KAKŠNA ZGODBA!

-

 


Konrad (1979):«Moji spomini na mladosti so zelo žalostni, kruti in polni solz. Ni me sram priznati, da sem, četudi sem fant, velikokrat jokal. Bili smo štirje bratje. Pazili smo drug na drugega, kajti oče je bil nasilnež, znan daleč naokoli. Najmlajši bratec ga je imel kljub številnim klofutam zelo rad. Ves čas je hodil za njim in mu pomagal nositi različna orodja, ki jih je potreboval pri delu. Ni se mu umaknil izpod nog niti takrat, ko se je oče primajal iz gostilne. Nekoč se mu ni zadosti hitro umaknil, ko je hotel sesti za mizo. Prijel ga je in ga prej, preden smo pritekli in ga rešili, treščil ob steno. Velika sreča je bila, da je zdravnik, ki je bil po spletu srečnih okoliščin na obisku pri sosedu, težkem bolniku, takoj pritekel. Brat je krvavel iz ušes, bil je v nezavesti. Sam ga je odpeljal v bolnišnico, kjer so brata sicer rešili, njegovega sluha pa niso mogli. K očetu so prišli na razgovor miličniki, a kakšnih sankcij ni bilo. Oče je pil in razgrajal še naprej.

Mama je bila mila, nežna dušica. Polna neke dobrote, srčnosti in ljubezni do nas, otrok. Nikoli ne bom pozabil: oče jo je spolno nadlegoval še potem, ko je bil že star in mu tiste reči niso več delovale. Nekoč sva z bratom zaslišala hlipanje iz njune sobe. Sledili so udarci, klofute in glasno sopenje. Že sva držala za kljuko, da bi vstopila in jo rešila. Očitno je naju slišala, kajti zelo razločno, četudi ne preveč na glas, je naju prosila.''Fanta, nikar! To ni za vaju, stran pojdita!''

Mama v življenju ni nikomur naredila ničesar hudega. Kar pomnim, je vsako jutro šla k maši, pomagala je, kjer je le mogla, če ne bi bilo nje, z brati nikoli ne bi doštudirali.

Imeli smo srečo, da je oče umrl kmalu zatem, ko je obležal. Vse do zadnje minute ga je mama negovala, hranila, umivala in prenašala njegovo tiho nasilje. Rak mu je vzel glas, a roke je imel še močne.

Ko je umrl, se nam je oddahnilo. Bratje smo si naredili vsak svojo hišo v neposredni bližini mame. Da bi pazili nanjo. Le najmlajši, ker je bil še samski, je živel z njo. Nekoč smo se pogovarjali o mami. Ni nam bilo jasno, zakaj hodi vsak dan na pokopališče. Po vsem hudem, kar ji je oče naredil, se nam ni zdelo logično. A smo jo preveč spoštovali, da bi ji karkoli očitali.

Enkrat se pa le opogumim in jo vprašam, zakaj. Pogleda me s svojimi lepimi očmi, modrimi kot spominčice in mi odgovori:''Vsakokrat, ko stojim ob njegovem grobu in vidim na spomeniku napisano njegovo ime, se razveselim kot majhen otrok. In potem odidem domov lahkih nog, ker vem, da je pred menoj mirna noč, ko bom lahko zaspala brez bojazni, da me bo kdo udaril.''

Nerodno sem jo objel in stisnil k sebi. Tako zelo sem jo imel rad, po teh besedah pa še raje!''


Zgodba je objavljena v tretjem delu OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več