devištvo- prvič

 

»Pravica prve noči« (jus primae noctis) v Evropi

Gre za staro pravno-legendarno zgodbo, po kateri naj bi imel fevdalni gospod pravico do prve poročne noči z nevesto svojega podložnika.

Etnologi in zgodovinarji (npr. Alain Boureau, Le droit de cuissage, 1995) opozarjajo, da je šlo večinoma za mit, ki se je širil kot propaganda proti fevdalizmu in Cerkvi, in ne za dejansko pravno uzakonjeno prakso. Z njimi se ne bi v celoti strinjala prav zaradi zgodbe neke Slovenke, ki je spoznala fanta iz južne Srbije v času, ko je v Sloveniji služil v JLA. Pri njegovih bi- tik pred poroko- doživela prav to, če ne bi od njih zbežala in se potem podala na več mesecev trajajočo pot nazaj domov.

2. Na Balkanu in v Jugoslaviji

Etnološki viri kažejo le na lokalne običaje, povezane s poroko, ki so jih ljudje kasneje radi razlagali v tej luči:

Obredi preizkusa devištva – npr. da je svat ali starešina pregledal nevesto, a šlo je za ponižujoč nadzor, ne za spolni odnos.

Simbolni posegi tasta ali starešine – npr. da je tast položil roko na posteljo mladoporočencev, jim prinesel rjuho, ali jih spremljal do postelje. V ljudskem pripovedništvu se to včasih preoblikuje v »pravico prve noči«, v resnici pa ni šlo za spolni akt.

Žal se z zgodovinskimi viri dve moji sogovornici ne moreta strinjati. Obe sta se na zelo brutalen način izognili temu običaju še v 60 letih prejšnjega stoletja (Južna Srbija)

Je pa želja, da je ženska pred poroko »nedolžna«, še vedno prisotna – a v zelo različnih oblikah in z različno močjo, odvisno od okolja.

Balkan, Bližnji vzhod, Severna Afrika, Južna Azija: v mnogih skupnostih je nedolžnost dekleta pred poroko še vedno ključna moralna norma.

Še vedno obstajajo obredi prikazovanja rjuhe, zdravniški pregledi za potrditev devištva in celo kirurški posegi za »obnovo« himena (t. i. himenoplastika). To je povezano z družinsko častjo.

Etnološki zapisi kažejo, da so v Beli krajini še v 50.–60. letih 20. stol. svatje od mladoporočencev pričakovali »krvavo rjuho«. Če je nevesta krvavela, so rjuho obesili na okno ali jo nesli med svate kot dokaz devištva. Iz Dolenjske pa so poznane pripovedi, da je rjuho po prvi noči pregledala tašča. Če madeža ni bilo, je sledil posmeh, včasih celo fizično nasilje nad nevesto. Iz Prekmurja pa so ohranjene anekdote, da so starejši svatje že ponoči potrkali na vrata spalnice in hoteli »dokaz«.

Na Gorenjskem so rekli, da je dekle, ki je zanosilo pred poroko, »osramotila hišo«. Otroka so pogosto dali v rejo ali k sorodnikom, da se je zmanjšala sramota.

• Notranjska: v folklornih pripovedih se pojavljajo izrazi »nečista« ali »usmiljenja vredna«, če je dekle izgubilo devištvo pred poroko.

Za fante pa ni ni veljalo enako merilo. Fant, ki je imel izkušnje, je bil nekaj običajnega, medtem ko je dekle nosilo breme sramote.

Spovedniki so v preteklosti redno spraševali dekleta po »nečistih dejanjih«, kar je krepilo prepričanje, da mora nevesta v zakon stopiti »čista«.

5. Zanimivi narečni izrazi

• »Poštena« = nedolžna.

• »Zapečatena« = deviška.

• »Razpečatena« = izgubila nedolžnost.

• »Pokvarjena« = spolno izkušena pred poroko.

• »Nečista« = izraz, povezan z verskim naukom.

V zgodbah, ki jih zbiram, je veliko travm tudi zaradi strahu pred prvo poročno nočjo. V t. i. starih časih dekle ni vedelo, kaj jo čaka, a je vedelo, da mora »krvaveti, da bo mir«. Včasih so si ženske pomagale z iglo ali piščančjo krvjo, da so ustvarile madež na rjuhi.

Po 2. svetovni vojni se s pojavom pomeščanjenja, izobraževanja in večje svobode običaj

S preverjanjem nedolžnosti '' krvave rjuhe'' so začeli postopoma umikati. V mestih so ga ljudje že v 50. letih imeli za »zastarelega«, na podeželju pa se je še tu in tam pojavljal vse do 70. let.

PS zapis je nastal na podlagi pogovorov in sodi v t. i. ''citizen science''.

Sramežljivost in tabuizacija spolnosti

Slovenska skupnost je bila do sredine 20. stoletja izjemno zadržana glede pogovorov o spolnosti. Intima je bila domena spalnice, kjer se o njej ni govorilo – niti med ženskami ne. V etnoloških zapisih so raziskovalci pogosto naleteli na molk ali izmikanje, ker so ljudje menili, da so to »sramotne« teme.

Se je tudi slovenska etnologija, ki ima dolgo in bogato tradicijo, raje osredotočala na zbiranje gradiva o praznikih, koledarskih običajih, prehrani, hišah, oblačilih, verovanju?

Govorila sem z nekaterimi od njih in sami so priznali, da so tudi zanje intimni odnosi veljali za »premalo kulturno vredni« ali celo »neprimerni« za znanstveno obravnavo. Molk, v katerega smo zavijali intimo, žal, ni izbiral, koga bo ujel v svoje mreže.

Zanimivo je, da se že v ex Jugi zgodbe o poročni rjuhi, devištvu, spolnemu nasilju več kot toliko niso pojavljale. Sogovorniki so mi povedali, da so konkretne izraze tudi sami zamenjali z bolj opisnimi, da se ljudje ne bi preveč zgražali.

Zato danes v arhivih najdemo ogromno podatkov o svatovskih pesmih, običajih, kostumih – o poročni noči, o tem, kaj se je zelo konkretno tam dogajalo, pa skoraj nič.

Tudi zaradi stoletnega molka, je zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače v slovenskem prostoru naredila takšen preboj, saj je zapolnila praznino, o kateri se prej ni govorilo.

Knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače so odstrle

tančico pri pričevanjih, ki so bila intimna, boleča,

zamolčana.

Mnogi so se pričevanj razveselili, drugi so bili in so še, mnenja, da so razkritja o intimi prednikov – nepotrebna. Češ da žalijo njihovo čast, ne glede na to, da se hkrati zavedamo, da prav ''skrita intima prednikov'' botruje mnogim negativnim družinskim vzorcem, ki tudi mlajšim generacijam še danes delajo sive lase.