NA KRATKO PROSIM, DRUGAČE NE BEREM!

-

 



Blog imam že vrsto let. Tudi na FB marsikaj objavim. Bolj ali manj zgodbe, včasih rečem kakšno kritično (da ni preveč enolično), včasih celo kakšno politično.

Ko se srečujem s tistimi, ki mi sledijo, pogosto slišim:

''Sem prebral/a naslov, za kaj več nisem imel/a časa''.
''Sem preletel/a tvoje pisanje''.
''Saj vem, da odlično pišeš, a pri nekaj tisoč prijateljih na FB, ki jih imam, ne zmorem vsega pregledati.''
''Milena, a se ti ljubi pisati, kdo pa danes takšna jajca bere?''

Zgodi se celo, da kdaj pa kdaj naletim na povzetke svojega pisanja, pa se- ker so popolnoma zgrešili bistvo- primem za glavo. Ko spet pridem do sape, po stari dobri navadi krivim sebe v prepričanju, da sem verjetno nekaj zapisala tako nerazumljivo in komplicirano ter na dolgo, da si človekov um, sploh, če se mu mudi, ni sposoben vsega zapomniti.
*
Tudi zato morda pogrešam stare čase. Ljudje samo se več družili med seboj, dobro smo se poznali, o stvareh, ki so izstopale, smo se veliko pogovarjali. Se spominjate, s kakšnim veseljem smo si ogledali različne filmske predstave, šli v gledališče, na številne prireditve, ki jih je bilo obilo? Po njih pa smo zavili še v bližnji lokal- ki jih je bilo veliko več, kot jih je danes- da smo se pogovorili ali o videnem, ali o sebi, ali pa kar tako?
Ni bilo všečkov, ni bilo toliko hitenja! Če smo že šli s kom ven sedet, smo se mu v tistem času- posvetili. Pa ne le sogovorniku- tudi pogovoru.
*
Dejstvo je, da bodo tiskani mediji izumrli prej kot v 10 letih. Žal. Razen, če se bodo vsebinsko spremenili: namesto člankov, bodo priobčene fotografije in zgolj naslovi. Ker sodoben človek ne bo več sposoben nečesa prebrati, če bo pisalo bolj na dolgo in- bognedaj- poglobljeno.
Bodo v bližnji prihodnosti obstajale knjige? Kdo ve.

Takšne- zajetne- kot je zbirka OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, verjetno ne.

Se bodo ljudje za raziskovanje česarkoli sploh še trudili?
Bog ve.
Marsikomu bo lažje reči: 'Tako in tako se vse najde na Googlu!''

Bodo ljudje še imeli čas za razmislek, za razmišljanje, za trezno presojo? Bodo imeli čas, da bodo ločevali zrno od plevela?

Če bo šlo tako naprej – ne.
 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več