Bo še kdo zapisoval zgodbe, ko mene več ne bo?

 

Ena od zelo poslušanih pesmi prav:Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi , ko jo slišim, se sama pri sebi vprašam."Bo še kdo zapisoval zgodbe, ki bodo pomagale zanamcem, da bodo bolje razumeli svoje prednike, in tudi sebe, ko mene več ne bo?"

Nekaj razmišljanj, ki so se nabirala ob zbiranju pričevanj o intimnem življenju nekoč in danes (citizern science)

Še zmeraj se premalo zavedamo, da tudi permisivna vzgoja pušča neizbrisne sledi.

Danes se že soočamo s problematičnimi otroki, ki so se rodili staršem iz permisivno vzgojenih generacij. Tudi pri nas se najdejo matere, ki želijo svojemu sinu na silo spremeniti spol, namesto da bi se z njim pogovorili in poiskale razloge, zakaj si tega želi....In šele potem, če bi bilo treba - UKREPALE.

Tudi matere niso več le ''žrtve'' otrok, kuhinje in moža, kot so nekoč bile. Njihov vsakdan marsikje in marsikdaj poteka med aktivno in agresivno uporabo pametnega telefona, turškimi nadaljevankami, ljubiči, pasjimi ljubljenčki in nezdravo hrano (junk food).

Zamisliti bi se bilo treba tudi okoli odvisnosti od socialnih transferjev.

Premalo pozornosti posvečamo dejstvu, da imajo zaradi ''odsotnosti'' staršev njihovi otroci precej težav. Kaj bo, ko bodo začeli tkati medsebojne odnose mladi, ki so na Ritalinu? Si sploh lahko predstavljamo, koliko jih je že? Če jih ne morejo obvladati ne starši ne učitelji, kdo jih bo?

Zelo me skrbi čustvena otopelost, pomanjkanje empatije nasploh. Zgodb v stilu, ki sledi, je ničkoliko:«Šel na žur. Spoznal žensko. Njeno ime me ne zanima. Se dava dol. Ponoviva čez par dni. Brez obveznosti, zgolj zaradi užitka. Ona vezana, jaz vezan.«

Brez slabe vesti, brez občutka za prav in za narobe.

Je po sredi samopotrjevanje, egoizem ali zgolj želja po neobvezujočem užitku?

Med poslušanjem sem spoznavala, da tudi moški pogrešajo sogovornika ali poslušalca, ko nastopijo težave. Postajajo negotovi. Kot bi se bali ženske agresivnosti, ki jih izpodriva iz igre malodane na vsakem koraku. Pogosto so zato raje tiho in upajo, da bo že kako ali pa, da bodo težave kar same izginile.

Prva ljubezen jih je praviloma zaznamovala za vse življenje. O zvestobi imajo deljena mnenja. Je pa zanimivo, da jih je bilo kar nekaj, ki so se po poroki, čeprav so imeli pred njo burno ljubezensko življenje, spremenili v zelo tradicionalne može.

Tudi jočejo drugače kot ženske. Bili so trije bratje, ki so ljubili tri sestre. Zaradi nasprotovanja staršev so se ljubezenske zveze razdrle. Dekleta so hitro našle druge, se poročile, fantje pa so ostali samski vse do smrti.

Bolečino, ki jih razžira, lahko zelo natančno opišejo. Včasih se zdi, da o njej pogosto premišljujejo, ker jo poznajo v podrobnosti. Ne morejo razumeti, da so ženske ''takšne''.

''Dal sem ji vse, kar sem lahko, ona pa me je pustila na cedilu!'' je stavek, ki sem ga pogosto slišala.

Ne razumejo žensk, ki jim je glavna skrb njihova zunanjost.

S sogovorniki nismo zmeraj našli skupnega jezika, ko smo se pogovarjali o tem, kdaj moški odraste in postane odgovorna oseba v žlahtnem pomenu besede. Hitro smo se pa strinjali, da so imeli dedje in sinovi veliko več praktičnega znanja, kot ga imajo njihovi vnuki. Bili so priučeni obrtniki, znali so popraviti marsikaj, skoraj vsak je imel doma delavnico z različnim orodjem, ki je služilo za manjša in večja domača dela.

