Kako čas beži!

-

 






Kako čas beži!

Več kot 365 dni je že preteklo, ko je zagledala luč sveta knjiga KJE JE OTROK?.
V kratkem bo- tako kot že dve otroški- tudi na Amazonu.
*
V bistvu je izšla v zelo neugodnem času, ko ljudje vedno manj berejo.
Otroško-mladinsko literaturo so pred 30 in več leti tiskali v več kot 100.000 izvodih, Danielle Steel, Victorio Holt in Holt in podobne pa ne manj kot cca 70.000 izvodih.
Slovenske pisatelje so nekoč natisnili tudi v nekaj deset tisočih izvodih.
Danes me sem in tja nesebično tolaži misel, da se množično bere vsaj tisto, o čemer slišimo v medijih...Morda!
*
Povpraševanju in ponudbi se je prilagodila lesna industrija. Nekoč so bile knjižne police del dnevnih regalov. Danes? V reklamnih letakih znanih slovenskih prodajalcev, so regali za dnevne sobe brez knjižnih omar.
*
Tisti, ki v Sloveniji pišemo, smo nekako razdeljeni na one, ki jim knjigo izda založba, morda pomaga tudi JAK, in na samozaložnike, med katerimi sem tudi sama.
*
Ne vem za druge, a do svojih knjig se zelo odgovorno obnašam. Dragocene so mi in se trudim, da ne obležijo na policah- pozabljene kot lanski sneg.
*
Zadnjič mi je eden od FB sledilcev napisal: ''Tvoje knjige me ne brigajo, zapiši kaj, da bomo lahko brali!'' Zabavna misel, vsebinsko celo kontradiktorna, a sem jo že tolikokrat slišala, da me tudi razjezila (užalila) ne več. 🙂
*
Spominjam se let, ko sem prišla v Ljubljano, študirat. Pisala sem za Anteno, Ljubljanski Dnevnik, celo za Mladino nekaj člankov, delala sem na radiu, v t. i. turističnih informacijah (urednik je bil Milenko Šober).
Mislite, da sem skromne honorarje zapravila za cunje ali cigarete? Ne!
Za vstopnice za v kino in gledališče in-seveda, za knjige. Ko sva šli z Meto po maturi v Anglijo, kaj mislite, da sem privlekla s seboj v potovalki? Knjige! Še danes jih hranim!
*
Kako ponujati knjige danes, ko smo ''vzgojeni'' tako, da smo do tistega, česar ni v medijih, nekako nezaupljivi?
Kako govoriti o knjigi, da te niso prehitro siti'', da ljudem ne greš na živce?
Nimam recepta.
*
Ko pogledam skozi okno, vidim le strehe in belino. Tako, kot v starih časih.
Lepo.
Vsaj nekaj!❤️







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več