kako smo se oblačili nekoč?

 

Danes se bomo v Zadnji besedi pogovarjali tudi o modi naše mladosti.

če se prav spomnim, je bilo še v 60-70 letih najbolj pomembno to, da smo bili čisti, da nismo bili raztrgani- zlasti najlonke. 🙂

Tudi ''nov'' plašč, ki sem ga nosila pri šestnajstih, ni bil čisto nov: krojač Rupe, je nekega starega obrnil ''okoli'' in meni se je potem zdelo, da je takšen, kot bi bil ravnokar kupljen v trgovini.

V času moje mladosti hlače pri dekletih niso bile zaželene, a sem jih vseeno nosila, če je le bilo mogoče.

Morda jih imam tudi zato danes veliko raje kot obleke?

Spominjam se, da sem imela tudi cel kup kompleksov. Pa še doma so mi ves čas govorili, da sem grda. Celo ena od sošolk mi je to celo napisala.

Zato tudi pri mojih oblačilih doma niso komplicirali. Pa kaj tudi bi? Takrat so menili, da je za otroka itak vse dobro.

 

Darinka:'' Se spomnim sem jih prvikrat oblekla v osmem razredu. Spodaj so bile širše. Žabe pa so mi prišle prav proti, ker smo jih vedno nosili. Dokolenke so bile zakon.''

 Oto:'' Spominjam se starejše zdaj že pokojne ženske, ki je bila skoraj vsak dan v cerkvi, v mladosti pa je dvoje otrok na skrivaj rodila in zakopala v hlevu pod jasli. Policaji so jo zvezano peljali skoz vas. Po cesti je hodila in naglas molila, ko pa je srečala punco, po njeno v prekratkem krilu, jo je na ves glas zmerjala z kurbo.''

Cecilija:''Vse obleke in čevlje sem še do 18. leta nosila za starejšima sestrama.

Za 18. rojstni dan sem dobila novo krilo s škotskim vzorcem. Za osebno izkaznico sem po tiho vzela iz omare sestrino obleko z lepim ovratnikom in jo skrivoma vrnila v njeno omaro. Mojo prvo obleko sem si sešila sama, brez šivalnega stroja. Mega!''

Marta:''Imela sem srečo, da je mama znala šivati, tako sem imela vedno kaj " novega". Predelanega iz raznih oblek, ki smo jih dobivali v paketih iz Amerike. Ja, bili so težki časi, a bilo je lepo, ker smo bili mladi.''

Vera:''Meni je mama šivala po krojih iz Burde. Tudi kak svoj plašč je obrnila in mi naredila jakno. Bila je dobra šivilja in sem bila za tiste čase vedno lepo oblečena. Iz Beti smo dobili majčke, pižame, kopalke, perilo...''

Jelka:''Se spomnim, da sem v prvem razredu kiklico, ki jo je mama na roko sešila in je imela v pasu lastiko in predpasniček na naramnice ki so bile na hrbtu pripete z gumbi. Drugače pa po zimi gumi škornji, poleti pa plastični sandali iz takratne Jugoplastike.

Prve samo moje čeveljčke sem dobila pri 10 letih, ko sem šla k sv. Obhajilu, seveda najcenejše.

Puloverji so se parali in ponovno štrikali, a bili so pravi unikati, z raznimi pletenimi kitami in cofeki(bumbeki).''

Dragi:'' Ja oblačila naše mladosti. Hlače sem lahko oblekla samo kdaj pa kdaj. Jih je imela mama spravljene v omari, takšne španarce, se juh še sedaj spomnim.

Plašč, ki mi ga je kupila je bil tak, da mi je bil prvo leto veliko prevelik in so se rokavi zavihali, drugo leto prav, tretje leto pa so se rokavi malo doštuklali in je bil prav moderen.''

Darinka:'' Se spomnim sem hlače prvikrat oblekla v osmem razredu. Spodaj so bile širše. Žabe pa so mi prišle prav proti, ker smo jih vedno nosili. Dokolenke so bile zakon.''

Ida:''Ja, v bolj revnem in preprostem stilu smo odraščali, krila spredaj z enim razporkom so bila zakon in seveda lepi puloverji,ki smo jih kupovali čez mejo v Avstriji,ampak zelo,zelo redko,smo imeli srečo,ker smo živeli v bližini avstrijske meje,ki so se odprle leta 1961,za nas Prekmurce, odrešilna bilka revščine moje mladosti.''

Mira:'' Meni je šivala obleke moja teta, ki mi je vedno govorila, ko sem šla na probo:mal boš še zrasla, mal bo obleka skup "skočila", pol ti bo pa glih prav dolga... Blago sta dobila starša iz takratne tovarne Tiskanina.''

Erika:'' Takrat so k nam 2x letno prišli prijatelji iz Nemčije, ki so imeli otroke malo starejše od nas. Vedno so pripeljali poln prtljažnik oblek. Potem smo jih s sestrami pomerjale in delile.

Njihovi punci sta se domov vrnili samo s tistim, kar sta imeli na sebi, ostalo je ostalo pri nas. Ne vem, če sem bila kdaj v življenju kakega obiska tako vesela, kot sem bila njihovih obiskov...''

Oto:''Ko smo šli v četrtem razredu na izlet,je mama par dni prej pogruntala,da nimam kaj za obleč. V Kometu je dobila nekaj ostankov blaga in jih razporedila približno enake po kupčkih po sobi. Moral sem le od daleč gledat kaj bo ratalo -brez pripomb,kajti v nasprotnem primeru bi naslednji trenutek vse zmetala v vrečo rekoč:"Pa bodi duma"! Najprej se je lotila izdelave suknjiča. Menda je bolj zahteven. Po stotih probah je končno ustrezalo zelo nizkim kriterijem. Naslednji dan je začela izdelavo hlač. Potrpljenje in kriterij sta padla daleč pod povprečje. S strahom sem čakal na zadnjo probo saj nisem imel "pravice glasovanja"Bile so mi prav,le ena hlačnica je bila za dobre tri centimetre prekratka. Kaj pa zdaj?!...Tisti trenutek je v hišo vstopila stara mama in zadevo strokovno zaključila z pripombo vsem navzočim: "U-u-h za takega fanta ! Še predobro je ! " Na izlet sem pa le šel. Pa še fajn smo se imeli.''

Več zgodb o preteklosti lahko preberete v trilogiji OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.

lahko jo tudi kupite po zelo ugodni ceni 50€ (več kot 1400 strani zgodb)