mama mi je ukazala, naj sedem na stol. Ukazala je bratu, naj me drži, ona pa mi je na hrbtu zavezala roke. Potem je vzela očetov bič in me začela na vso moč tepsti zaradi neubogljivosti. Ker se nisem izmikala, me je nekajkrat oplazila tudi po obrazu.

Rekla sem vam že, da se je to dogajalo tik pred koncem šolskega leta. Naslednji dan sem vzela brata s seboj, iz skrivališča v spalnici staršev ukradla precej  denarja ter za zmeraj zapustila hišo, v kateri smo živeli.

 Z bratom sva sedla na vlak in se odpeljala na obalo. Ker se je bližala poletna sezona, sem hitro našla delo natakarice, brat pa se je zaposlil v neki pekarni, kjer so prodajali tudi bureke in podobno.

Za vse večne čase sem pokopala sanje, da bom postala uspešna pianistka. Skrbela sem za brata, dokler nisem postala polnoletna, da sem si lahko uredila dokumente.

Potem sem nekje slišala, da na neki križarki potrebujejo pianistko. Imela sem srečo, dobila sem službo. V skoraj pol leta sem dovolj zaslužila, da sem lahko dala nekaj denarja na stran.

Brat je večino časa živel pri meni, nekaj časa pa v ''tistih'' ustanovah, kjer so skrbeli za njegovo mentalno zdravje.

Nekoč sem na internetu zasledila, da je oče umrl. O njem so pisali takšne nekrologe, da bi najraje kričala od besa, ko sem jih brala.

V srcu se mi je prebudilo upanje:«Morda se bova lahko z mamo ponovno povezala?«

Napisala sem ji pismo in že v nekaj dneh sem dobila odgovor.

»Ti si kriva za očetovo trpljenje. Zaradi tebe je šel prezgodaj v grob.«

Ko je lani nepričakovano umrla tudi ona (kasneje sem izvedela, da je naredila samomor, ker brez očeta ni mogla živeti), sem se odpovedala dediščini. Hišo je tako podedoval brat.

Toliko na kratko o mojem življenju.

Ni bilo lahko, a so me izkušnje utrdile.