Bolje dvakrat kot nikoli
S R E Č N O !
''Še kol je lepši, če se nanj dene lepa obleka,'' pravi slovenski pregovor.
Kadar bomo brez pravega vzroka slabe volje, se spomnimo nanj.
Čas od Božiča do Silvestra mi je pri srcu predvsem zato, ker smo ljudje takrat precej drugačni. Predvsem bolj prijazni. Zdi se, da vsaj na videz zakopljemo bojno sekiro in poskušamo biti tudi do drugih boljši, bolj človeški. Bolj strpni, manj razdražljivi, pikolovski. Celo potrudimo se, da ne zbadamo, mečemo polen pod noge, ne sitnarimo za vsako mišjo dlako.
Ko na FB zapišem kakšno razmišljanje, mi včasih kdo očita, da to storim zaradi ''lepšega''. Verjemite, da ne! Zgodbe, ki jih berete, so vzete – vključno z mojo spremno besedo – iz resničnega življenja.
Na Božični večer, v času, ko je bil Miha z družino v toplicah, so mu nepridipravi, stari od 9 – 14 let, izropali hišo. Odnesli so, kar se jim je zdelo vredno, vse ostalo pa so uničili, razbili ali do neprepoznavnosti poškodovali. Eden od sosedov je sicer videl neke luči, ki so se premikale po hiši, a ni poklical policije. Z Mihom sta imela otročji spor zaradi previsokih cipres, pa mu je morebitne vlomilce celo privoščil.
Žal ljudje pogosto pozabljajo na še en pregovor: ''Danes meni – jutri tebi.''
Privoščljivost nas lahko prej ali slej pošteno udari po hrbtu.
Še nekaj je pomembno: tako, kot ne bi smeli dovoliti, da nam v zavetju noči ropajo domove, ne bi smeli dovoliti, da se te-isto dogaja naši domovini.
Še en pregovor, ki bi ga lahko imeli vse leto v mislih:'' Kdor hoče, temu ni nič težko, kdor noče - vse.''
In:
''Človek se med ljudmi obrusi kakor kamen na dnu struge.''
Ta, slednji pregovor pa še kako drži! Številne zgodbe iz prve roke so me skozi življenje obrusile, upam, da tudi česa naučile. Za tako imenovano ''duhovno literaturo'' nisem imela nikoli dosti posluha.
Žal mi je, da številne družabnosti med ljudmi počasi umirajo. Prijateljica Karmen (mojih let) je bila do upokojitve frizerka. Povedala je, da je na Silvestra začela s friziranjem že ob štirih zjutraj, ker so ženske, ki so šle zvečer na praznovanje, želele biti urejene in lepe. Njena hčerka, ki je nasledila salon, pa je, zaradi pomanjkanja dela, zaprla vrata že pred Božičem.
Ljudje – kljub vedno večjemu individualizmu – še kako potrebujemo bližino! Samo Človek je tisti, ki nam objeme vrača, ki se z nami lahko pogovarja, z nami sočustvuje, nam dela družbo. Nihče drug – samo Človek!
V letu 2023 vam zato zelo iskreno in zelo iz srca želim, da bi se v vsakdanjem življenju več družili med seboj in manj zapirali med štiri zidove. Želim si tudi, da ne bi (več) čakali, da se nam drugi nasmehnejo in nas pozdravijo- naredimo prvi korak – sami.
Pa če se le da- pohvalimo! Lahko je to otrok, partner, sosed, sokrajan ali nekdo, ki ga le mimobežno poznamo.
Lepa beseda lepo mesto najde!
Pa še ena pregrešna želja: želim si, da bi v letu 2023 ena od knjig Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače kraljevala v vsakem domu.
Zakaj?
Zato, ker se zavedam, da se je bolje učiti iz bridkih izkušenj drugih kot iz svojih lastnih.
Komentarji
Objavite komentar