ZAKAJ TAKO MALO VEMO O ŽIVLJENJU PREDNIKOV?

-

 




 Pogosto ugotavljam, da povprečen Slovenec  iz generacije pod 55 let več ve o razmnoževanju delfinov kot pa o tem, kakšno je bilo v resnici življenje prednikov pred in tudi po 2. sv. vojni.

Na račun čistoče se je na Facebooku, pri Vilmi Dobrin, razvila zanimiva debata, skupni imenovalec pa je, da mladi mislijo, da so imeli predniki že od nekdaj na voljo sanitarije, sploh pa kopalnice. Kakšna zmota!

klikni na povezavo




Veliko več zgodb tudi o tej pereči tematiki, pa, seveda, najdete v zgodbah iz zbirke OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.




Ko sem na enem od zadnjih lit. večerov povedala, kakšno je bilo zdravstvo v 60 letih v Žireh, ko smo imeli dr. Bernika- multipraktika, saj je bil tako splošni zdravnik, lekarnar, zobozdravnik, ginekolog in porodničar, se je iz publike javil gospod, upokojen zdravnik, ki je delal v eni od bolnišnic v letih med 1960-1980.

Naslednji dan mi je to, kar je povedal, poslal tudi v pisni obliki.

Povedal je, da je bila v obdobju med 1960 in 1980 medicinska diagnostika, revnejša  kot danes. Zdravniki so se pri preiskavah in zdravljenju večinoma zanašali na klinične preglede, osnovne laboratorijske teste in klasične slikovne metode.

Imeli so rentgen (RTG), ki so ga uporabljali za odkrivanje zlomov, pljučnih bolezni, bolezni srca in prebavnega trakta.

S fluoroskopijo so si pomagali v gastroenterologiji in pulmologiji. Prvi CT aparat so začeli uporabljati šele v poznih 70. letih.

Na voljo so bili osnovni krvni testi – Hemogram (število rdečih in belih krvnih celic, hemoglobin), določanje krvnih skupin, sedimentacija, merjenje glukoze v krvi, elektrolitov, jetrnih encimov, ledvičnih funkcij (sečnina, kreatinin). Bakteriološke in virološke preiskave so bile na voljo, vendar je bilo njihovo izvajanje počasno in manj natančno kot danes. Z analizo urina so preverjali prisotnosti beljakovin, sladkorja, ketonov in krvnih celic.

Ginekologu so bile v glavnem na voljo ''ročni pregledi'',  spremljanje srčnega utripa ploda in krčenja maternice se je začelo šele v 70. letih. Prvi ultrazvoki so prišli v širšo uporabo šele v 80 letih.

  • Kardiologi so  si pomagali z  EKG-ji, ultrazvok srca je bil na voljo v 70 letih,  prenosen aparat za neprekinjeno snemanje srčne aktivnosti, v klinični uporabi prav tako v poznih 70 letih.
  • Tudi nevrologi so se morali znajti, kakor so vedeli in znali.  Z lumbalno punkcijo so diagnosticirali meningitis in drugih nevroloških bolezni, EEG so uporabljali za za preiskave epilepsije, CT možganov pa je bil na voljo šele v 80 letih.

V obdobju med 1960 in 1980 so bile (ali pa tudi ne) bolnišnice opremljene s klasičnimi diagnostičnimi metodami, kot so rentgen, laboratorijske preiskave in EKG. Ultrazvok in CT so bili večinoma dostopni šele v poznih 70. letih, medtem ko so sodobne tehnologije, kot so MRI (magnetna resonanca) in napredne endoskopske metode, prišle šele dosti kasneje.

A kot je rekel sogovornik: zanašali so se na izkušnje, na intuicijo, zdravniki so se veliko pogovarjali med seboj.

Ker je bilo diagnostike manj, so bile napačne diagnoze pogostejše. Veliko bolezni, ki jih danes hitro odkrijemo (npr. rak v zgodnji fazi), so takrat pogosto prepoznali šele, ko je bilo prepozno.

 

Še to: žal pogosto opažam, da tudi o tej preteklosti, ki je še zmeraj na dosegu roke, ljudje vedo bore malo. Enako, kot zelo malo vedo o eni povsem vsakdanji temi, to pa je ''čistoča naših prednikov po 2. sv. vojni''.

Škoda res, da se je v javnosti izoblikoval glas, da lahko v 5. knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače berejo le ''intimne'' zgodbe, kar pa sploh ni res.

Zgodbe posegajo v čisto vse pore naše družbe in ob prebiranju zgodb vam je življenje prednikov in sedanjikov v zadnjih sto letih kot na dlani.





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več