ANDREJEVA ZGODBA

-

 

                   


                                             

Minilo je skoraj dvajset let, odkar se je v bližini naše hiše smrtno ponesrečil  Janez, naš sosed. S traktorjem je zapeljal v brežino in se prevrnil na cesto. Pri padcu je z glavo udaril ob cestni tlak, da je zaradi možganske krvavitve čez nekaj dni v bolnišnici umrl.

Poklical sem zdravniško pomoč in obvestil policijo. Ves čas me je Janez držal za roko in me prosil, naj mu pomagam vstati, da bo šel domov. Bil je pri zavesti, čeprav je krvavel iz ušes. Prišla je zdravnica iz Gorenje vasi in odredila prevoz v bolnišnico. Takrat pa je prišla s polja, kjer je grabila seno, tudi njegova žena Francka. Prej preden je zaznala, kaj se je sploh zgodilo je začela tarnati: 'Kdo bo pa sedaj meni traktor vozil?'

Zdravnica pa jo je zavrnila: 'No, no gospa, najprej bomo poskrbeli za ponesrečenega, potem pa še za vaš traktor.'

Nikoli nismo izvedeli za resnični vzrok nesreče. Ali je Janez zapeljal z desnim kolesom traktorja v brežino čisto po naključju, ker je bil preutrujen, ali je bil preveč naložen z jabolčnikom ali je to storil celo nalašč, ker je obupal nad življenjem in garanjem brez izhoda?

Janez je bil neke vrste vaški posebnež. Potomcev ni imel in vaščani so ga imeli tudi za nekoliko omejenega. Pa ni bilo čisto tako. Le nekoliko drugače je videl današnji svet. Prišlek so rekli. Tudi jaz sem bil prišlek, zato sva imela marsikaj skupnega. Le glede kopanja in tuširanja po umazanem dnevnem delu si nisva bila enotna. Janez je namreč trdil, da mu tuširanje zadostuje enkrat tedensko, v nedeljo dopoldan, ko je šla Francka k maši. Sam v cerkev ni zahajal. Za spoved je celo trdil, da je to opravljanje samega sebe. Nekoč mi je razodel, da se ob delavnikih ne utegne umivati, ker je zvečer preveč utrujen, in ga po večerji hitro premaga spanec, da kar omahne v posteljo. Pogosto je bil tudi prepoten, umazan od zemlje, opikan od mrčesa in največkrat zadelan od senenega prahu. Imel sem tudi občutek, da je med njim in ženo Francko vladal nekakšen sram in se je zaradi nje umival takrat, ko je ni bilo doma. Ženi se je približal zvečer, ko je bila že pod odejo.                                                            

Četudi mu nihče ni povedal, kam ga mora vtakniti, da se reši prevelike nadloge v mednožju, mu je delo šlo dobro od rok. A le, ko je bila ženska spodaj, on zgoraj. Zlasti je bil kritičen do živalskih poz. V Žireh bi temu dejali, da sta se frtajčkala ad adzad, v Železnikih pa na kanonč'k.

Ko sem ga vprašal, zakaj pri položaju postrani uporablja cunc'o mi je pojasnil, da v tem položaju rado gre kaj mimo in je za seboj treba obrisati. Sicer bi bilo tako kakor v Bukovem Vrhu, ko je neka kmetica prignala svinjo k merjascu in je bil merjasec malo neroden, ko je naskočil svinjo. Ušlo mu je tudi malo mimo (merjascu namreč), pa je kmetica hitro priskočila in kar s prstom potlačila izgubljeno semensko tekočino nazaj svinji v odgovarjajočo špranjico rekoč: 'Škoda bi bilo, vsaka kapljica je prašiček.' Vse to mi je Janez nanizal, tako v obrokih, ker večjih strnjenih stavkov ni bil sposoben vkup spraviti. Občutek sem imel, da mi je zaupal zato, ker je v meni našel človeka, ki ga je pripravljen poslušati.

Nekajkrat me je tudi prosil, da sem ga peljal k zdravniku v Kranj. Imel je težave z zamaščeno krvjo, slabo delujočim srcem in tudi njegova jetra so se komaj upirala obilnemu domačemu jabolčniku, ki ga je pil kar za žejo. 'Veš, Andrej,' je dejal, 'saj odvzem ne traja dolgo, le moja gosta kri se mora dolgo hladiti, da jo lahko pregledajo. Zato boš moral nekaj časa počakati, preden bom dobil izvide.'

In jaz sem čakal. Siromak je imel edino predstavo o hlajenju krvi pri domačih kolinah, ko je bilo treba kri hladiti za krvavice.

Med vožnjo čez Savski most v Kranju je Janez opazoval cestni promet. Janez pa kakor iz puške: 'Andrej, tukaj na cesti je skoraj enaka gneča, kakor na Lakužah, kadar Žetinc in Žirovc istočasno vozita gnojevko na njive.' Samo Janez je bil sposoben delati take primerjave.

Vsako nedeljo po tuširanju je odšel na sprehod mimo naše hišice v gozd in na njive, kamor je sicer hodil vsak dan po delavnih opravkih. Razlika je bila le v obleki. Ob nedeljah je oblekel oprano delovno obleko. Nedeljski izlet in ogled posestva je bila stara kmečka navada in Janez  se jih je držal.

Kadar je sadje obilno rodilo, je prinesel sadne darove tudi meni. Hruške je pripeljal kar v gajbici s samokolnico. Takrat je običajno tudi malo posedel, popil čašo vina, kakšno zabeljeno izustil in odšel nazaj domov. Nekajkrat me je opomnil, naj prižgem televizor takrat, ko bomo želeli, da odide. Od tistih časov televizije ne prižigamo ne Janezu ne drugim obiskovalcem.«

FOTOGRAFIJA JE SIMBOLIČNA:  https://stareslike.cerknica.org/2024/09/07/1930-jersice-kosci-in-grabljice/



zgodba je iz knjige: BABICE, HČERE IN VNUKINJE.

V času praznovanja Kulturnega praznika je ta in tudi druge znižana na 20 €




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več