od kod ta želja po utišanju?!

 

Marec je že po tradiciji mesec, ko se malo več govori o ženskah in ženskih pravicah. Letos – vsaj tako se mi zdi, lahko pa se motim- smo bili za različne govorance kar malo prikrajšani.

Tam okoli 8. marca nisem imela časa, da bi na to temo napisala kaj več, bom pa danes, dan pred ''Materinskim dnem''.❤️

Pa tega morda niti ne bi storila, če mi ne bi nekatere stvari že lep čas ležale na duši.

Danes se radi hvalimo s pravicami, ki so jih ženske še pred desetletji močno pogrešale: pravico voliti in biti izvoljene, pravico samostojno razpolagati z lastnim denarjem in premoženjem, pravico do izobraževanja in poklica po lastni izbiri, pravico do dela brez moževega dovoljenja, s pravico do ločitve in skrbništva nad otroki, s pravico svobodno načrtovati družino z dostopom do kontracepcije in prekinitve nosečnosti ter z zakonsko zaščito pred odpustom zaradi nosečnosti in pravico do porodniškega dopusta. Itd.

Vse lepo in prav, a na nekaj se je pa pozabilo: na pravico do svobode izražanja! Tistih, ki jim pravim ''Milke Planinc'', ki bi rade odločale, kaj ženske lahko rečejo ali zapišejo, je- kar me čudi- vedno več, ne manj!

Njihovo ''poslanstvo'' je osredotočeno na eno samo stvar: v rokah držijo namišljene škarje in platno in ženske, ki niso iz njihovega mehurčka silijo, naj utihnejo.

One so tiste, ki se čutijo poslane, da ukazujejo (odločajo), o katerih temah lahko spregovorijo in o katerih morajo držati jezik za zobmi.

Pri tem verbalnem nasilju ne izbirajo sredstev ne v realnosti, ne na družabnih omrežjih.

One so tiste, ki tudi po Facebooku druge maltretirajo z »ne pretiravaj«, »to ni žensko«, »si pa res neumna«.

To počnejo celo z zelo osebnimi napadi, spolnimi komentarji in pozivi k utišanju, še posebej ko beseda nanese na politiko.

👇

Psihično nasilje z ukazi po samo-cenzuri se je po družabnih omrežjih razraslo že do te mere, da je o tej temi treba kakšno reči, dokler ne bo prepozno.

Psihičnemu nasilju se pravzaprav upiram že vse življenje. Sodim v generacijo, katero so starši vzgajali (silili) k molku v želji, da se ne bi komu zamerili.

»Bodi tiho, molči in poslušaj!« je bil moto, ki se je kot rak rana zažiral v številne povojne generacije. Pa ko bi z osamosvojitvijo vsaj izginil!

Ni!

V zadnjega pol stoletja sem srečala številne sogovornike, ki so zaradi tega prekletega molka trpeli še bolj kot jaz. Ko so dobili priložnost, da so z njim prekinili, se jim je oddahnilo. Rešili so se bremena, ki jim je ležal na duši in jim ni dovoljeval, da bi svobodno zadihali.

Dati bližnjim priložnost, da se molka znebijo, je s časom postalo moje življenjsko poslanstvo. Si predstavljate, da bi ubogala ''gestapo'', ki me je z zvrhano mero prezira silil, naj pričevanj o intimi ne zapisujem več?!

Danes bi bili prikrajšani za številne zgodbe, zbrane v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki bodo nekega dne, tako pravijo, dobile mesto, ki si jih zaslužijo, tudi v nesnovni kulturni dediščini.

Res me srce boli, ko spoznavam, da je med tistimi, ki mi zmečejo največ polen pod noge, ki mi najpogosteje rečejo ''Miklavčička, zapri gobec'', največ žensk.

Preizkus za moje živce in tudi zdravje je bilo že sodelovanje na Zadnji besedi. Takrat so se nekateri, zlasti nekatere dobesedno ''strgali z verige''.

''Molči'', ''zapri gobec'', ''zakaj je še prenašate za omizjem!'' So bili še nedolžni izrazi, ki sem se jih naposlušala.

A sem vztrajala, ker so ukazi, kot je na primer ''zapri gobec'', zame kot rdeča cunja pred bikovimi očmi.

👇

Agresivneži, zlasti tisti- ženskega spola- so se zadnje čase nenormalno razpasli tudi po Facebooku.

Da ne bo pomote: logično mi je, da se je težko z vsem in z vsakim strinjati. Logično mi je, da včasih brcnemo v temo ali se celo ustrelimo v koleno!

Ni mi pa logična ta potreba po utišanju!

Mar ni Facebook idealna, odskočna deska, na kateri se učimo polemizirati, se pogovarjati, soočati svoja različna mnenja?

Namesto da bi na tej svetovni platformi, kjer kroži na milijone mnenj in idej svoje drugačne argumente branili z besedo, logiko in dejstvi, vojska dušebrižnic in dušebrižnikov raje segajo po najlažji rešitvi: cenzuri in moraliziranju o tem, kdo lahko kaj reče in kdo mora biti tiho.

Zanje Facebook ni prostor za svobodno izmenjavo mnenj, spreminjajo ga v vrtec, kjer igrajo vlogo ''vzgojiteljice'', ki določa, kaj se sme objaviti in česa ne.

Namesto da bi sebe in druge učili polemizirati, se na vse možne načine trudijo utišati drugače misleče.

Veste, to še zdaleč ni demokracija, kaj šele, da bi takšno nasilno obnašanje, ki smrdi po cenzuri, predstavljalo t. i. ženske pravice, izborjene skozi stoletja!

To je kapitulacija pred lastno intelektualno plitkostjo, zavito v plašč lažne moralne superiornosti, ki je posledica napačne državljanske vzgoje, pisana na kožo tistim, ki se v družbi, v kateri živimo, imajo za prvorazredne.

In prav zato so ti samooklicani čuvaji »ženskih in siceršnjih pravic do svobode govora« največja grožnja pravemu javnemu dialogu.

Lahko, da smo si ženske v sto letih izborile nemalo pravic, žal pa se je pri tem zgodila majhna napakica: dovolile smo, da je želja po molku in utišanju še zmeraj prisotna, in dovolile smo, da si nekatere ženske lastijo pravico, da odločajo o temeljni človekovi pravici: o svobodi govora!