MOJA BABICA

 

Moja babica je zmeraj dišala po posnetem mleku in sirotki. Rada sem bila pri njej, zmeraj sem tudi vedela, kdaj je bila dobre in kdaj slabe volje.  Nikoli se ni sprenevedala. Če je vstala z levo nogo, me je včasih odgnala iz črne kuhinje, kjer je skozi majhno, zamreženo okno prihajalo komaj kaj svetlobe.

''Ne motaj se mi pod nogami,'' je pri tem godrnjala, medtem ko je hitela beliti peč, kajti kruh, ki ga je zamesila, je že vzhajal v jerbasih.

Ko sem že malo zrasla, me je vzela v uk. Pripovedovala mi je o fantih, pa o tem, kakšni so in zakaj se jim moram izogibati, da se ne zgodi kakšna ''barufa''. Kimala sem, pa se mi ni niti sanjalo, kaj se ji mota po glavi.

''Če boš pridna, se bova čez zimo, ko bo več časa, učili kuhanja,''je nato navrgla, me pobožala po laseh, kot bi želela omiliti svojo strogost.

Prvo lekcijo, ki sem si jo zapomnila za celo življenje, sem dobila na lesenem ''štokarlu'', ki je bil nevarno majavih nog, tako da sem se krčevito opirala okenske police, kjer so se v lončenih posodah skrivala posušena zelišča.

''Za vse večne čase si zapomni, da mora biti juha, ki jo boš postavila na mizo, vroča, zelo vroča. Šele na žlici jo mičkeno pohladimo s pihanjem,'' je razlagala.

''Če boš ničvredna kuharica in boš možu postregla mlačno, se bo začel ozirati za drugimi!'' je za spoznanje privzdignila glas in me nepremično gledala naravnost v oči toliko časa, da sem močno zardela in prikimala.

Potem mi je- korak za korakom- pričela odkrivati drobne skrivnosti prave, domače mesne juhe, brez katere, po njenem, ni nedeljskega kosila. V veliki, težki, železni ponvi sem ji pomagala pražiti rdečo čebulo, v roko mi je porinila majhno nožičko, s katero sem strgala korenje in peteršiljevo korenino. Kadar sem bila pridna, mi je milostno dovolila, da sem lahko odhitela na šupo po glavico češnja. Stroke je vešče izluščila iz ovojnice in jih zdrobila z lesenim valjarjem.

''Česen širi žile in je zelo zdravilen, a bognedaj, da ga kdo zavoha v juhi!'' je grozeče dvignila prst.

Moja naloga je bila, da sem na juho pazila toliko časa, dokler ni zavrela, potem pa je babica lonec porinila na kraj štedilnika.

Šele tedaj si je vzela čas, me posadila na kolena, čez katero je padalo dolgo krilo in že malo umazan predpasnik iz flanele.

''Nekaj si zapomni, deklič,'' je nadaljevala strogo,'' v življenju se prav tako kot mlačni juhi na krožniku, izogibaj ljudem, ki niso ne tič, ne miš. Bodi previdna, ko ti bodo stisnili roko, pa se ti bo zdelo, da se te je dotaknila riba iz Jezernice. Mlačni ljudje te nikoli ne bodo ljubili, kot si zaslužiš. Moški, ki bodo videti medlo in mlahavo, te zlepa ne bodo znali stisniti v objem, po katerem boš hrepenela. Imej pred očmi, da mlačni ljudje niso nikoli ustvarjali zgodovine.''

Potem je nenadoma vstala, si poravnala hrbet in v dve skodelici iz težkega porcelana nalila čaj, ki je dišal po melisi in materini dušici. Nato je stegnila dolgo roko in na vrhnji polici poiskala stekleničko s temnim steklom, jo previdno odmašila in  v kadeči čaj žvrknila nekaj kapljic ruma. ''Mar tudi zame?'' sem presenečeno vzkliknila.

Nič ni odgovorila, zato sem hitro zagrabila ponujeno skodelico, iz katere se je kadilo, da se ne bi premislila. Grela sem si prste in čakala, kdaj se bo toliko ohladilo, da bom lahko poskusila.

''Tudi čaj mora mičkeno speči, ko narediš požirek.'' Res je bila stroga učiteljica!

''Mlačen čaj pijejo samo reve, ki se bojijo izzivov,'' je še dodala in čakala, kaj bom naredila.

Ko se spominjam tistih časov, predvsem pa najinih ''učnih ur'', se mi zdi, da je bila babica ena prvih pokončnih žensk, če že ne upornic, ki sem jih poznala.

Ni me le učila o tem, kaj kuhati, kako pridelovati dišavnice, kakšne so drobne skrivnosti doma spečenega kruha, kako zmešati zelišča, da dobimo najboljši čaj. Dala mi je še veliko več kot le kopico nasvetov: nehote in neopazno me je učila ločevati med najboljšim in mlačnim, med medlimi in podobnimi ribami, ki sva jih na skrivaj lovili tam, kjer jih ne bi smeli.

Še danes mora biti juha, ki jo dam na krožnik, vroča in slastna. Dišeča in mamljiva že v trenutku, ko se duh, ki se širi od nje, usede v nosnice in prične od sebe oddajati nepozabne užitke, ki se potem stopijo s prvo žlico, ki jo ponesemo k ustom.

Babica ni bila mlačna ženska. Lahko bi rekla, da je bila vroča, četudi se takšna oznaka danes nekam sumljivo sliši.

 FOTKA:VIR

Zgodba je iz knjige 

KUHARSKE PRISMODARIJE