nekaj zgodb

 

Vilka

je bila od mene leto dni starejša. Bila je nezakonski otrok, mama jo je zato sovražila in zanemarjala. Le Bica, čevljarjeva žena, kjer sta stanovali, ji je kdaj pa kdaj namenila lepo besedo. Takole mi je pripovedovala:

« Učila me je peti narodne pesmi, peljala me je tudi v cerkev in poskrbela, da sem dobila svete zakramente. Najlepše pa mi je bilo, ko me je vzela v naročje in mi pripovedovala pravljice.

Včasih mi je poslal stric iz Nemčije igrače. Mama mi jih je vzela in zamenjala za hrano. Nekoč mi je iztrgala iz rok edino punčko, ki sem jo imela.

Moškega, ki je prihajal v hišo na skrivaj, sem imela za očeta. Morda je tudi bil, kdo ve? Nekoč me je posadil v prikolico motorja in me peljal po vasi.

Ko sem končala prvi razred, sva se preselili v Ljubljano. Bila sem v četrtem razredu, ko je v naše življenje vstopil tujec. Takrat je veljalo, da je moški, ki je prevzel skrb nad žensko z otrokom, ki ni bil njegov, naredil častno dejanje. V stanovanju je takoj nastopil kot edina oblast. Mama sploh ni opazila, kako ošabno se je obnašal in vse, kar sva imeli, si je prisvojil, kot bi bilo njegovo. Zahteval je tudi brezpogojno poslušnost. Pred ljudmi je kazal prijazen obraz, doma pa je bil nesramen, nasilen in vsiljiv. Uvedel je prav poseben obred. Ko se je vrnil iz službe, me je na dvorišču poljubil, da so ga videli tudi drugi ljudje. Češ, poglejte me, kako sem dober očim temu dekletu! Kakor hitro so se zaprla vhodna vrata, me je poljubil še enkrat, a tako, da mi je porinil jezik globoko v usta. Če sem se branila, mi ni prizanašal z žalitvami. Mami sem omenila, da se ga na smrt bojim, zlasti takrat, ko je prihajal k meni, ko sem bila že v postelji, a me je grobo zavrnila, da je to normalno, da se to vsem in povsod dogaja. Ko svojih besed ni mogla podkrepiti drugače, me je ponovno zmerjala z nehvaležnico. Očim je vsak dan kontroliral, koliko so mi zrasle prsi in za koliko milimetrov so pognale dlake v mednožju. S svojo veliko dlanjo me je drgnil po luliki, hkrati pa je mami razlagal, da bodo zaradi te masaže dlake hitreje rasle.«

Leta je trajalo, da se je Anika znebila grdih spominov. Nikoli se ni poročila. Tudi je ni prizadelo, ko so ji govorili ''stara devica''. Pri šestnajstih se je kot varuška zaposlila v vrtcu. Tam sva se spoznali v času, ko sem bila pri njih na počitniškem delu. Vrsto let sva prijateljevali. Družile so naju življenjske zgodbe, ki sva si jih obe zapisovali. 

 

Jernejka

Kar nekaj časa se mi je zdelo, da so bile ženske ''nekoč'' na splošno tiho, ponižne, da so molče trpele. Pa sploh ni bilo res! Ko sem slišala zgodbe o posameznicah, ki doma niso teple le otrok, ampak tudi moža, sem bila sprva presenečena, potem pa sem spoznala, da takšnih ni bilo malo. Čeprav kajenje ni bilo spodobno za ženske, so nekatere kadile že pred 2. svetovno vojno, po njej pa je ta navada mnogim prišla v kri. Tudi alkohol so skrivale in se ga na skrivaj nacejale. Otroci, vzgojeni v spoštovanju 4. božje zapovedi, ki jih je učila:«Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji«, pa so molčali in trpeli.

Odločila sem se, da vam zaupam eno sončkasto zgodbo, ki nas toplo poboža po duši.

 »Tako brihtne ženske, kot je bila mami, do danes še nisem srečala,« pripoveduje sogovornica Jernejka.

