Torkov Literarni večer v knjižnici v Žalcu

-

 




Torkov Literarni večer v knjižnici v Žalcu

Končno sem prišla domov 🙂 , med vožnjo sem razmišljala, kako lepo je spregovoriti ob takšni publiki!
Res sem uživala! Hvala vam! Hvala tudi Ireni Štusej, ki je pogovor vodila.
In hvala tudi prijaznemu lastniku kavarne pri MC Hotelu Žalec, da nas, ki smo ob čaju kramljale pozno v večer, ni odslovil, ko je odbila ura 22 x.
*
Včeraj smo slišali tudi eno luštno zgodbo, ki bo- upam tako- v vas prebudila kakšno prijazno asociacijo na mlade dni.
*
Irma in Jakob sta bila mlad par. Imela sta se zelo rada, žal pa doma, ne pri njej ne pri njemu, ni bilo kotička, kjer bi lahko bila sama. Sploh pa ne pri Irmi, saj je cela družina bivala v dveh prostorih.
S pozno popoldanske kino predstave sta se vračal proti domu, ko je bila že tema.
Na pol poti je stala kmetija, ki je imela v neposredni bližini tri kozolce, ki so bili redkokdaj ''nezasedeni''.
Irma je takole pripovedovala:
''Stala sva kraj poti in vlekla na ušesa, če se izpod kakšnega ne slišijo glasovi. Kar oddahnilo se je nama, ko je bil srednji nezaseden!"
Zlezla sta v seno in se imela lepo...❤️
Čez kakšen dan pa jo ustavi domači sin te kmetije. V roki je držal rdeč salonar in ga obračal na vse strani.
"Irma, a ti morda veš, kako je ta salonar zašel v seno na našem kozolcu?" jo je nedolžno pobaral.
Irma je sunkovito odkimala in odhitela naprej.
V sebi pa je komaj komaj zadrževala smeh.





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več