Po drugi strani so se te-isti dedje in sinovi na vso moč otepali, da bi opravljali gospodinjska opravila, vozili otroke na sprehod, hodili na roditeljske sestanke ali prisostvovali ženinemu porodu. Manko so nadomestili, ko so prijokali na svet vnuki.

V manj kot tridesetih letih se je drastično spremenil tudi odnos do živali. Psa ali mačko so imeli radi tudi nekoč, a raje bi umrli, kot se z njimi v naročju prikazali v javnosti. Mladi s hišnim ljubljenčkom spijo, se fotografirajo za na družabna omrežja, do njih se obnašajo kot do partnerja ali otroka.

Drugačen je tudi odnos do tako imenovanega zdravega načina življenja. Če je še generacijam, ki so bile rojene pred letom 1970, polurni počitek po kosilu pomenil največ, kar so si lahko privoščili zase, imajo danes glavno in tudi zelo pomembno vlogo različne športne aktivnosti.

Če je pred tridesetimi leti tekel maraton v rekreativne namene komaj kdo, jih samo v Sloveniji več tisoč!

Mlajše generacije bolj skrbijo tudi za to, kaj dajo vase. Tisti, ki stojijo za tako imenovano ''zdravo prehrano'', ki ni nujno, da je tudi v resnici primerna, pa na račun skrbi za zdravje kujejo mastne dobičke.

Če je še pred tridesetimi leti veljalo, da ima pravi moški bogat ''ljubezenski tepih'' na prsih, ga danes, če jim ta slučajno zraste, večina brije. Biti brez dlak tudi okoli spolovila, je trend, ki ga vsaj nekaj časa še ne bo moč ustaviti.

Mladi se, tak občutek sem dobila, lažje odločijo za odhod v tujino. Izgradnja hišice, ki bi stala nedaleč stran od doma, ni več prioriteta. Marsikdo tudi ne razume, da so se še nedolgo nazaj slovenske zasebne hiše gradile ob pomoči bližnjih in prijateljev. V zakonski zvezi ne vidijo (več) smisla, če že, potem se raje odločijo za partnersko zvezo brez obveznosti.

Zanimiv je tudi odnos do spolnosti. Nekako je izginil strah pred spolnimi boleznimi, saj vlada prepričanje, da je vsaka, še tako huda in trdovratna, kot recimo HIV – ozdravljiva. Moški zelo neradi uporabljajo kondome.

Tudi tisti, iz mlajših generacij trdijo, da mora za kontracepcijo poskrbeti ženska. Spolnost je, kot že rečeno, v prvi vrsti pomembna zaradi užitka. Kljub temu da je veliko več ''ponudbe'' kot povpraševanja, pa se zaradi praktičnosti raje poslužujejo samozadovoljevanja. Spolna nemoč je prisotna tudi pri mlajših parih.

Zanimivo je, da trgovine, zlasti virtualne, ki prodajajo seksualne igrače, zelo cvetijo!

Janja (1984) in Gorazd (1985) imata dober zakon. V zadnjih dveh letih pa prihaja do težav v postelji. Mož ima kakšen kilogram preveč, vseeno pa je zelo uspešen tenisač. V družbi rad popije kakšno pivo. Poiskala sta pomoč strokovnjaka, kajti kljub veliki želji po spolnosti, ud prehitro uplahne. S samozadovoljevanjem pa nima nobenih težav.

Dekleta pravijo, da so tako imenovani ''čefurčki'' vedno bolj zaželeni, saj je njihov odnos do spolnosti bolj naraven in manj komplicirajo.

Iz zgodb, ki so bile povezane z odnosom do mame (staršev), sem razbrala, da se bo tem odnosom treba več posvečati. Nekatere navezanosti so, milo rečeno, zelo nezdrave. Moški, ki si za ''partnerico'' izbere mamo, ni srečen, četudi mu takšen odnos nudi nemalo praktičnega udobja in zadovoljstva.

