Ko spregovorijo zg. arhivi...

 

Dr. Gorazd Stariha je arhivski svetnik v kranjski enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Pravi, da je sodno arhivsko gradivo neizčrpen vir družbene preteklosti, pisal je o razbojništvu, umorih, pijanstvu, odgonu, vprašanju časti, najdencih itd.

Zgodbe, ki jih najde, objavlja v GG.

Zakaj med tako veseli, da to počne?

Tudi zato, ker ''njegovi'' arhivi dokazujejo, da so moji sogovorniki pogosto povedali še ''premalo''.

Dokazujejo pa tudi, kako malo (nič) danes vemo o preteklosti.

Ena od teh:

"....Silič je pojasnil, da sta mu bili obe dekleti sicer znani že od prej, videval ju je po gostilnah, na primer pri Slonu, kjer jima je večkrat dal kruha ali tudi kak krajcar. Od kod sta vedeli, kje je stanoval, ni imel pojma, najbrž sta ga že kdaj prej videli, ko je šel domov. Zavedal se je, da ni bilo pametno, da je otroka peljal v svojo sobo, in ne na primer na policijo. To je storil zgolj iz usmiljenja, ker, kot je že povedal, je bil tudi velik ljubitelj otrok. Tako je na primer že tudi lani vzel k sebi majhno deklico, ki zvečer ni več mogla najti doma. Če bi bili deklici dobro vzgojeni, ne bi nikomur o tem rekli niti besede, tako pa sta bili nesramni in zlobni obrekljivki. Z njima ni niti govoril o nečistovanju niti se ju dotikal. Če se je kaj takega dogajalo z njima, se je mogoče kje drugje, pri njem zagotovo ne.

Dekleti sta se vendar stalno zadrževali pri Slonu, pri Maliču in tako dalje, kjer sta večkrat prespali v kočijah, in se je pri takšnem življenju zlahka zgodilo z njima kaj neprimernega, sedaj bi moral biti pa on nedolžno žrtveno jagnje, ki so mu hoteli vse obesiti?!

Ni res, da je zjutraj najprej odprl vhodna vrata in se prepričal, da ni nikogar, in šele nato spustil dekleti ven, jima zabičal, da ne smeta nikomur nič praviti, in dal vsaki po dva groša za nagrado. Da bi bilo naravnost smešno misliti, da bi človek od teh dveh »stvorov«, ki nista bili povsem brez denarja, hotel kupiti molčečnost za zgolj dva groša – če bi hotel kaj takega, bi jima moral dati precej več.

Na vprašanje državnega pravdnika, zakaj je vzel dekleti k sebi, če je vedel, da sta nemoralni in razpuščeni, je odvrnil, da je šele tistega večera spoznal, kako zares sta bili nemoralni in nečisti.

Sodni prisednik je hotel vedeti, v čem se je kazala ta nemoralnost. Silič je odvrnil, da v »pornografskem« zvijanju, pačenju in skakanju deklet. Njunega pokvarjenega govorjenja pa se ni več spominjal natančno.

Sodni svetnik ga je vprašal, zakaj je dekletoma rekel, da ima doma gospo. Silič je dejal, da zato, da bi ju odgnal naprej, ker je šel še za eno uro v kavarno. Sodni svetnik je nadaljeval z vprašanjem, kako da sta se mu deklici zasmilili, ko je vendar moral vedeti, da so takšne prodajalke cvetja »nečista bitja« in da jima materi ne bi ničesar očitali, četudi bi prišli pozno domov. Odgovoril je, da jima je vendar rekel, naj gresta domov spat, a sta mu trdili, da sta (že) zaprti ven.

Drugega sodnega adjunkta je zanimalo, zakaj jima ni rekel, naj gresta spat k Maliču v kočijo. Tega ni mogel, je odvrnil, ker je bila noč tako mrzla.

Naslednji sodni svetnik je menil, da bi Silič kot državni uradnik že moral vedeti, kaj bi bilo treba storiti z majhnimi otroki, na katere naleti človek pozno ponoči na ulici. Silič je retorično odvrnil: »Bi moral morda še z njimi okrog letati?« Sicer pa, če bi bil kriv, da bi lahko že na hodniku deželnega sodišča, kjer je srečal obe dekleti in zdravnika, lahko tajil, da ju pozna, a da tega zaradi občutka nedolžnosti ni storil."