NA KRATKO PROSIM, DRUGAČE NE BEREM!

-

 



Blog imam že vrsto let. Tudi na FB marsikaj objavim. Bolj ali manj zgodbe, včasih rečem kakšno kritično (da ni preveč enolično), včasih celo kakšno politično.

Ko se srečujem s tistimi, ki mi sledijo, pogosto slišim:

''Sem prebral/a naslov, za kaj več nisem imel/a časa''.
''Sem preletel/a tvoje pisanje''.
''Saj vem, da odlično pišeš, a pri nekaj tisoč prijateljih na FB, ki jih imam, ne zmorem vsega pregledati.''
''Milena, a se ti ljubi pisati, kdo pa danes takšna jajca bere?''

Zgodi se celo, da kdaj pa kdaj naletim na povzetke svojega pisanja, pa se- ker so popolnoma zgrešili bistvo- primem za glavo. Ko spet pridem do sape, po stari dobri navadi krivim sebe v prepričanju, da sem verjetno nekaj zapisala tako nerazumljivo in komplicirano ter na dolgo, da si človekov um, sploh, če se mu mudi, ni sposoben vsega zapomniti.
*
Tudi zato morda pogrešam stare čase. Ljudje samo se več družili med seboj, dobro smo se poznali, o stvareh, ki so izstopale, smo se veliko pogovarjali. Se spominjate, s kakšnim veseljem smo si ogledali različne filmske predstave, šli v gledališče, na številne prireditve, ki jih je bilo obilo? Po njih pa smo zavili še v bližnji lokal- ki jih je bilo veliko več, kot jih je danes- da smo se pogovorili ali o videnem, ali o sebi, ali pa kar tako?
Ni bilo všečkov, ni bilo toliko hitenja! Če smo že šli s kom ven sedet, smo se mu v tistem času- posvetili. Pa ne le sogovorniku- tudi pogovoru.
*
Dejstvo je, da bodo tiskani mediji izumrli prej kot v 10 letih. Žal. Razen, če se bodo vsebinsko spremenili: namesto člankov, bodo priobčene fotografije in zgolj naslovi. Ker sodoben človek ne bo več sposoben nečesa prebrati, če bo pisalo bolj na dolgo in- bognedaj- poglobljeno.
Bodo v bližnji prihodnosti obstajale knjige? Kdo ve.

Takšne- zajetne- kot je zbirka OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, verjetno ne.

Se bodo ljudje za raziskovanje česarkoli sploh še trudili?
Bog ve.
Marsikomu bo lažje reči: 'Tako in tako se vse najde na Googlu!''

Bodo ljudje še imeli čas za razmislek, za razmišljanje, za trezno presojo? Bodo imeli čas, da bodo ločevali zrno od plevela?

Če bo šlo tako naprej – ne.
 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

-
Slika
  Ravno sem lupila česen, s katerim sem želela izboljšati omako iz gosjih jetrc, ko se prikaže na vratih Lot in mi reče:«Preljuba Sara, oditi bo treba. Zbežati pravzaprav. Ponoči bo Bog spremenil Sodomo in Gomoro v prah in pepel.« Malo je manjkalo pa bi se urezala v palec. Nož, ki sem ga držala v roki, je imel skrhano rezilo, za kar je kriv Lot, ki je najbolj nepraktičen moški pod soncem,ampak tisti trenutek to ni bilo pomembno. Ozrla sem se čez ramo in jezno zmajala z glavo. »Kakšne neumnosti pa spet klatiš?« sem ga ustavila sredi besede. Obe dekli, ki sta mi občasno pomagali pri hišnih opravilih, sta bili odsotni, zato sem lahko bila predrzna. Lot v dolgi zeleni halji, ki jo je imel kot običajno prepasano z usnjenim pasom, se je negotovo popraskal po dolgi beli bradi. »Že sinoči je bilo v templju sila vroče. Saj sama veš, kakšen je Izak, tokrat se je ta norec zapletel v prepir z Najvišjim. Bral mu je levite in mu očital, da ni prav, ker namerava v obeh grešnih mestih uničiti
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več