NAROČILO KNJIG

 

Pri knjigah je podobno kot pri ljudeh:

v oči nam padejo zaradi videza,

v srce pa se naselijo zaradi vsebine.

mm

Kje je otrok? (novo, 2021)

V desetletjih, ko sem zbirala zgodbe za trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se pogosto spraševala, kje so meje, preden se nam ''utrga film''.

Kako prenašamo psihične napore, kakšna bremena smo sposobni nositi na ramenih? Govorimo resnico? Se sprenevedamo? Pometamo težave pod preprogo, namesto da bi se soočili s težavami? Koliko mask, s katerimi si priložnostno pokrivamo obraz, hranimo v omari? Govorimo eno, delamo drugo? Ali smo žrtve vzorcev, ki se prenašajo iz roda v rod? Krivimo druge, namesto da bi se pogledali v ogledalo? Na ta in še na mnoga druga vprašanja, sem skupaj s sogovorniki iskala odgovore že v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Potem sem spoznala Katjo, mamico petletne deklice Pike. Pred nasilnim partnerjem sta se zatekli v varno hišo. Moški, v katerega se je zaljubila, jo je imel zaprto v stanovanju. Dovolil ji je le, da je šla v službo, pa še to v spremstvu njegove sestre.

Nekoč, ko ga ni ubogala - šlo je za nepomembne malenkosti - je punčko odpeljal in jo skril pri prijateljih.

»Mislila sem, da bom umrla od groze,« je pripovedovala Katja. »Strahu, ki se mi je zažrl v srce, ne bom nikoli pozabila.«

Ob pomoči sosede ji je uspelo uiti. V veliko pomoč ji je bila ena od socialnih delavk območnega CSD. Po njeni zaslugi se je punčka ponovno vrnila k mamici.

Katjina zgodba je postala moja stalna spremljevalka. V mislih sem se k njej pogosto vračala. Potem pa sem spoznala Jernejo, ki je odsedela petletno zaporno kazen, ker je umorila moža, ki je njo in hčerko fizično in spolno izrabljal.

Dve zelo različni usodi, obenem pa zelo podobni!

Med drugim mi je povedala tudi to:«V vsakem od nas tiči morilec. Ko smo potisnjeni ob rob, se zgodi marsikaj. Tudi tisto, kar kasneje obžalujemo.«

Povedano mi ni dalo miru. Spodbudilo me je k razmišljanju.

Ne bi bil že čas, da se iz zapisovalke usod prelevim v pisateljico?

 Sedla sem za računalnik, besede so kar vrele iz mene. Roman, Kje je otrok? je nastal v času, ko nas je pestil covid – 19.

Nosilka osrednjega lika je socialna delavka Kristina, ki skoraj šest let zaman išče človeka, ki je ugrabil deklico Pio. Pri svojem delu se nenehno sooča z ljudmi, ki jim pomaga v stiski. Nekateri od njih so ji hvaležni, drugi so prepričani, da je zanje naredila premalo. Ko sredi vročega poletja Kristino najdejo mrtvo na nekem parkirišču v Šentvidu, nihče ni niti slutil, kdo bi bil lahko kriv za njeno smrt. Jo je ubila lastna hči, morda celo Milena M., nekdo od sokrajanov iz vasice pod Starim vrhom? Morilec se razkrije malo pred koncem knjige.

Roman sodi v zvrst psiholoških trilerjev. Na 290 straneh se bralec sooča z življenjem posameznih likov, ki delujejo celo zelo domače, saj so vzeti iz vsakdanjega življenja. Zamolčano, kar nosi malodane vsak človek v sebi, pa še dodatno pripomore do ključnega, zelo nepričakovanega razpleta.

Roman lahko kupite po decembrski, ''veseli'' ceni 20 € na povezavi

https://sites.google.com/view/milena-miklavi/domov

Lahko pa mi pišete tudi na mail: jutri2052@gmail.com

Kuharske prismodarije za pobalinčke in babice(novo, 2021).

«Že od nekdaj sem sanjala o tem, da bi napisala kuharsko knjigo. A ne za kogar koli. Zlasti ne za tistih 1.915.234 Slovencev, ki kuhalnico sučejo bolje od mene.

Kar je prijokal na svet prvi vnuk, imenovali smo ga Mali, sem razmišljala, bom zmogla opravljati najlepše poslanstvo pod soncem, kot se šika?

Na skrivaj sem se trudila, tako kot prefrigane babice znamo, da iz njega naredim prvovrstnega kuharja. Ne vem sicer, ali bo kdaj kuhal za angleško kraljico, verjamem pa, da bo nekoč, ko bo srečal luštno dekle in se zaljubil vanjo, znal pripraviti vsaj čaj, mlečni riž ali kremno juho.

