Š N I T K A
Pred davnimi leti, ko so bili moji otroci še majhni, sem pisala pravljice. Več kot 600 se jih je nabralo, več kot 20 let sem jih prebirala na radiu Sora.
Tukaj je ena od njih.
Kako je Šnitka praznovala novo leto
Zvedavo je opazovala pisane luči, ki so utripale med snežinkami.
Sem in tja je zaslišala hrup avtomobila, drugače pa je bilo zunaj mirno in tiho.
»Hopla, hoooooopla, hoplaaaaaaa!« so poskakovale snežinke, ko so se dotikale tal.
Bile so razposajene in poredne pa še všeč jim je bilo, da jih je veter vrtinčil po zraku in nosil sem in tja.
Miška Tilčka se je nasmihala, včasih jim je tudi pomahala s tačko.
»Kje je danes Šnitka?« je zamrmrala breza in se sklonila k tlom.
»Mislim, da ni daleč,« je pohitela Tilčka. »Menda je pri babici Neži.«
»Takoooo?« je zašepetala breza in stresla z vejami, da so snežinke naredile horuk, hop in še enkrat hooop in se prekopicnile na Tilčkin smrček.
Nenadoma je miška napela ušesa.
»Tamle se nekaj premika,« je zamrmrala.
Dvignila je tačko, da bi stopila bliže k brezi, toda kaj, ko je bil sneg mrzel in oster, da jo je streslo do kosti.
»Saj ni tako hudo,« so ji ponagajale snežinke. »Kar pogumno, kar pogumno!«
Tilčka si je nataknila visoke škornje, si ovila okoli vratu topel šal in ponovno poskusila.
S smrčkom se je dotaknila majcenega črnega bitja, ki je spalo pod belo odejo.
»Murenček!« je vzkliknila.
»Pomagati mu moram, drugače bo še zmrznil,« je zamrmrala ter se ozirala na vse strani, upajoč, da ji bo kdo priskočil na pomoč.
Toda nikogar ni bilo.
Stekla je po toplo jopo in jo dala murenčku pod glavo.
Nato je z naglimi koraki smuknila skozi špranjo pri vratih in oddrobecljala po stopnicah, od koder se je slišalo veselo čebljanje.
Šnitka je skupaj z Jero, babico, dedkom, očkom in mamico sedela za mizo pri slavnostni večerji.
Pripovedovali so si zgodbe in se na ves glas smejali.
Miška je zaman trkala ob les, da bi jo kdo slišal.
Končno je babica vstala, da bi odšla k štedilniku po še malo omake.
Opazila je Tilčko in se nato, vsa začudena, sklonila k njej:«Kaj pa ti tukaj? Kaj se je zgodilo?«
»Babica Neža pomagati mi moraš. Takoj, še to minuto. V snegu leži murenček Luka in vsak čas bo zmrznil, če ga ne spravimo na toplo.«
»Šnitka, pripravi odejo in skodelico čaja, prosim,« je ukazala deklici, ki si je naveličano ovijala šop las okoli levega mezinca.
»Ubogi murenček,« je zaskrbelo babico, medtem ko je otrplo živalco dvignila v dlani.
Potem ga je narahlo položila na toplo odejo in pokrila.
Minila je minuta ali dve, nihče ni štel, toda murenček se še zmeraj ni premaknil.
»Zapojmo mu eno poskočno,« je predlagala Jera.
Babica se je nasmehnila in prikimala.
Pesem je zaplavala po sobi in ne da bi vedeli kdaj, je smuknila k murenčku pod odejo in ga požgečkala.
»Kje sem? Kaj se je zgodilo?« je murenček odprl oči.
»Miška Tilčka te je rešila izpod snežene odeje. Zahvaliti se ji moraš,« se je nasmehnila babica.
»Hvala!« je ganjeno izdavil Luka.
»Hura! Živ sem! Še lahko skačem in plešem, hura!«
Šnitka in Jera sta se prijeli za roke in zaplesali.
»Tik tak, tik tak, še malo, še čisto malo,« se je oglasila ura.
»Zakaj še čisto malo?« je zanimalo murenčka.
»Kaj ne veš? Novo leto čakamo. Vsak čas bo potrkalo na vrata!«
Šnitka je stekla do okna in odgrnila zavese. V tistem trenutku je nebo zažarelo v tisočerih zvezdah, oglasile so se petarde, izza bližnjih streh je švignil kvišku ognjemet, ljudje na ulici pa so se objemali in si želeli srečno novo leto.
Tudi dedek je objel babico, Jera je cmoknila Šnitko, očka in mamica pa sta si pritisnila na lice dolg poljub.
Murenček Luka je skočil na okensko polico, njegove gosli pa so godle kot še nikoli poprej.
Nenadoma je spodaj na dvorišču ugledal drobno postavo, ki se je žalostno in osamljeno naslanjala na brezo in strmela v daljavo.
Staro leto je dvignilo roko v pozdrav, še zadnjikrat pomahalo v slovo in izginilo med hišami.
Novo leto pa se je usedlo za mizo in se gostilo s piškoti in makovo potico.
»Letos bo vse drugače,« je veselo obljubljalo.
»Veliko zdravja, sreče in veselja sem vam prineslo.«
»Tako je prav!« je vzkliknil muzikant.
»Sedaj pa na noge, dragi moji! Zaigral vam bom pesem, ki bo nekaj posebnega. Celo leto vam bo prinašala veselje in če bo treba, bo tudi brisala solze.«
Murenček si je prislonil gosli na ramo in zaigral. Pesem se je dvignila v zrak, potem pa je zaplavala še skozi okno, na ulico in vsak, ki je v tistem trenutku razprl dlani, je lahko ujel kanček čarobne melodije, ter si jo shranil v žep.
Šnitka je na široko zazehala in tudi Jeri so oči kar same lezle skupaj.
Miška Tilčka se je udobno namestila na blazini pod mizo. Ko je čez čas k njej zlezel še murenček, je že mirno spala.
Komentarji
Objavite komentar