Če dedje in sinovi svoji zunanjosti niso posvečali več kot toliko pozornosti, pa je pri mlajših generacijah zelo drugače: oblačila, kozmetika, čevlji, torbica, avto, itd, so postali zelo pomembni dokazi podobe sodobnega moškega.

Bolelo me je srce, ko sem poslušala, kako mačehovsko se obnašamo do nekaterih mladih intelektualcev.

Marjan (1972), je bil doma na kmetih. Vsako jutro je vstal že okoli četrte ure, da se je lahko še pravočasno spustil v dolino, sedel na delavski avtobus in se odpeljal v šolo. Učenje mu sicer ni delalo težav, a več kot dober ni bil nikoli. ''Za nekoga, ki pride k pouku v gojzarjih in smrdi po kravah, je takšen uspeh – odličen!'' mu je ob podelitvi maturitetnih spričeval dejal tudi razrednik.

Kot študent prvega letnika na fakulteti je s svojimi inovacijami izboljšal delovanje očetove žage. Prihranki pri elektriki so bili vredni razmisleka in širše pozornosti.

Kje najti denar za dodatne raziskave? Vsi, s katerimi se je pogovarjal, so se mu smejali, češ, raje poskrbi, da boš bolj uspešen študent. Ob ''pomoči'' sošolca iz srednje šole pa so ga tudi na fakulteti kmalu dohitele zmerljivke o ''gojzarjih in smradu po kravah''.

V tretjem letniku ni več zmogel redno študirati. Ne po finančni plati ne zaradi svoje raziskovalne žilice, ki mu je jemala vedno več časa.

Nekoč sta se z očetom usedla v razmahanega fička in se odpeljala čez Karavanke. Tam je bilo žag, kolikor hočeš. Zaradi težav z jezikom, so bili redki, ki so Marjanu prisluhnili. Prosili so ga, naj se vrne, ko bo znal nemško.

Z očetom sta se odpeljala naprej proti severu. Končno je naletel na človeka, ki je razumel skice, ki jih je Marjan dal na mizo. Bil je več kot navdušen. Marjanu je finančno omogočil, da je svojo inovacijo razvijal naprej- do praktične uporabe. Danes jo uporabljajo vse žage širom po Evropi in Ameriki in malokdo, če sploh kdo, ve, kdo je njen ''oče''.

Marjan se je v tujini, kasneje tudi v Ameriki, Kanadi, in še kje, zelo uveljavil. Postal je svetovljan, postal je nekdo, ki ga je stroka izjemno cenila in spoštovala.

Pred leti je potem naneslo, da je predaval tudi ne nekem simpoziju v domovini. Po spletu naključij se je srečal s srednješolskim profesorjem. Ko ga je ta prepoznal, mu je cinično podrobil:''Če pa takšni, kot si ti, uspejo v tujini, je pa že bolje, da sem kar doma.''

Še ena zgodba:''Bine je v času študija poučeval otroke verouk v domači fari. Ko je diplomiral ( z odliko) in poslal prošnjo za službo na domačo OŠ, jo je ravnatelj nesramno zavrnil in to vpričo nekaj učiteljev:''Na naši šoli bo 'farška kuharica' učila le preko mojega trupla.'' Po skoraj 12 letih sta Bine in njegova partnerica med vodilnimi strokovnjaki v svoji stroki v eni od EU držav...''.

Razlik in sorodnosti med moškimi različnih generacij je še veliko. Prepričana sem, da bo vsak od vas, spoštovani bralke in bralci, v knjigi našel kakšno. Z nekaterimi se boste poistovetili, druge vas bodo čudile, s tretjimi se ne boste strinjali.

Zgodbe, ki ste jih vzeli v roke, so naše - domače. Morda bi bil že skrajni čas, da se jim malo bolj posvečamo, kajti različne turške in še kakšne telenovele, s katerimi nas zasipavajo televizijski programi, nimajo druge vloge, kot ustvarjati iluzijo, kako bi lahko bilo, pa nikoli ne bo.