»Rojena je bila med vojno, njena starša sta bila ubita med neko hajko. Zanjo so skrbeli tuji ljudje, a le toliko in nič več, da je ubogi otrok ostal pri življenju. Nikjer ni bila prijavljena, tako da ni imela niti rojstnega lista niti zdravstvene izkaznice, nič. Pasla je koze in eno kravo, na paši se je naučila branja, pisanja in računanja. Sama. Nekoč so pripeljali v vas avtobus otrok, da so si ogledali hišo, v kateri je bil rojen znan slovenski pisatelj. Učenci so morali deklamirati njegove pesmi. A so se ves čas motili ali pa niso znali. Mama je stala med občinstvom, in ker je znala vse pesmi na pamet, jim je ves čas pomagala. Eden od dečkov je stopil k njej in ji v zahvalo stisnil v roko majhno čokoladico. Mama se mu je zahvalila in mu obljubila, da se bo, ko bo velika, z njim poročila. Odrasli so se zasmejali, ker niso vedeli, da je zelo resno mislila. Po spletu naključij sta se z Edijem spet srečala, ko je kot zdravnik mladim predaval prvo pomoč. Moja mama je že med predavanjem postavila precej pametnih vprašanj. Pa ji je rekel Edi: 'A se midva mogoče poznava?' Moja mama mu odgovori: 'Seveda, že kar nekaj časa čakam, da izpolnim obljubo.' Zdravnika je spravila v vidno zadrego, saj je že zdavnaj pozabil na mladostno srečanje. Radovednost, od kod se je vzelo tako drzno dekle, ga je že naslednji dan ponovno prignala v vas. Poiskal je mamo, začela sta se družiti in četudi je bila ona brez šol, sta se odlično razumela. Pomagal ji je, da se je izučila za bolničarko. Zaposlila se je v zdravstvenem domu in šele potem sta se poročila. Spominjam se, da sta se pri kosilu zmeraj pogovarjala o primerih. Mama se pogosto ni strinjala z očetovo diagnozo. Ni ji zameril: nanjo se je zanesel bolj kot na laboratorijske izvide.

Ko je šel brat študirat fiziko, je nekatere naloge, ki jim ni bil kos, rešila iz glave, ne da bi predtem enkrat samkrat pogledala v knjige!

S spolno vzgojo nam je polnila glave že takrat, ko smo bili v vrtcu. Vse nam je razložila, tudi to, kdaj odraslim ne smemo zaupati in zakaj ne. Seveda sem komaj čakala, da sem svoje znanje delila tudi s sošolkami.

Nekoč sem prinesla v šolo knjigo, v kateri so bili zelo natančno narisani spolni organi. Moški in ženski. Manjkala ni niti risba, kako prodira moški ud v žensko vagino. Sredi najbolj vnete zatopljenosti nas je v zadnji klopi presenetila razredničarka. Ko je videla, za kaj gre, se je skoraj razpočila od jeze. Zagrabila me je kot mačka in me med glasnim komentiranjem odvlekla k ravnatelju. Ta je nemudoma poklical v šolo starše, ki niso mogli doumeti, kaj bi lahko bilo narobe. Oče je potem predlagal, da pride brezplačno predavat o spolni vzgoji. Večina učiteljev se ni strinjala, a je trmasto vztrajal pri svojem. Žal je pri razredni uri manjkalo veliko učencev, saj so jim starši – pa se je pisalo leto 1976 – prepovedali, da bi poslušali svinjarije!

Ko sem se poročila, mi je mama položila na srce: ''Ženska v zakonu ne more biti kraljica, če ima svojega moža za bedaka!'' Za očeta je zmeraj govorila, da je bil čez dan njen prijatelj, ponoči pa ljubimec. Prelep zakon sta imela!«

 

 

Alfonz

V Žireh smo vsi, ki nas je zanimala preteklost, izjemno cenili Alfonza Zajca. Bil je živa enciklopedija, za povrh pa je imel ogromno slikovnega gradiva. Spominjam se, da so me nekoč povabili, naj predavam na neki srednji šoli. Mladi so bili zelo radovedni, všeč mi je bilo, da niso niti enkrat pokazali, da jih moje besede uspavajo.

Ne spomnim se točno, o čem sem jim pripovedovala, ko slučajno omenim, da so v Žireh še na začetku sedemdesetih s pomočjo Krajevne skupnosti naredili za perice stopnice do potoka. Profesorica, ki me je povabila, je odločno protestirala, da je to nemogoče, da takrat nihče ni več pral ob potoku, da so že vsi imeli pralne stroje. Stopila sem do Alfonza in že čez nekaj minut mi je prinesel več fotografij, ki so pričale, da sem imela prav.