Potem so se rodili še Gal, Šefica, Julia in Jakob…

Bila sem presrečna.
Nekoč sem se vprašala:«Kaj, če jim - namesto nepotrebnih pridig, ki gredo skozi eno uho noter, skozi drugega pa ven - raje podarim knjigo zgodb o naših skupnih doživetjih?«

Ja, čudovita ideja!

Iz različnih, na videz celo neopaznih dogodkov, ki smo jih doživljali skupaj, so nastale zgodbe!

Skrbno smo zapisali tudi recepte, ki smo jih preizkušali!

Babičina kuhinja je redko pospravljena v ''nulo''. Po navadi se po kotih valjajo igrače, skrbno oko pa hitro opazi, da je nekdo po tleh raztresel moko ali riž. A to ni pomembno!
Pomembni so trenutki, ki vnuke in babice (ter dedke, seveda!) povežejo med seboj! Vezi, ki se pri tem stkejo, trajajo vse življenje!

Vas zanima, kako se lahko vnuki v kuhinji, nedaleč stran od babičinega naročja, naučijo življenjskih modrosti, pomembnih vrednot, ki jim pomagajo, da v času odraščanja bolje razumejo sebe in tudi druge?

Vzemite v roke knjigo, v njej boste našli namige, ki je vredno posnemati!

Ker pa je tod okoli pod Triglavom ogromno babic, ki imajo neskončno rade vnuke, lahko mirno rečem, da sem knjigo napisala tudi zanje! Ter, seveda, za njihove otroke in otrok otroke!

Prepričana sem namreč, da je ljubezen, ki nas druži, približno enako močna, ne glede na to, kdo smo, kje živimo in koliko vnukov imamo.

Naj vam bo branje v veselje, če boste pa skupaj z malčki preskusile tudi recepte, bom zelo vesela.«

promocijska cena: 15€ 

Babica Milena M.

 

https://sites.google.com/view/milena-miklavi/domov

Lahko pa mi pišete tudi na mail: jutri2052@gmail.com

 

Zimzelene uspešnice, najbolj brana slovenska trilogija!

Več o trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače

Zakaj je do zbiranja zgodb sploh prišlo?

»Leta 1952, ko sem se rodila, se o spolnosti ni govorilo. Otroke so prinašale štorklje. Molčalo se je tudi kasneje, ko sem odraščala. Če je že prišlo do kakšnega besedovanja, je bilo to povezano z zgražanjem, z nagravžnostjo, umazanostjo.

Potem sem se leta 1972 poročila in v Podgori, kjer sva z možem živela, spoznala Ivanko. Bila je ostrega jezika, imeli so jo za nemogočo in sitno. Meni se je že od prvega dne prirasla k srcu, ker je rekla bobu- bob. Njene robate zgodbe, ki mi jih je pripovedovala med delom, so bile zanimive predvsem zato, ker so razgaljale tudi tiste, okoli katerih je okolje, v katerem sem odraščala, spletlo nekakšen svetniški sijaj.

''Zakaj imaš glavo? Pa menda ne za okras? Razmišljaj!''mi je večkrat podrobila.

Minila so leta, ko je nisem ''ubogala''. Njene in še kakšne druge zgodbe so ležale v predalu, nanje sem celo pozabila, saj so se rodili štirje otroci, ki so imeli prednost. Zaradi njih sem pisala pravljice.

Potem sem začela delati na radiu. Urednica Jelka Mlakar je bila navdušena, ko sem ji omenila, da bi skrbela za oddajo ''Zanimivi ljudje živijo med nami''. Ob portretih, ki sem jih predstavljala, sem spoznala, da malodane vsak od nas živi dvojno življenje: on the record in off the record. Srečanje z Mici je bilo usodno za številne tabuje, ki so nekoč utesnjevali ženski svet. Razkrila mi je, kako je bil videti spolni odnos v času njene mladosti, v prvi polovici 20. stoletja.

Ključne so bile njene besede:''Preveri pri drugih, če ne verjameš!''

Res sem se znašla v zagati! Zaradi nje so se porodili dvomi v filmske prizore, ki so predstavljali intimne trenutke iz časov pred 2. svetovno vojno, v literarne opise spolnosti, v nauke, ki sem jih dobila doma, pri verouku, v šoli. Kje je resnica?

Začela sem jo neutrudno iskati!

Kakšne štirinajst dni pred smrtjo, konec septembra 2017, mi je pesnik in pisatelj Milan Vincetič, na to vprašanje odgovoril takole:''Če bi o spolnosti pisali po resnici, bi ta največkrat bila, vsaj skozi oči žensk- sado-mazo pornografija.'' »

Spolnost - tabu tema

Živimo v zelo turbulentnih časih. S spolnostjo so prežeta reklamna sporočila, filmska industrija, javno in zasebno življenje, a odkritih pogovorov o njej se, tako menijo sogovorniki, izogibamo tako v javnosti kot tudi zasebno.

