SKOPOST, KI PELJE V MALORO

-

Photo-vir


V vasi mojega otroštva, smo vsi poznali Jožeta in Minko. K bratu se je preselila, ko je bil že zelo bolan, ko je težko opravljal dela na kmetiji.

Družina je bila ena tistih, za katere rečemo, da nimajo sreče. Dva otroka sta umrla za rakom. Preminula hčerka (dobro jo imam v spominu, spomnim se tudi njene mame, ki je kar naprej kričala na otroke, bila surova do njih, povsem čustveno hladna), je morala delati na njivi od jutra do večera, pa ni bilo važno-četudi v najhujši vročini, ko je bilo čez 30°C.

Moja stara mama in mamica, sta ji velikokrat na skrivaj nosili na njivo kaj za jest in za popit. Največkrat se je skrila v koruzo ali za bližnjo kapelo ob njivi in tam pojedla to hrano.

Ta uboga hčerka je celo življenje "jecala"-moja pokojna stara mama je rekla, da je to zato, ker sta se starša venomer drla nanjo...

Skratka, tudi Jože in Minka sta živela v silni revščini. Le sem in tja sta si privoščila kakšno ribjo konzervo pa tisto, kar sta imela doma- mleko, vrtnine, večinoma krompir.

Kopalnico (banjo) sta uporabljala za odlaganje kake krame, šparala sta s kurjavo.

Zmrzovala sta pri mrzli ali mlačni krušni peči, pod "pojato" pa imela lično zložena drva in klade, ki so gnile in so še danes tam.

Da skrajšam: neke noči se ta brat prebudi in vidi da v štali še luč gori. Šel je pogledat in našel sestro ležati na hodniku štale, po telefonu je poklical sosede, ki so nato prišli in  poklicali zdravnika...

Sestra je po končanem zdravljenju šla v dom(kap jo je), brat je še nekaj časa bil doma, prihajala je patronažna služba, ki je kasneje tudi vzpostavila stik s CSD, da so mu uredili nego v domu upokojencev. Tam je tudi umrl.

Živel je kot revež, v zapuščini zapustil kmetijo in čez 300.000€ na računu. 

*


Več zgodb iz življenja nekoč in danes, ki so zapisane po pripovedovanju, najdete v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače.



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več