Nekoč pa mi je, morda tudi v šali, svetoval:«Življenje žensk boš še najbolje spoznala skozi moške oči.«

Najprej sem zamahnila z roko, a ne za dolgo. Potem me je prešinilo, da je včasih dobro, če se pogledamo v ogledalo. In ko nam ga nastavijo moški, se v njem lahko vidi druga plat ženskega obraza.

S pomočjo moških zgodb je nastala zajetna knjiga zgodb, ki so mi izjemno dragocene. Med drugim so me moški sogovorniki prepričali, da Bog ni zastonj ustvaril tako Adama kot Eve. Šele drug ob drugem postaneta tisto, čemur sta moški in ženska namenjena: ljubezni.

Albert (1935) je takole pripovedoval: »Pisalo se je leto 1960. Bil je petek, 23. septembra. Prebudil sem se s hudim glavobolom, vse me je bolelo, telo pa mi je gorelo od visoke vročine. Bruhal sem kar na tla, pred posteljo, saj sem bil prešibak, da bi si lahko nataknil copate in se splazil do stranišča, ki smo ga imeli še zunaj. Ko sem prišel k sebi, je bila prva misel, ki me je prešinila, kako bom takšen stopil pred oltar! Za poroko z Urško je bilo že vse pripravljeno, tudi prijatelj Rado je svojega hrošča, s katerim bi naju zapeljal do cerkve, slavnostno okrasil s trakovi.

Bil sem že v nezavesti, ko je mama prištorkljala po stopnicah. Postalo ji je sumljivo, ker še nisem vstal. Na smrt se je ustrašila, saj je bila prepričana, da me je nekdo zastrupil. Poklicala je sosedo, ta pa je stekla do zdravnika. Naložili so me na voz in me odpeljali do glavne ceste, kjer me je čez kakšni dve uri pobral rešilni avto. V bolnišnici so me dali v karanteno. Trebušni tifus, se je glasila diagnoza. Ko so pod večer pripeljali mamo, ji je zdravnik dejal: 'Bog ga je dal, Bog ga bo vzel.' Sredi noči se je vrnila domov in stopila še do Urške, prepričana, da jo bo zanimalo, kaj se z menoj dogaja. A je Urška ni želela spustiti v hišo, ker se je bala, da se bo še ona okužila. Njene krute besede so mamo zadele v dno srca.

Več kot teden dni je moje življenje viselo na nitki. Šele potem ko nisem in nisem hotel umreti, so se začeli zdravniki malo bolj brigati zame. Počasi sem prihajal k sebi. Bil sem shujšan, nemočen, izžet. Vprašal sem mamo, kje je Urška. Nič mi ni odgovorila, samo stran je pogledala. Obvestili so naju, da bodo prišli ljudje, ki bodo hišo razkužili. Zdravnik je ukazal, da moramo vodo prekuhavati, da ne bo še kdo zbolel.

Po petih tednih sem se končno vrnil domov. Brata sem poslal po Urško, pa se je hitro vrnil: 'Rekla je, da jo pusti pri miru.' Pod večer se je oglasil prijatelj Rado. Ni mu bilo lahko, a mi je moral povedati, da ima Urška že drugega. Zazijal sem. Ni mi šlo v račun, da si je premislila. Pa tako sladke so bile njene besede, ko mi je govorila, da me ima rada! Pokril sem si obraz z dlanmi in zajokal. Rado se je raje umaknil, kot da bi me tolažil. Pa še nerodno mu je bilo zaradi mojih solz.

Ko sem Urško na dan Svetih treh kraljev, srečal pri maši, je bila že lepo okrogla. Na prstancu se ji je svetil zlat poročni prstan. Pavleta, njenega moža, sem na videz poznal. Litostrojsko šolo je obiskoval dve leti pred mano. Zdel se mi je pameten fant. Razmišljal sem, kako je lahko vzel takšno, ki ni bila več nedolžna. Z Urško sva zadnji mesec pred poroko počela marsikaj, pa se ni čisto nič branila.

