bo prišel za Oskarjem še Cezar?

-

 



Film slovenske režiserke nominiran za cezarja

Urška Djukić je v odzivu za STA na nominacijo za cezarja poudarila, da gre za velik kompliment tako za avtorsko ekipo kot slovenski film in jezik. Kot je še dodala, je prvič v zgodovini, da se je slovenski film povzpel tako visoko v “tej filmski meki”.

“Hkrati to potrjuje, da je obravnavana tema filma Babičino seksualno življenje univerzalna resnica, o kateri je treba govoriti, in se boriti proti vsem tovrstnim zlorabam žensk, ki se dogajajo tudi danes,” je še zapisala slovenska režiserka že večkrat nagrajenega animirano-dokumentarnega filma, ki je nastal v slovensko-francoski koprodukciji.

Urška Djukić, ki se podpisuje tudi pod scenarij in montažo Babičinega seksualnega življenja, je še spomnila, da Francozi veljajo za izumitelje filma in imajo poseben status v filmski industriji, saj imajo dva največja filmska festivala na svetu, Cannes in Clermont Ferrand, ter na leto namenijo več kot 900 milijonov evrov za filmsko produkcijo in posnamejo več kot 300 celovečernih filmov ter več kot 8.000 kratkih filmov letno.

“To, da je naš kratki film, ki je v prvi vrsti slovenski in narejen v slovenskem jeziku, nominiran med tri kratke filme za najvišjo francosko nagrado cezar francoske filmske akademije, je ogromen kompliment tako za našo avtorsko ekipo kot za slovenski film in slovenski jezik,” je še zapisala za STA.

V omenjeni kategoriji se poleg Babičinega seksualnega življenja za cezarja poteguje še Caline avtorice Margot Reumont in Noir-soleil animatorke Marie Larrive.

Babičino seksualno življenje je sicer decembra lani prejel evropsko filmsko nagrado za najboljši kratki film.

Pred tem je bil z glavno nagrado nagrajen na 52. filmskem festivalu v finskem mestu Tampere in nagrado za najboljši animirani film v tekmovalni kategoriji evropskih filmov na mednarodnem festivalu kratkega filma Go Shor na Nizozemskem. Za najboljši film je bil razglašen tudi na festivalu animiranega filma FAB v Berlinu.

Babičino seksualno življenje popelje gledalca na kratek izlet v zgodovino intimnosti podeželske babice, ki povzema odnos, v katerem so bile ženske v prvi polovici 20. stoletja pod streho strogih cerkvenih naukov in splošnih družbenih konvencij razumljene kot objekt za potešitev spolne sle svojih mož.

Navdih za film je avtorica črpala iz pričevanj žensk, ki jih je Milena Miklavčič zbrala v knjigi Ogenj rit in kače niso za igrače. Scenarij za film sta napisali režiserka, ki je film tudi zmontirala, in Maria Bohr.

vir





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več