Če so morali moški, rojeni na začetku dvajsetega stoletja, imeti spolne odnose vsaj trikrat na dan, njihovi sinovi pa so se zadovoljili s trikrat na teden, je danes zelo drugače. Stres, alkohol, mamila, težave v službi, slaba samopodoba, depresija in kronično pomanjkanje testosterona, povzročajo, da želja po seksu vedno bolj izginja. Piko na i dodaja še egoizem, ki se hitro razrašča, mlade pa prepričuje, da je bolje živeti sam, priložnosti za seks se pač ponujajo na vsakem koraku in ni treba, da si zato moški omisli partnerico.

Če je bil še pri ''dedih in sinovih'' skok čez plot pospremljen s slabo vestjo, se je ta v 21. stoletju bolj ali manj izpridila. Slaba vest je že skoraj popolnoma izginila, skok čez plot pa se je spremenil v ''rekreacijo'', ki ti ''pripada''.

Priložnosti za seks nikoli v zgodovini ni manjkalo. Po drugi svetovni vojni, v času sindikalnih zabav, so prišli na svoj račun ''sinovi'', danes, ko - med drugim - cvetijo tudi virtualne zmenkarije, pa njihovi vnuki. Dobiti primerno žensko za ''dati se dol'', ne predstavlja več prav nobenega napora!

Danes je spolnost še bolj neosebna: posebno kategorijo predstavljajo ''seks-frendi''. Moški in ženska si izmenjata telefonski številki in se pokličeta zgolj takrat, ko si zaželita malo ''telovadbe''.

Kar nekaj mladih fantov si služi kruh kot ''seks-spremljevalci''. Plačilo je odvisno od starosti ženske, ki se ji posvečajo. (od 200 do 500 evrov)

Homoseksualnosti je daleč, daleč več, kot jo je bilo nekoč. Morda tudi na račun bolj ''sproščenih'' spolnih praks?

Skrb vzbujajoča je čustvena otopelost, pomanjkanje empatije nasploh. Zgodb v stilu:«Šel na žur. Spoznal žensko. Njeno ime me ne zanima. Se dava dol. Ponoviva čez par dni. Brez obveznosti, zgolj zaradi užitka. Ona vezana, jaz vezan.« je ničkoliko. Brez slabe vesti, brez občutka za prav in za narobe. Je po sredi samopotrjevanje, egoizem ali zgolj želja po neobvezujočem užitku?

Nekako je izginil strah pred spolnimi boleznimi, saj vlada prepričanje, da je vsaka, še tako huda in trdovratna, kot recimo HIV – ozdravljiva. Moški zelo neradi uporabljajo kondome. Tudi tisti, iz mlajših generacij trdijo, da mora za kontracepcijo poskrbeti ženska. Spolnost je, kot že rečeno, v prvi vrsti pomembna zaradi užitka. Kljub temu da je veliko več ''ponudbe'' kot povpraševanja, pa se zaradi praktičnosti raje poslužujejo samozadovoljevanja. Spolna nemoč je prisotna tudi pri mlajših parih.

V manj kot sto letih se je odnos do spolnosti postavil na glavo!

Kako in na kakšen način pa razberemo tudi skozi zgodbe v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače!

Še to:

Nekateri moji sogovorniki so bili rojeni konec 19. stoletja, med njimi je bila gospa, ki je kot majhna deklica vsako jutro prinašala generalu Rudolfu Maisterju kanglico z mlekom. Med sokrajani pa mi je ostal v spominu Rudl s Sela, ki je kot fantič pomagal pri zidavi cerkve Svetega Martina.

Na meji verjetnega je bila zgodba gospe L. Njena sestrična je bila poročena z enim od ministrov v Hitlerjevi vladi. Sredi vojne vihre jo je z možem celo obiskala, na eni od povojnih slavnostnih večerij pa je bila prisotna tudi princesa Soraya.

S pomočjo Skypa se še zmeraj (vedno pogosteje) pogovarjam z rojaki, ki živijo na vseh koncih sveta.

Intervjuji so bili objavljeni v malodane vseh slovenskih medijih, za TV SLO so posneli film z naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače, Slovensko narodno gledališče Maribor je v sezoni 2020/21 uprizorilo dramsko predstavo, Film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić pa se je uvrstil v glavni tekmovalni program več najpomembnejših festivalov animacije doma in v tujini.

Cena: promocijska cena za Veseli december:

posamezna : 20 €

trilogija skupaj: 50€

Naročilo na:

https://sites.google.com/view/milena-miklavi/domov

Lahko pa mi pišete tudi na mail: jutri2052@gmail.com