Po tistem je nisem videl kar nekaj let. V družbo nisem hodil, ker mi tudi ženske niso dišale. Po pravici povem, da zaradi bolezni tudi nisem čutil nobene potrebe po njih.

Pisalo se je leto 1970. Bil sem malo prehlajen, zato ob vseh svetih nisem šel na pokopališče. Še dobro, da sem ostal doma. Ko je mama stopila skozi vrata, sem se je pošteno prestrašil. Bila je bela kot smrt. Skočil sem pokonci in jo v strahu vprašal, kaj se je zgodilo. ''Videla sem Urško. Z njo je bila tudi njena hčerka. Čisto ti je podobna. Še obrvi je vihala kot ti.''

Sesedel sem se na stol. Do tistega trenutka nisem niti pomislil, da bi bilo kaj takšnega možno. Da bi Urška, ne da bi zato vedela, nosila v trebuhu mojega otroka? Odločil sem se, da ji napišem pismo, in to na domači naslov. Nisem želel, da ga prebere njen mož.

Odgovorila mi je šele čez nekaj mesecev: ''Albert, pusti me pri miru! Že brez tvojih napadov zelo boli.''

Mama se ni zmotila. Otrok je bil res moj.

Čez kakšno leto sem spoznal Zinko. Bila sva si všeč in hitro sva se dogovorila, da se vzameva. Kasneje so se nama rodili trije sinovi, a so se po zunanjem videzu vsi vrgli po ženi. Prav zaradi tega sem v svojem srcu še bolj hrepenel po hčerki, ki sem jo imel z Urško. Počakati sem moral več kot petnajst let, da sem ji lahko segel v roke. Po spletu okoliščin je postala razredničarka mojega najmlajšega sina. Ko sem prišel na govorilne ure in sem jo zagledal pred seboj, so se mi začele tresti roke. Najraje bi jo stisnil v obojem, pa tega nisem smel storiti. Tudi ona je kot otrpla strmela v svoj odsev v ogledalu. Res sva si bila neverjetno podobna! Nič si nisem zapomnil, kaj mi je pripovedovala. Le solze so mi tekle, dokler me ni prijela za roko in je stisnila. Neizmerno me je osrečila in tega stiska do danes nisem pozabil.«

 

Tudi moški bi se radi kdaj vdrli v tla 

od sramu

Škoda res, da me omejuje prostor, ker bi vam rada zaupala še veliko zanimivih zgodb. Gorazdova na primer, je sicer precej hecna, če, jo, seveda, razumemo na humoren način:»Leta 1987 sem postal direktor neke večje, dobro stoječe firme na Gorenjskem. Poznali so me po tem, da sem znal vzpostaviti red in disciplino. Za hrbtom so o meni govorili marsikaj, a bolj malo lepega.

Odločil sem se, da se prikupim vsaj ženskam. Na začetku marca sva imela z nabavnim službeno pot v Nemčijo. Naredila sva dober posel. Šele, ko sva se vračala, sem se spomnil, da za sodelavke nisva kupila daril.

V neki izložbi trgovine, ki je stala ob poti v najin hotel, sem zagledal prečudovite vrtnice, narejene iz čipkastega blaga. V hipu sem se odločil in šoferju naročil, naj jih kupi toliko, kot je bilo žensk na vseh treh oddelkih (nabava, prodaja, računovodstvo).

Na kraj pameti mi ni padlo, da sem se ujel v past. Šofer je, četudi ni znal nemško, kupil še pet šatuljic, prepričan, da so namenjene shranjevanju nakita.

Lahko si le predstavljate, kaj je sledilo, ko so obdarovane ženske začele prebirale besedila na vizitkah, ki so bile skrite znotraj vrtnic. Bolj opolzke besede bi težko našli! Ko so se vrtnice razprle, so se spremenile v mini spodnje hlačke! In kaj je bilo v šatuljicah? Iz nje je skočil deček in iz velikanskega lulčka se je pocedila kapljica parfuma.

 Seveda je zgodba z darili prišla na ušesa ženi, a se je le nagajivo muzala. Še danes, ko srečam kakšno od nekdanjih sodelavk, bi se najraje udrl v tla od sramu!«

zgodbe iz 3. knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače- MOŠKE ZGODBE

NA VOLJO JE ŠE NEKAJ IZVODOV PO ZNIŽANI CENI (20     evrov)