»Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre!«

-

 


Štrusov oče pa je v šali komentiral: »Škoda razora, da prazen leži.«

Možje so se s svojimi sposobnostmi zelo radi pohvalili drug pred drugim. Ko so nekoč stali pred gostilno in videli bika, ki so ga pripeljali h kravi, se je oglasil najbolj gajsen med njimi:

»Jest sn pa tuk duobr, de bi bil za cila Stara vas!« (V enem popoldnevu bi zadovoljil vse ženske v Stari vasi.)

»Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre!«

S tem pregovorom mi je polnila ušesa tudi moja mama. Zahtevala je, da sem bila doma najkasneje ob pol desetih zvečer. Bila je gluha za vsa dokazovanja, da se pravo razpoloženje takrat šele pričenja. Če sem le preveč trmasto vztrajala pri svojih argumentih, sem za nagrado potem poslušala že stokrat povedano zgodbo o tem, kako so bila dekleta iz njene generacije (z njo vred) poštene, da niti razmišljale niso o tem, da bi obiskovale mesta pregrehe, kjer se je plesalo, pilo in otipavalo. Če so že kdaj šle, so bile z njimi ali starejše sestre, tete ali sosede.

Poštenost je bila namreč največja dota, ki jo je dekle prineslo v zakon.

Seveda sem bila takšnih zgodb do vrh glave sita, vseeno pa so imele eno zelo dobro plat. Zaradi njih sem se – več desetletij kasneje – lotila raziskovanj, s katerimi sem želela dokazati, da je imela tudi t. i. poštenost z začetka 20. stoletja več obrazov.

V času različnih del na polju (pletev korenja) so ženske, ki jih je bilo več na kupu, pogosto rade tudi pokvantale oziroma pošimfale moški svet.

Ena takšnih strupenih puščic se je glasila: »Ko bi moški rodil, pa da bi bil otrok velik le kot cigaret, bi to naredil samo enkrat v življenju …«

Čeprav so bili moški zaradi težaškega dela prezgodaj postarani, zgarani, pogosto so postali še pred petdesetim letom puklasti, na nogah so dobili izstopajoče žile, prsti na rokah so bili skrivenčeni, so se ženske prav zaradi visoke tolerance pri prenašanju bolečin čutile večvredne. Zgodilo se je celo, da so moški pomoč pri rojstvu otroka prepustili hčerki, ker so se sami sebi zdeli prešibki.

Skoraj legendarna je zgodba o Luciji in Gašperju. Ona je bila gruntarska hči, edinka, kar je bilo za čase med obema vojnama skoraj redkost. On pa je bil hlapec na kmetiji. Med njima se je vnela ljubezen, ki sta jo morala zaradi različnega socialnega statusa skrivati. Vseeno pa domači izvedo za njuno zvezo. V veliko pomoč pri »izdajstvu« so bile vaške čenče. Gašper je moral oditi, Lucijo pa so še tisto leto na silo poročili z nekim kmetom, vdovcem. Četudi je bil mož dober do nje, ga ni imela rada, zato je bil njun zakon poln bolečine. Vseeno jima je nekako uspelo, da sta zaplodila otroka. Popadki so se pričeli ravno na dan, ko je šel Lucijin mož po prašiče v Slavonijo. Ženske, ki so ji prihitele na pomoč, so hitro ugotovile, da se je otrok zagozdil v medenici in da ji ne bodo mogle pomagati. Potem pa se je ena spomnila, da je bil Gašper zelo vešč pri njihovi kravi, ko ni mogla skotiti. Menda je fant takoj pritekel na pomoč. Naredil je vse, da se je otrok rodil živ in da Lucija pri porodu ni umrla.

Ko je novorojenka zajokala, so se vsem tekle solze sreče.

»Novopečenemu očetu sprva ni bilo prav, da mu je prav Gašper rešil ženo, a je bil pošten človek in se mu je iskreno zahvalil za pomoč,« mi je pripovedovala ena od žensk, ki so bile zraven.

Potem pa je še dodala: »Čez kakšno leto se je pričela druga svetovna vojna in Gašperja so mobilizirali v nemško vojsko. Padel je pri Smolensku, kjer je na tamkajšnjem velikem pokopališču nemških vojakov tudi pokopan.«




Zgodba je vzeta iz prve knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, ki jo še zmeraj lahko kupite po ugodni ceni (20€)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več